»Kralj Anglije, in vi, Vojvoda Bedford, ki si pravite regent Kraljevine Francije, vi, Guillame de la Poule, grof Suffort, Jean, gospod Talbot, in vi, Thomas, gospod Scales, ki so pravite poročniki Vojvode Bedforda, potrdite prejem poziva Boga neba. Prepustite Devici, ki jo je poslal Gospod, Bog neba, ključe vseh dobrih mest, ki ste jih vzeli in onečastili v Franciji. Ona prihaja po Gospodovi volji, da povrne kraljevsko kri. Močno je pripravljena na mir, če boste priznali njeno pravico, pod pogojem, da vrnete Francijo in plačate za njeno okupacijo. In vi, lokostrelci, družbeniki vojne, vojščaki in drugi, ki ste pred Orleansom, vrnite se v svojo lastno deželo, po Gospodu. Če pa tega ne storite, pričakujte novice o Devici, ki vas bo kmalu obiskala v vašo zelo veliko škodo. Kralj Anglije, če ne storite tako, sem gospodarica vojne in kjerkoli bom že dohitela vaše ljudi v Franciji, jih bom prisilila, da jo hočeš nočeš zapustijo; če se ne bodo želeli pokoriti, pa jih bom vse dala pobiti. Pošilja me Gospod, Bog neba, telo za telo, da vas izženem iz celotne Francije. Če se bodo želeli pokoriti, pa jim bom izkazala milost. […] Napisano na ta torek svetega tedna [22. marca 1429].«
Nekako tako je Ivana Orleanska pred 583 leti napovedala obleganje Orleansa in s svojimi vojaškimi uspehi privedla do prelomnice v stoletni vojni med Francijo in Anglijo. Priznam, za pismo sem izvedel od Američanov, po zaslugi profesorja mednarodnega (vojnega) prava, ki ga vsako leto objavi na dan, ko je bilo napisano. (Lahko pa si ga v celotnem obsegu preberete tudi v francoskem izvirniku.) Če prav razumem, je razlog za objavo počastitev zgodovinskega spomina in navdušenje nad tonom – češ, tako se napove vojna.
To delno lahko razumem. Sodobnejše vojne napovedi so bile veliko manj doživete – denimo resolucija ameriškega Kongresa o stanju vojne z Avstro-Ogrsko leta 1917, ki je šla nekako takole:
»Glede na to, da je cesarska in kraljevska avstro-ogrska vlada zagrešila ponavljajoča se vojna dejanja proti vladi in ljudstvu Združenih držav Amerike;
Senat in Predstavniški dom Združenih držav Amerike, združena v Kongresu, ugotavljata, da je s tem mogoče ugotoviti obstoj stanja vojne med Združenimi državami Amerike in cesarsko-kraljevo avstro-ogrsko vlado; in da naj bo, in je, Predsednik pooblaščen in napoten, da uporabi vse pomorske in vojaške sile Združenih držav in sredstva vlade, da vodi vojno proti cesarsko-kraljevi avstro-ogrski vladi; in v namen, da se spopad privede do uspešnega zaključka, Kongres Združenih držav posveča vsa sredstva države.«
A vendarle človek ne more ubežati vprašanju: je res prav začetek pomladi čas, ki ga kaže vsako leto počastiti s spominom na vojno napoved? Na eni strani pomlad, ko narava razmišlja o ponovnem rojstvu, na drugi Ivana Orleanska, ki svari pred pokolom. Na eni strani trave Ježka (Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj. Kaj mar ti zelenih trav? Srce nič ne čaka, bije tik-taka, kliče ljubav, zakaj čakala bi na maj?), na drugi tiste Matsua Basha (Poletne trave, bojevnikov pogumnih sanj edina sled.)
Pred obema pa Isokrat, ki je pri 81 letih, ob mirovnih pogajanjih Aten s Hiosom, Kosom, Rodosom in Bizancem, ki so se odločili zapustiti drugo atensko zvezo, vneto zagovarjal mir kot najboljšo pot do dosege želenih ciljev:
»Če me boste pozorno poslušali do konca, sem prepričan, da boste za skrajno neumne in nore razglasili tiste, ki mislijo, da krivica prinaša koristi, in ki bi si s silo podredili mesta drugih, ne da bi prepoznali nesrečo, do katere bi privedlo tako postopanje… A najprej obravnavajmo vprašanje miru in razmislimo, kaj bi si pravzaprav v tem trenutku želeli. Kajti če bomo to opredelili jasno in razumljivo, bomo v luči tega načela lahko lažje presojali tudi o svojih drugih interesih.«
Vojna in mir, smrt in rojstvo, večni začarani krog. Že pred leti smo na fakulteti pripravili poseben pravnozgodovinski krožek, namenjen vojni in miru, dvojici, ki je tako pogosto šla z roko v roko (vojna kot negacija miru, mir kot izgon ali odsotnost vojne), od Isokrata prek češkega kralja Jurija Podiebrada do »šolskega modrijana« Kanta in njegovih »prevračanj kozolcev« o trajnem miru, in končno tudi do povojnega projekta evropskega povezovanja, ki je politično učinkovit simbolni naslednik svojih teoretskih predhodnikov. Če razmišljamo o vezeh med vojno in mirom, je Evropa prav gotovo najboljši (oziroma najslabši) zgodovinski poligon, pa čeprav predvsem v zadnjem času v tem smislu ne zatrjuje nobenega monopola. Po terorističnih napadih 2011, tako Habermas, naj bi prišlo do »razdelitve Zahoda«, po kateri naj bi Evropa ostala zvesta Kantovemu projektu svetovljanskega reda, ZDA pa se vrnile k starim teorijam realizma in (kolikorkoli že razsvetljenega) hegemonizma. Morda tudi zato na ameriških spletnih straneh prebiramo stare evropske vojne napovedi, njihovi protestniki pa pred vladnimi poslopji pozivajo k ljubezni.
Toda Kant se ni zanašal na človeka. »Mirovno stanje med ljudmi, ki živijo drugi poleg drugega, ni naravno stanje (status naturalis),« je pisal, »naravno stanje je namreč stanje vojske, to je, čeprav ne vedno dejanskih, pa vsaj vedno grozečih sovražnosti. Mirovno stanje se mora torej ustvariti…« Za poroka trajnega miru namesto človeka postavi naravo – naravo, »ki se v nje mehaničnem poteku jasno kaže smotrnost, da po razporih ljudi tudi zoper njihovo voljo utrdi edinost«.
Narava pa je, kolikor že o(ne)snažena, prejšnji teden ponovno dočakala pomlad.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
