Ustvarjalnost je značilnost človeka kot takega, vendar so se v zgodovinskem procesu delitve dela za njeno še posebej izrazito gojenje na najvišji ravni usposobile specializirane institucije akademskega sveta: univerze in fakultete. Te naj bi spodbujale neukalupljive oblike ustvarjalnosti na najvišjem nivoju. Stricto sensu pomeni ustvarjalnost napredek znanja, tj. nenehno pot naprej v razumevanju stvarnosti. A lato sensu pomeni ustvarjalnost tudi zakladnico preteklega in obstoječega znanja oz. njegovo uporabnost (t. i. prenos znanja) za reševanje rutinskih, tj. vsakodnevnih človeških problemov. V tej zvezi sta se v akademskem svetu globalno izoblikovala dva profila znanstvenikov, raziskovalcev in učiteljev: tisti, ki so bolj ustvarjalni ali 'produktivni' v smislu odkrivanja novega znanja glede resnice tega sveta, drugi pa so bolj reproduktivni glede varovanja zakladnice obstoječega znanja oz. njegovega prenašanja na druge, običajno mlajše ljudi (a s tem, da npr. pri študentih toliko ne iščejo oz. potencirajo ustvarjalnosti glede reševanja problemov). Oba profila sta v nekem smislu sicer potrebna.
Pri njihovem razumevanju so zanimive in bržkone uporabne Freudove ugotovitve glede dveh tipov osebnosti. V svojem znamenitem delu 'Predavanja za uvod v psihoanalizo' (Vorlesungen zur Einführung in die Psychoanalyse, 1917) je Freud razvil teorijo psihoseksualnega razvoja pri otroku, ki prek oralne, analne, falične, latenčne, vodi v genitalno fazo, ko se otrok razvije v zrelo odraslo bitje. Zdrav oz. normalen razvoj pri otroku vodi do t. i. genitalne faze, če pa iz takšnih ali drugačnih razlogov pride do zastojev v razvoju, pravimo, da ostane fiksiran na določeni fazi, na določenem obdobju svojega psihoseksualnega razvoja. Tu se za hip ustavimo pri t. i. analno-retentivni fazi psihoseksualnega razvoja.
Analni značaj izhaja iz Freudove psihoanalitične teorije in govori o osebi, ki je skrajno pedantna, rigidna in kompulzivno obsesivna. Takšna osebnost je pretirano natančna, redoljubna, pikolovska, dobrnjakarska, pretirano varčna, celo skopa, svojeglava, pogosto agresivna. Na drugi strani pa imamo odrasli, genitalni značaj, ki je sinonim za ustvarjalnost, saj razvija produktivnost na različnih področjih. Takšen analni značaj prav gotovo označuje to, čemur v pejorativnem smislu pravimo sholastika (po Vrbincu (iz lat. sholasticus šolski) »prazno, šolsko modrovanje ali abstraktno znanje, ločeno od življenja in prakse«). Sholast je tako »knjižni učenjak, čigar znanje nima prave zveze z življenjem«, pridevnik sholastičen pa pomeni »ločen, odtrgan od življenja, prazen in formalen, dlakocepski«.
»Analci« ali »sholastiki« niso preveč ustvarjalni, saj so preveč obsedeni z detajli, formalizmi, dlakocepijo v zvezi z manj pomembnimi stvarmi, težko ločijo pomembno od nepomembnega, spuščajo se v nerelevantne logične distinkcije, itd. So apriorni dogmatiki. Sicer veliko vedo, so načitani in prave »hodeče »enciklopedije«, a glede ustvarjalnosti so pravi palčki. Kaj je že naš Prešeren očital Matiji Čopu? Njihov največji ustvarjalni domet je zgolj kakšna bolj ali manj posrečena sinteza (tujih spoznanj). Neradi kaj veliko objavljajo, saj se pogosto bojijo, da so pozabili na kakšen vir, kakšno fusnoto. A za kakšne njihove nove ideje ali teorije pa v vsebini besedila energije zmanjka. No, zraven napišejo še kakšno spremno besedo. Toda, kje so lastne misli, ideje, koncepti, teorije, ki bi jih plasirali na svetovno tržišče, kajti biti prvi na vasi ni težko, še posebej, če je ta vas majhna? Tu bi se moral strinjati s profesorjem Boštjanom M. Zupančičem, da je za ustvarjalnost potrebna genitalna faza in »penetracija« v logos. O tem sta seveda pisala tudi Herbert Marcuse v svojem delu 'Eros in civilizacija', pa tudi Eric Fromm v 'Biti ali imeti'.
Zdi se, da je v našem akademskem prostoru (vsaj kar se tiče družboslovja in humanistike) vse preveč »reproduktivcev« in premalo »produktivcev« - tistih pravih ustvarjalcev, za katere navadno ne najdemo prostora doma, jih pa izredno cenijo na razvitem Zahodu (tega ne pojmujem zgolj geografsko!), kjer jih sprejmejo z odprtimi rokami. Pa si upam trditi, da ni vse povezano le z denarjem! Se mar lahko sploh čudimo t. i. begu možganov iz naše preljube državice na razviti Zahod? Na ta način v znanstveno-raziskovalnem smislu vse bolj postajamo periferija in provinca Zahoda.
Naj še pojasnim svoje pojmovanje analno-genitalne dihotomije na primeru t. i. plagiatorstva. Povsem jasno je, da je plagiatorstvo zavržno dejanje, ki ga je treba preganjati, saj gre za intelektualno krajo. Vendar je po eni strani kraja (že po našem KZ) le tista, ki je storjena namerno, po drugi strani pa je treba ločiti pravo plagiatorstvo od njegove kvazi- oblike ali od plagiatorstva, ki naj bi to bilo, pa pravzaprav ni. Pravo plagiatorstva je kraja nekakšne temeljne ideje (ali vsaj pod-ideje) iz nekega znanstvenega dela, kot če bi oseba A denimo odkrila neko novo rastlinsko vrsto in to primerno protokolirala, oseba B pa bi to odkritje pripisala sebi. To bi denimo bilo »genitalno« pojmovanje plagiatorstva, ki je kršitev (prave) ustvarjalnosti ali produkcije (novega) znanja. Če se izrazimo po pravniško ali sodniškopravno, bi se pravo plagiatorstvo nanašalo na krajo nosilnih razlogov (ali tez oz. njihove potrditve glede) neke iznajdbe ali izuma. »Analno« pojmovanja plagiatorstva, ki je njegova kvazi oblika, pa dlakocepsko išče kršitev ustvarjalnosti v t. i. postranskih razlogih ali zapisih v nekem znanstvenem delu, ki nimajo nikakršne pretenzije po ustvarjanju novega znanja, temveč so povsem tangencialne narave. Seveda mora biti v celotnem delu predpisan red, a iz vseh problemov ni za delati v javnosti enakega buma. Je pa to oblika krasna priložnost za iskanje in preganjanje »čarovnic« v akademskem in političnem svetu, saj je to lahko gonja, ki jo je moč uperiti zoper vsakogar in kjer velja vsaj v svetu javnosti in medijske izpostavljenosti nekakšno obrnjeno dokazno breme. A na daljši rok je družba kot celota hvalabogu zmožna ločiti zrnje od plevela.
Naj še zaključim z ustvarjalnostjo. Mislim, da je njeno premajhno potenciranje v naši družbi pravzaprav širši problem kot le problem akademskega sveta. Začnimo z vrtci, osnovnimi in srednjimi šolami. Koliko je tu spodbujanja ustvarjalnosti? Koliko sploh vlagamo sredstev v spodbujanje ustvarjalnosti? Koliko razvijamo lastno ustvarjalnost, koliko pa zgolj kupujemo produkte tuje ustvarjalnosti in jih doma le reproduciramo? Tu bomo namreč morali narediti bolj smele korake in bistveno več vlagati v ustvarjanje domačega novega znanja. In to na vseh družbenih nivojih, da dosežemo nek preboj. Ali pa bomo ostajali zaprti v lastno zatohlo provincialnost in nam bodo najbolj prodorni, najboljši kadri – češ, da se tu ne da nič storiti, nič popraviti, nič spremeniti, nič izboljšati! – odhajali ven?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
