Oni dan sem na prijazno vabilo gostoval na poslovnem zajtrku Britanske gospodarske zbornice, nekoliko nerodno poimenovane bilateralne organizacije za spodbujanje gospodarskega sodelovanja med Britanijo in Slovenijo. Namenjen je bil razmisleku o krepitvi konkurenčnosti Slovenije in Evropske unije ter nasploh vloge prve v novih napovedanih preobrazbah slednje.
Razpravo – in apetit udeležencev zajtrka – so dodobra začinili numerični podatki, denimo oni z indeksa globalne konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma, na katerem je Slovenija na sveži lestvici za obdobje 2012/13 uvrščena na 56. mesto med 144 analiziranimi državami, medtem ko je bila denimo v obdobju 2007/08 med 131 državami na 39. mestu. Lestvica razkrije kar nekaj posebej spodbudnih pokazateljev: 137. mesto po trdnosti bank je denimo pomenljiv rezultat, nemara celo bolj zaskrbljujoč kot absolutno najslabša uvrstitev, 142. mesto glede na ureditev zaposlovanja in odpuščanja, nič kaj dosti bolj spodbudni niso niti drugi kazalci delovanja finančnega sektorja.
(Ker je vedno treba iskati tudi pozitivno plat, ni odveč poudariti, da smo pri nekaterih kazalcev povsem na vrhu. Na videz se številka 1 prikaže pri štirih kategorijah, a pri dveh (število obolenj za malarijo in gospodarski vpliv malarije) že zaradi narave stvari v številni družbi; pri eni (inflacija) si prvo mesto zaradi narave točkovanja delimo še s 23 drugimi državami; zato pa smo pri gospodarskih stroških terorizma očitno povsem zasluženo v fotofinišu premagali Finsko in sami stojimo na najvišji stopnički. Pravzaprav nam tole iskanje pozitivne plati, če naj jo iščemo v gospodarskih stroških terorizma, tudi ni povsem uspelo. Hm, kaj pa tretje mesto po številu postopkov za registracijo podjetja?)
Kakorkoli že, sam sem govoril predvsem o perspektivi nadaljnjega evropskega povezovanja, sem pa vendarle naivno razmišljal tudi o tem, kaj nam gre trenutno v Sloveniji narobe. Kakega čarobnega recepta za izboljšanje slovenske konkurenčnosti v svetu ne premorem: podobno kot ostali navadni smrtniki lahko sanjarim o tem, da bi konkurenčna prednost Slovenije morala biti prav v tem, da je tako majhna, neopazna, nemoteča, zaradi česar bi lahko bila tudi po eni strani okretnejša, prožnejša in hitrejša od onih velikih gospodarskih mastodontov pri prilagajanju novim tržnim zakonitostim, po drugi pa morda ravno kot taka tudi mediator pri iskanju njihovih skupnih interesov.* Včasih celo prepoznam kako dobro konkretno idejo in jo skušam podpreti – denimo ono, da bi skušali svoje odlične izkušnje z informacijsko podprtim upravljanjem registracije osebnih stanj tržiti po prostrani afriški celini, na kateri se države nameravajo s pomočjo izbranih partneric lotiti enakega podviga v prihodnjih letih (zakaj nam pri tem ne bi koristil odmev starega prijateljstva »neuvrščenih«?); ali podobno sijajno idejo, da bi se Slovenija kot neškodljivo nevtralna država postala eden od privlačnejših centrov za mednarodno trgovinsko arbitražo (s sloganom »če smo bili dovolj dobri za Busha in Putina, smo tudi za vas«).
(*Problem s sanjarjenjem navadnih smrtnikov je seveda v tem, da sami večinoma ne premoremo tiste iznajditeljske ali poslovne žilice, o kateri sanjarimo. Ali pa imamo sem ter tja kako idejo, ki jo leta kasneje nekdo drug izpelje v praksi, mi pa svojim bližnjim nato razpredamo: »A vidiš, kako sijajno idejo sem imel? Le izpeljati bi jo še bilo treba.« Pred leti sem med študijem v Ameriki spoznal Bollywood, megalomansko (večjo od hollywoodske) filmsko produkcijo indijskih filmov, v katerih se tok zgodbe praviloma preseka s fantazijskimi plesnimi vložki, med katerimi je eden pogosto namenjen ljubezenskemu fantaziranju glavnega romantičnega para filma in se dogaja v alpskem okolju, za katerega se je izkazalo, da je Švica. Filmi so večinoma negledljivi, a če gledalcem za romantično sanjarjenje godi alpsko ozadje, ni razloga, da namesto drage, zlajnane Švice to ne bi mogla biti Slovenija! Čudovite Alpe, prijazni ljudje, cenejši stroški. Tako sem razlagal vsem razen bollywoodskim producentom; k sreči jih je ta misel vseeno dosegla, saj je Bollywood končno odkril tudi Slovenijo.)
A ko razmišljam o problemih Slovenije in se spomnim na neodgovorne, nekaznovane in nebrzdane barabije slovenskih gospodarstvenikov in siceršnjih akterjev slovenske gospodarske in družbene usode, se vprašam, če ni morda problem v terminologiji. Morda pa nam v Sloveniji zgolj manjka ustrezno izrazje, ki nas bo že od malega vzgojilo, kako je treba postopati v svojem početju. Janez Benčina, moderator pogovora na onem poslovnem zajtrku, je govoril o pomenu lepe stare slovenske besede poštenje, na katero smo pozabili. Sam bi temu dodal terminološki manko na drugi strani zrcala (tisti, ki naj zrcalo poštenja sploh drži v roki); beseda odgovornost je pomensko preobremenjena, kot taka pa ne najde svojega smisla.
V ilustracijo: angleški pravni jezik pozna tri besede, ki jih v slovenščino hočeš nočeš prevajamo kot odgovornost. Responsibility, v pravnem jeziku lahko razumljena kot kazenska odgovornost, pa tudi sicer najsplošnejši izraz odgovornosti. Liability, odškodninska odgovornost. In accountability, pri nas – najbolj ohlapno – pravno-politična odgovornost, kakršno si predstavljamo v političnem procesu »klicanja na odgovornost«, ko volivci na naslednjih volitvah kaznujejo tiste izvoljene predstavnike, ki so se v zadnjem mandatu izneverili svojim obljubam. (Če med solzami smeha še lahko prebirate te besede, obljubim, da je humor zadnjega stavka povsem nenameren.)
Pri nas nam manjka besed in v teh nehvaležnih okoliščinah smo ubogi izraz odgovornost obremenili do te mere, da se mu šibijo kolena. Nič čudnega, da potem ljudem na pomembnih položajih zmanjkuje osnovne odgovornosti, da je tako veliko narejene škode nepoplačane in da je tako veliko nečednosti nekaznovanih.
Ob tem, ko smo poskusili že veliko drugega, bi morda grešnega kozla lahko iskali tudi v jeziku. Iznajti moramo nove besede, s katerimi bomo v bodoče končno znali ukrepati za kaznovanje in preprečevanje podobnih barabij. Saj veste, beseda je konj.
P.S. In končno, če se slučajno že vse od uvodnega odstavka sprašujete o prevodu izraza legal reasoning – prevod, ki se je že kar dobro prijel, je »pravno razlogovanje«. Če se vam zdi nenavaden, mu le dajte kako leto ali dve priložnosti, pa se boste navadili.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
