Navajam po spominu, a nekako tako je šla pripoved študijskih kolegov, ki so na Harvardu obiskovali predavanja iz korporacijskega prava pri profesorju Hansonu – ta je slovel kot kritik dominantnega pogleda na to pravno področje, ki naj bi ga ponazarjala tudi omenjena sodba, celotno zmešnjavo, v kateri je na koncu en študent glasno prebiral besedilo sodbe, medtem ko so drugi poslušali glasbo in jedli pico, pa je seveda organiziral sam, da bi s tem … hm, da bi s tem kaj? Morda kritično pokazal, da konkretne opevane sodbe (in njene argumentacije) študenti ne bi smeli jemati preveč resno; morda tudi na nepričakovan način zbudil zanimanje študentov za razpravo o njej, ki je sledila kratkemu »skeču«; ali pa zgolj nekoliko razbil in popestril monotonost predavanj o potencialno duhamornih temah?
Preden prehitro sklepate o naravi predavanj na Harvardu – tovrstne poteze so bile seveda redkost. Povsem osamljena ta epizoda sicer ni bila,* a vendarle je stopnja (ne)običajnosti podajanja snovi ustrezala stopnji (ne)običajnosti pojavljanja – bolj ko je bil določen pristop neobičajen, redkeje so ga študenti lahko doživeli v praksi. Tudi omenjena prigoda je tedaj med kolegi privedla do pogovora o tem, ali se nam kaj takega zdi sijajna pedagoška domislica ali zgolj ceneni trik za sprostitev, ki nima kaj dosti neposredne vezi s podajanjem snovi in veščin pravniškega poklica.
(*Iz radovednosti sem tako denimo obiskal uvodno predstavitev najpopularnejšega izmed kakih sedmih predmetov o vodenju (leadership) na Kennedy School of Government, ki je bil zasnovan kot nekakšna preživetvena bitka nadobudnih voditeljev in ki se je baje že na predstavitvi pred nabito polno predavalnico vedno začel s provokacijo; recimo tako, da je profesor s seboj prinesel radio in ga pustil igrati, vse dokler se ni eden od študentov opogumil in ga ugasnil, s tem pa odprl prvo »učno uro« o izzivih vodenja, ki naj bi šla nekako takole. P(rofesor): »Zakaj ste ugasnili radio?« Š(tudent): »Da lahko začnemo s predstavitvijo.« P: »Vam glasba ni všeč?« Š: »Seveda je, a mislim, da bi študenti zdajle raje poslušali vašo predstavitev.« P: »Res? Kako pa to veste? Kaj vam daje pravico, da govorite v imenu svojih kolegov? Kaj pa, če bi oni raje še naprej poslušali glasbo, morda vsaj do konca te pesmi?« Š: »Seveda ne morem vedeti zagotovo, a sklepal bi, da so tu zaradi predstavitve, ne glasbe.« P: »Zakaj bi sklepala, ko pa jih lahko vprašava? No, kolegi, je kdo užival v glasbi?« Neizogibno je šlo kvišku več rok in lekcija se je lahko nadaljevala …)
S tovrstnimi vprašanji se ubadam še danes. Spomnim se prigode z enega koncertov svoje ljubiteljske vokalne skupine, ki že leta zaradi naraščajočih poklicnih in družinskih obveznosti pevcev upa na stagnacijo pevskih zmožnosti in zborovske dovršenosti, a zato še vedno skuša najbolj zvestim poslušalcem ponuditi razvedrilni večer. Del tega je tudi napovedovanje pesmi, ki je nekako tradicionalno pripadlo pevcem z imenom Matej in katerega bistveno poslanstvo naj bi bilo poslušalce spraviti v krohot, zaradi katerega bodo pozabili na »fušanje« v prejšnji pesmi in bolj odpustljivi za napake v naslednji. Na enem od koncertov nas je poslušal tudi moj oče, ki je po njem pristopil k meni in mi rekel: »Če so taka tudi tvoja predavanja, potem si lahko predstavljam, da jih imajo študenti radi.«
Misel me je osupnila. Predavanj vendar ja ne gre primerjati z napovedovanjem pesmi na koncertu. Izziv slednjega je skoraj izključno zabava, sprostitev in iskanje priložnosti za kak spontan humor (priznam, da pogosto niti ne vem kaj dosti o pesmih, ki naj bi jih napovedal), medtem ko so predavanja vendarle namenjena resnim rečem. Kakšna šala tu ali tam pride še kako prav, a večina časa bo vendarle namenjena obravnavi resnih tem. Da bi se predavanj lotil z istim pristopom amaterskega komedijanta, to res ne bi šlo.
Res pa je, da sem morda v nevarnosti, da sem se iz »študenta« že preveč prelevil v »profesorja«. V eni od številnih razprav o humorju v učilnici (če boste v spletni iskalnik vpisali »humor v učilnici«, sicer do objave te kolumne ne boste dobili nobenega zadetka, a angleška različica »humor in the classroom« jih da že krepko čez 800 tisoč) je navedeno, da so študenti med pozitivnimi lastnostmi predavateljev in motivacijskimi dejavniki v učilnici humor uvrstili na sedmo oziroma tretje mesto (med petnajstimi oziroma sedemnajstimi kandidati), profesorji pa na trinajsto oziroma enajsto mesto. Razkorak je opazen in poveden: profesorji humorja ne cenijo, za študente pa je zelo pomembna sestavina učnega procesa.
Čeprav ista razprava poroča, da še ni trdnih dokazov o blagodejnih učinkih humorja za večjo kakovost naučenega, naj bi po nekem drugem sestavku obstajalo kar nekaj kazalcev, da je temu tako, od povečane pozornosti do boljšega dojemanja povedanega. (Res pa je ta drugi zapis močno sumljiv: objavila ga je študentska revija, kar dopušča dosti možnosti za sklep, da so tudi njegovi trije avtorji študenti in jim zato že zaradi narave stvari same ne gre docela zaupati pri njihovih zatrjevano znanstvenih zaključkih.)
Kakorkoli že, v koristnost določene količine humorja v predavalnici nemara res ne gre dvomiti. Navsezadnje je smeh tudi približno 50 % zdravja. Zato si lahko k srcu vzamemo nasvet, ki ga ponuja prva od citiranih razprav, ko (na str. 170) navaja 10 korakov, s katerimi se lahko predavatelji navadijo na idejo uporabe humorja v predavalnici: od nasmeha prek uporabe šal in anekdot do zadnjega koraka, ki se v celoti glasi tako: »Povejte šalo ali dve. Naredite nezaslišane reči. Priznajte, da v tem niste dobri. Bodite videti človeški.«
Ha. Delati nezaslišane reči, to bi še šlo. (Profesor Hanson je očitno bral iste nasvete.) Povsem na koncu pa sta ugledna avtorja vendarle ustrelila kozla. Da bi profesorji lahko bili videti človeški? To pač ne gre, humor gor ali dol.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
