c S

Med nauki in užitkom

10.09.2012 Sediš na obali Bajkalskega jezera in gledaš v brezmejno vodo pred sabo, medtem ko nad celino zahaja sonce. Taki trenutki ne morejo biti brez globljega pomena, si porečeš; iz vsega tega je gotovo mogoče povleči nekaj pomembnih življenjskih naukov. In napneš misli.

Videz vara

Morda tega, da stereotipi ne držijo povsem. Ko sem ljudem omenil, da odhajam na predavateljski obisk v Sibirijo, so me skoraj brez izjeme posvarili, naj se toplo oblečem, in mi zaželeli, da me ne bi preveč zeblo. A tudi v Sibiriji poznajo vroča poletja, ko temperatura doseže do 35 stopinj Celzija, in še septembra lahko v sončnem delu dneva uživaš v kratkih rokavih.

Videz vara tudi pozimi. Že pred leti sem slišal, da tukajšnji prebivalci ne marajo pretoplih zim, tam okrog -20 stopinj Celzija, ker takrat razsajajo epidemije nalezljivih bolezni in kaj lahko zboliš. Ko zima postane prava, tam okrog -35 ali -40 stopinj Celzija, pa hlad pokosi vse bacile in epidemije v hipu izginejo, ljudje pa so čili in zdravi.

Vse je relativno

Pred tedni sem bil na poroki dveh britanskih prijateljev, ki sta se po spletu naključij zaročila na blejskem otoku. A ravno za Slovence, ki Blejsko jezero poznamo skoraj do obisti, je primerjava z Bajkalskim jezerom v številkah neizprosna: njegov otok Olhon je tretji največji jezerski otok na svetu, jezero samo pa je sploh osupljivih razsežnosti: tja do 80 km široko in dobrih 600 km dolgo, po površini za poldrugo Slovenijo, v globino sega vse do 1642 metrov in je skoraj v celoti napolnjeno s čisto, (preverjeno) okusno pitno vodo. Eno samo jezero na jugu Sibirije, pa vsebuje kar 20 odstotkov celotne zaloge pitne vode na svetu.

Pa vendar si lahko Britanca za potrditev svoje ljubezni izbereta drobni otok sredi drobnega podalpskega jezera, ki pitno vodo v prvi vrsti ponuja predvsem ljubosumnim labodom.

Seveda taka mogočna tvorba kaže tudi na relativnost časa. Kot popotnik lahko tarnaš, zakaj imaš na čudovitem otoku sredi jezera le dva dni časa za kratek oddih, preden se moraš vrniti v mesto in k predavateljskim obveznostim, jezero pa se še zmeni ne zate. Bajkal razmišlja na dolgi rok: vsako leto se poveča za 2 cm, zaradi lege na tektonski prelomnici razmikajočih se plošč pa se mu po nekaterih ocenah obeta, da bo nekoč peti svetovni ocean. Nekoč, ko bosta ne samo ta dva dni, ampak vsa naša doba le še pozabljen trenutek v preteklosti.

Optimizem velja

A tudi (ali pa ravno) zato nima smisla obupati. Na svet lahko gledaš z optimizmom ali pesimizmom. Bajkalsko jezero, recimo, je kljub prijetnemu ozračju tudi poleti mrzlo, tja do največ kakih dvanajst stopinj se segreje. Pesimist bi to pospremil z ugotovitvijo, da potemtakem nimaš kaj dosti od vse te čarobne vode, če se v njej niti ne moreš skopati. Optimisti pa so ugotovili, da je to odlična priložnost za poletno različico ruske savne, ki jo v takšni ali drugačni improvizirani obliki postavijo tik ob vodi, tako da se najprej dodobra pregreješ, potem pa je Bajkalsko jezero čudovit nadomestek za ono hladno kopel, za katero je v kakih zahodnih zdraviliščih treba odšteti zajeten kupček denarja. Zadovoljen duh v prečiščenem telesu.

Pesimist gleda naokrog po otoku in jezeru ter ugotavlja, da Bajkal rešuje njegova nerazvitost. Že res, da je trenutno (komaj) še idiličen, izoliran košček paradiža, a ko se bo enkrat turistično razvil, bo otok preplavljen s smetečimi turisti, jezero pa z njihovimi odplakami in za povrh še s tisoči čolnov in barkač, pred katerimi bo čista, pitna voda bežala daleč v nedosegljivo globino... Optimist pa pravi, da je vsaj v oddaljeni Sibiriji narava še močnejša od človeka in da se mu bo jezero, v katero priteka kakih 350 rek, medtem ko se iz njega izliva ena sama, še nekaj časa uspešno upiralo, zato se splača uživati v malih in velikih radostih, ki nam jih ponuja.

Trenutek je trenutek

Če se človek res muči, za silo nekaj naukov torej lahko najde. Lahko bi tudi razmišljal o tem, kako se ti nauki narave ponavljajo v družbenih kontekstih – denimo pri iskanju državnih oblastnikov (tako pri nas kot drugod), kjer se vse prevečkrat izkaže, da videz lahko vara, da je vse relativno in da nas ob pogledu na lastne in širše koristi od njihovega delovanja kar preveč rado zanese v pesimizem.

A morda je poglavitni nauk, ki ga ponuja sončni zahod nad Bajkalom, ravno ta, da ni treba ravno v vsakem čarobnem trenutku iskati globljega simbolnega pomena. Včasih je najbolje, če zgolj uživaš v tem, kako ugašajoči sončni žarki pobliskavajo na mirni gladini jezera, medtem ko se oblaki nad njim začno barvati v jesenskih odtenkih rdeče barve, in se skupaj z naravo posloviš od še enega dne.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.