Tako je v nedavnem intervjuju izobraževalni sistem v ZDA kot naslednji mehurček opisal Peter Thiel, ameriški podjetnik (med drugim soustanovitelj podjetja PayPal in ključni zgodnji investitor v Facebook), ki naj bi slovel po svoji sposobnosti, da predvidi prihajajoči zlom prenapihnjenega trga – na prelomu tisočletja s pretirano navdušenostjo nad spletnimi podjetji, kasneje z nepremičninskim mehurčkom, zdaj pa naj bi bil na vrsti izobraževalni sistem:
»Izobraževanje je mehurček v klasičnem smislu. Da nekaj poimenujemo kot mehurček,* mora obstajati strastna vera vanj. Nepremičninski trg je bil klasičen mehurček, kot tudi trg s tehnološkimi vrednostni papirji v devetdesetih letih, ker sta bila oba močno precenjena, a je obstajala neverjetno razširjena vera, v katero skoraj ni bilo mogoče podvomiti – leta 2005 si moral imeti hišo, leta 1999 si moral biti vključen v indeksne sklade trga lastniških vrednostnih papirjev.«
(*Priznam, ob začetku pisanja te kolumne sem si uvodoma postavil terminološko vprašanje – je v slovenščini ustrezneje govoriti o balonu ali mehurčku? Angleški izraz je bubble, mehurček, v slovenščini pa je večinoma govora o balonih. (Google da denimo 334.000 zadetkov za izraz »nepremičninski balon« in 226 za »nepremičninski mehurček.) Glede na to, da naj bi bilo tako stanje iluzija, ki deluje čarobno, a se nato ob poku v hipu razblini v nič, je nemara bolj ustrezen izraz mehurček. Glede na to, da pri nas nepremičninski trg kljub krizi še kar vztraja v svoji prenapihnjeni obliki, pa vsaj v tem primeru morda v Sloveniji vendarle kaže govoriti o (posebnih, na vremenske razmere odpornih) balonih.)
Thielova stališča so v ZDA takoj sprožila več odzivov – eni so tezi bolj pritrjevali, drugi so bili bolj zadržani. Seveda je govora o ameriškem sistemu, kjer študija, če odmislimo sorazmerno redke štipendije, večinoma ne plačujejo dobre vile (beri: vsi davkoplačevalci), ampak študenti sami oziroma s pomočjo zadolževanja, po koncu študija pa se na iskanje zaposlitve podajajo z nekaj sto tisoč dolarji dolga. To velja za bolj ali manj vsako šolanje, še toliko bolj pa za pravnike, ki zaradi podiplomske zasnove pravnega študija po štirih letih temeljnega univerzitetnega izobraževanja preživijo še tri leta na pravni fakulteti – v začetku tega leta je New York Times objavil daljši kritični članek prav o pravnem študiju.
V Evropi, porečete, je vendarle drugače. Tu izobraževanje znamo ceniti: v duhovnem smislu kot vrednoto, če ne celo kot socialno pravico, v finančnem pa kot breme družbe, ki z njim investira v svojo prihodnost, kar je vsekakor boljša izbira kot ranljivi najstniki, ki bi si ob težkih mlinskih kamnih študijskih dolgov na začetku svoje zaposlitvene poti kvečjemu skrhali osti svoje kreativne ustvarjalnosti. Če kaj, potem tovrstna pisanja čez lužo, ki objokujejo ameriško stvarnost izobraževalnega izkoriščanja zavedenih študentov potrjujejo smiselnost evropske politike (relativno) »brezplačnega« izobraževanja.
Lepa misel, ki, se bojim, v dejstvih in dogodkih v zadnjem času ne najde zgolj priročnih dokazov. Kako si denimo lahko razlagamo vse pogostejša spraševanja o smiselnosti doktorskega študija, o katerih lahko berete in razpravljate tudi pri nas? Kot pravniki (čistokrvni ali vsaj dopisni humano-družboslovci) lahko še posebej postanemo ob misli enega komentarjev k tej slednji objavi na Kvarkadabri, ki hipertrofijo (oziroma hiperplazijo) še posebej očita družboslovju. Misel, v kateri vsekakor ni osamljen – v Veliki Britaniji se že pojavlja skrb za prihodnost poučevanja humanizma in družboslovja ob nedavni vladni odločitvi, da s posebnimi subvencijami podpira le še poučevanje naravoslovnih in tehniških študijev. Je to začetek pokanja nerealnega mehurčka ali zanikanje vrednosti družboslovne izobrazbe za razvoj in zdravo življenje družbe?
To so nelagodna vprašanja, ki nimajo enoznačnih odgovorov. Kot pravnik se pogosto upiram lahkotnim in pavšalnim ocenam znanstvene uspešnosti in koristnosti, tudi v smislu razmerja med naravoslovjem in družboslovjem, a to še zdaleč ne pomeni, da bi zagovarjal množični študij prava. Kakor tudi ne, da ne bi na splošno morali razmisliti o smiselnosti, zasnovi in izvedbi študijskega procesa.
Evropa nedvomno v izobraževalni proces polaga veliko vero. Izobrazba je podlaga za prihodnost, izobražena delovna sila pa za njeno konkurenčno prednost pred ostalimi deli sveta. Tako držo izpričuje bolonjska prenova študija, še bolj pa državne strategije razvoja visokega šolstva, ki povsod po celini želijo zagotoviti viško vključenost prihajajočih generacij v visoko šolstvo in manjšanje osipa med študijem. (Ob teh dveh ciljih predvidevajo še ohranjanje ali celo višanje kakovosti študija – svoje mnenje o izvedljivosti in kompatibilnosti takih protislovnih ciljev sem zapisal že pred časom.)
Če naj bi bila podlaga za mehurček globoka vera v smiselnost izobraževanja, ki skoraj ne dopušča možnosti skepse, potem se zdi, da je v primerjavi z ZDA sodobna Evropa še veliko bolj v primežu mavričnih barv takega mehurčka. Eden od v začetku omenjenih odzivov na tezo o izobraževalnem mehurčku se sklicuje tudi na nedavno kolumno Paula Krugmana v New York Timesu, v kateri ta navaja ekonomsko raziskavo, po kateri naj bi bila zmotna misel, da se s tehnološkim razvojem krepi potreba po višje izobraženih kadrih, saj naj bi tehnologija povsem vsaj do določene mere tako kot pri najbolj ročnih delih človeško delovno silo zamenjevala tudi pri tehnološko in intelektualno najbolj zahtevnih delovnih nalogah.
Krugman svojo kolumno sicer sklene na način, ki je bolj egalitarno naravnanim Evropejcem gotovo všečen – naraščajoče vrzeli razredne neenakopravnosti in vse slabša poklicna izhodišča najrevnejših slojev v ZDA so moralno nedopustna in ekonomsko neumna politična stvarnost; nujna prenova bi morala vsebovati okrepljene pravice delavcev in dostopno zdravstveno varstvo. A dodaja: »Ne moremo pa priti do tistega, kar moramo doseči, zgolj s tem, da delavcem podelimo univerzitetne diplome, ki se lahko izkažejo zgolj za vstopnice v službe, ki ne obstajajo ali ki ne izplačujejo plač srednjega razreda.«
Naj ne bo pomote (saj vem, da je ni, a vendarle) – brez zadržkov sem tudi sam vernik izobrazbe in izobraževanja. Ni je čez dobro univerzo, ki te ustrezno opremi za preživetje v zaposlitveni divjini, ni ga čez dobrega študenta, pri katerem je užitek spremljati študijski napredek in celovito rast v tvorca naše prihodnosti. Vsekakor velja nenehno razmišljati o tem, kako izboljšati obe plati tega ravnovesja, univerzo in študenta. Vendar pa izobraževalnemu sistemu – tako kot vsaki pomembni stvari – ne bi smeli pripisovati nerealnih ambicij in odlik.
Že dlje pravim, da izobrazba (žal) ni socialna pravica – poznavalski zgodovinar ali jedrski fizik ne morete postati zgolj z iskreno željo, ampak potrebujete dosti truda in pravo glavo. Prav vsak med nami ne bi mogel postati zdravnik, pa če bi si to še tako želel, (skoraj) ravno tako kot vsak med nami ne bi mogel preteči 100 metrov pod 10 sekundami, pa naj bi še tako treniral. Tej nelagodni resnici bi kazalo dodati še eno: izobrazba ni prodajni izdelek, ki bi ga za pravo ceno našli na polici najbližje trgovine (beri: univerze), potem pa doma le še vzeli iz škatle in začeli prebirati navodila za uporabo. Vsekakor pa ni perpetuum mobile oziroma prevozno sredstvo prihodnosti – sama od sebe vas (oziroma vseh nas) ne bo premaknila nikamor.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
