Povezava kolumne s kinematografijo je sicer le naključna in nima zveze s podelitvijo filmskih nagrad tretje največje filmske industrije na svetu, ki se je odvrtela tik pred objavo kolumne. Zgodba o prepovedi nedeljskih filmskih dogodivščin za najmlajše namreč ni z velikega zaslona ali ravnokar minule nedelje, temveč iz leta 1947, vodila pa je do sodbe angleškega pritožbenega sodišča v zadevi Associated Provincial Picture Houses v. Wednesbury Corporation.
V tej sodbi je sodišče moralo presoditi, do kod gre moč oziroma vloga sodišč pri nadziranju sprejemljivosti odločitev izvršilne veje oblasti, pri čemer se je predsedujoči sodnik ob vrsti zatrjevanih razlogov osredotočil na pojem »razumnost«:
»Slaba vera, neiskrenost – ti, seveda, stojita zase – nerazumnost, upoštevanje nerelevantnih okoliščin, neupoštevanje javne politike in podobne reči so bile navedene, glede na dejstva posameznih zadev, kot za vprašanje relevantni dejavniki. Če jih že ne moremo združiti pod enim pojmom, pa se po mojem mnenju v vsakem primeru v veliki meri prekrivajo. Na primer, veliko smo v tej zadevi slišali o pomenu besede 'nerazumno'.
Res je, da je treba diskrecijsko pravico izvrševati razumno. A kaj to pomeni? Pravniki, vajeni izrazja, ki se običajno uporablja v zvezi z izvajanjem zakonske diskrecije, besedo 'nerazumno' pogosto uporabljajo v dokaj širokem pomenu. Pogosto je bila in je uporabljena kot splošen opis reči, ki jih ni dovoljeno storiti. Na primer, oseba, ki ji je poverjena diskrecijska pravica, se mora, če tako rečem, ravnati pravilno po pravu. Svojo pozornost mora nameniti rečem, ki jih je obvezana upoštevati. Iz presoje mora izključiti reči, ki so nerelevantne za vprašanje, o katerem mora odločati. Če teh pravil ne spoštuje, je njegovo ravnanje res mogoče opisati, in pogosto je opisano, kot 'nerazumno'. Podobno gre lahko [pri odločitvi] za nekaj tako absurdnega, da nobena razumna oseba niti v sanjah ne bi pomislila, da je v mejah oblastnih pooblastil. Lord Justice Warrington je v [zadevi Short v. Poole Corporation] dal primer rdečelase učiteljice, odpuščene zaradi svojih rdečih las. To je nerazumno v enem smislu. V drugem smislu je upoštevanje zunanjih dejstev. To je tako nerazumno, da bi skoraj že lahko obveljalo kot storjeno v slabi veri; in vse te stvari tako ali tako trčijo skupaj.«
Sodba je za angleško pravo pomembna zato, ker še danes pomeni bistveno vodilo pri presoji o tem, ali lahko sodišče razveljavi kakšno oblastno odločitev izvršilne veje oblasti, ki po imenu malega angleškega kraja oziroma sodbe sodišča nosi ime »nerazumnost Wednesbury« (Wednesbury unreasonableness). Kot izhaja iz zgornjih ugotovitev in je ponovljeno v sklepu sodbe, je to moč storiti tedaj, ko je oblastni organ bodisi upošteval nerelevantne okoliščine bodisi ignoriral relevantne okoliščine, sicer pa le v primeru, ko je zatrjevana 'nerazumnost' odločitve (pa čeprav ob upoštevanju vseh pravilnih okoliščin) tako očitna, da do nje ne bi mogel priti noben razumen oblastni organ. Da torej pri sodni presoji ne gre za ugotavljanje »najbolj razumne« odločitve in da sodišče ni pritožbeni organ v klasičnem smislu, ki bi ponovno pretehtal vsa dejstva in prišel do svojih zaključkov.
Za nas je seveda sodba zanimiva predvsem kot primerjalnopravni vir, ki ga lahko postavimo ob bok naši praksi omejene sodne presoje obsega in namena diskrecijskega odločanja upravnih organov, čeprav ima odmeve tudi drugod v evropski sodni praksi. Evropsko sodišče za človekove pravice ga je denimo omenilo v sodbi Soering proti Združenemu kraljestvu (nekoliko okoren slovenski prevod je dostopen v arhivu nesrečno ugaslega informacijskega centra Sveta Evrope), v kateri je sicer izreklo, da bi izročitev osumljenca za hujše kaznivo dejanje tretji državi (ZDA), v kateri bi ga lahko doletela smrtna kazen (in dolgotrajno čakanje nanjo), pomenila kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP.
Sam sem se pred leti s podobnim vprašanjem srečal v okviru pritožbenega postopka v zadevi Crehan v. Inntrepreneur, ki pa je bila vezana na pravo EU. Eno od bistvenih vprašanj v sporu (ki se je nanašal na dopustnost vezanih dogovorov najema pivnice in dobave piva po nekonkurenčnih pogojih) je bilo, ali britanski pivski trg zaradi tovrstnih vezanih dogovorov preprečuje dostop novih ponudnikov na tržišče, o čemer je pogosto (a v drugih primerih) že odločala Evropska komisija, ki je vedno znova ugotovila, da je trg dejansko zaprt. V postopku na prvi stopnji je britanski sodnik namreč sklenil, da mora na vprašanje kljub več odločitvam Komisije odgovoriti sam, in po treh tednih prišel do odgovora, da trg ni bil zaprt, s čimer je po oceni pritožbenega sodišča kršil dolžnost lojalnega sodelovanja z institucijami EU. Sodni senat Lordske zbornice (sodba je bila sprejeta, še preden so britansko Vrhovno sodišče osamosvojili in s tem naredili konec nenavadnemu prekrivanju vej oblasti) se sicer na koncu ni strinjal s pritožbenim sodiščem, a vsaj delno spet zato, ker ocena dejanskega stanja na prvi stopnji ni bila očitno »nevzdržna«.
Hkrati pa ta zadeva lepo kaže tudi vez z vprašanjem, ki se mu nameravam splošneje posvetiti v prihodnji kolumni in ki ga tokratna na nek način uvaja: vprašanje nizke stopnje zaupanja v stroko. V zadevi Crehan je prvostopenjski sodnik več odločitev ustreznih strokovnjakov Komisije (ki bi ji v primerjavi z njim vsaj na načelni ravni vsakdo priznaval veliko večjo strokovno podkovanost o ekonomskih in konkurenčnih vidikih trga piva) nadomestil lastno oceno kompleksnega strokovnega vprašanja. Toda on je imel vsaj pomoč nekaj povabljenih izvedencev, ki so mu ponudili konkurenčna ekspertna stališča. Pogosto, se zdi, ne potrebujemo niti toliko.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
