Zgodovina pozna veliko modrih in učinkovitih rekov, ki se v teoriji slišijo sijajno, v praksi pa bodisi niso docela izvedljivi bodisi jih lahko razumemo na dokaj različne načine. Eden takih je tudi misel, ki naj bi jo v drugi polovici 18. stoletja skoval Benjamin Franklin: »Tisti, ki so se pripravljeni odpovedati temeljni svobodi, da bi si s tem kupili malo začasne varnosti, si ne zaslužijo ne svobode ne varnosti.« Ta misel je v nekoliko poenostavljeni obliki (»kdor bi žrtvoval svobodo zavoljo varnosti, si ne zasluži ne enega ne drugega«) zelo aktualna tudi danes, v času po terorističnih napadih leta 2001, ko so se ZDA in druge (predvsem zahodne) države začele intenzivneje ukvarjati z zagotavljanjem varnosti in jo včasih gradile tudi na račun temeljnih pravic. Človeka z zdravo mero protivladne skepse in odpora do pretiravanja lahko všečno in prepričljivo kaj hitro navede na misel, da temeljnih človekovih pravic ne gre krniti zavoljo interesov varnosti in da je nedavna tovrstna praksa v nekaterih državah znak nekakšne oblastne histerije, za katero lahko le upamo, da bo prej ali slej minila brez usodnih posledic.
Tako sklepati bi bilo zmotno. Logik, ki se ne bi posebej obremenjeval z lastnimi moralnimi občutki, bi ob tem lahko pripomnil, da že Franklinova misel sama, če jo preberemo nekoliko natančneje, nikakor ne skuša povsem izničiti interesov varnosti. Po eni strani jasno sporoča, da je nedopustno žrtvovanje temeljne (bistvene, osnovne) svobode za pridobitev malo začasne varnosti, kar dopušča veliko manevrskega prostora za presojo dopustnosti, če bi denimo šlo za omejitev nebistvene svobode za pridobitev trajne varnosti. Le kdo si ne bi želel trajne varnosti in trajnega miru svetovne republike, »kadar bo tedaj (ožje ali širše) občestvo med narodi zemlje tako splošno zavladalo, da se bo kršitev prava na enem kraju čutila na vseh« (I. Kant, Dve razpravi (prev. I. Cankar, Slovenska matica: Ljubljana 1937), str. 72)? Potem, priznajmo, je izziv le vprašanje iskanja pravega ravnovesja – koliko in kakšne varnosti si želimo na račun koliko in kakšne svobode. To po drugi strani za taistega logika izpričuje tudi sklepni del Franklinove misli, ki grešnikom, če preveč odstopijo z ravnovesne lege, odreka obe vrednoti, tako svobodo kot varnost. Mar tega ne moremo – oziroma moramo – razumeti tako, da bi s pravo mero mogli in hoteli doseči oboje, svobodo in varnost?
Temu logiku bi lahko nekaj argumentov dodal tudi pravnik, ki se količkaj ukvarja z javnim pravom in ima izkušnje z razvojem pravnega reda, ki segajo onkraj ukrepov zadnjega desetletja. Interes javne varnosti je namreč že dolgo skoraj neločljiva spremljevalka pravne ureditve, neizogibna sestavina načela pravne države in posledica ne-absolutnosti človekovih pravic. Najdemo jo v vrsti pravnih kontekstov in v vrsti pravnih ureditev. Ne želim si jemati videza posebnega strokovnjaka za vprašanja javne varnosti (če bi pisal le o tistih stvareh, na katere se zares dobro strokovno spoznam, bi bodisi že zdavnaj nehal pisati IUS kolumne bodisi vas že zdavnaj začel dolgočasiti), a vendarle se mi zdi, da se argument javne varnosti naravnost ponuja za poglobljene primerjalnopravne študije.
Samo za okus: interes javne varnosti pozna slovenska ustava (omejitve pravice do zbiranja in združevanja so denimo po 42. členu dopustne tudi iz razlogov javne varnosti), ki sicer pozna še koncepte varnosti ljudi, državne varnosti in socialne varnosti; podobne ureditve boste našli po več drugih državah.
Javna varnost je kot eden izmed možnih razlogov omejitve posamezne pravice, seveda zgolj v nujno potrebnem obsegu, vsebovana tudi v več členih Evropske konvencije o človekovih pravicah (pri pravici do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena, svobodi mišljenja, vesti in vere iz 9. člena, svobodi izražanja iz 10. člena ter svobodi zbiranja in združevanja iz 11. člena Konvencije, pa tudi pri svobodi gibanja iz 2. člena Protokola št. 4) in pogosto vodi do sporov glede tega, kaj je v interesu javne varnosti (gl. denimo sodbo ESČP v zadevi Ahmet Arslan in dr. proti Turčiji iz lanskega leta, kjer sodišče ni pritrdilo navedbam turške vlade, da naj bi bila kazenska obsodba 127 pripadnikov posebnega verskega reda, ki so v verskih oblačilih hodili po mestu, potrebna zaradi interesov javne varnosti).
Prav tako je javna varnost prisotna v pravu EU. Nemara se še spomnite lanske afere z izgonom večjega števila romskih državljanov drugih držav članic iz Francije, s čimer je ta država najverjetneje grobo kršila Direktivo 38/2004, ki omejitev do prostega gibanja državljanov EU dopušča le iz izjemnih razlogov javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja (in kjer je bilo v prvi vrsti problematično to, da lahko tak ukrep temelji le na individualni presoji in osebnem vedenju ter grožnji prizadetih posameznikov, ne pa na pavšalnem izgonu večjega števila oseb iz problematičnega okolja). A je vsebovana tudi na vrsti drugih področij, denimo pri prostem pretoku blaga, kjer so količinske omejitve pravice prostega pretoka in ukrepi z enakim učinkom izjemoma lahko dopustni, med drugim tudi iz razlogov javne varnosti, kar je prav tako vodilo do pomembne sodne prakse (za več o vprašanju (avtonomnega evropskega koncepta) javne varnosti in sklicevanje na relevantno sodno prakso gl. denimo sklepne predloge generalne pravobranilke Trstenjak v zadevi C-265/06 Komisija proti Portugalski, 49. in nasl. točke obrazložitve).
Prav tako pa javna varnost seveda sega tudi onkraj evropskih meja, tudi v deželo, v kateri je Franklin skoval svoj rek. V ZDA je trenutno aktualna razprava o doktrini, ki je dobro znana tudi slovenskim študentom (in po tretjem odstavku 148.a člena ZKP tudi praktikom) prava, doktrini Miranda, po kateri je treba osumljenca seznaniti z njegovimi procesnimi kavtelami (pravico do molka, prisotnost zagovornika itd.), saj se sicer tako pridobljeni dokazi v skladu s privilegijem zoper samoobtožbo ne smejo uporabiti v postopku zoper njega. Doktrina Miranda že dlje pozna izjemo javne varnosti, v zadnjih dneh pa se je v ameriški pravni in splošnejši javnosti vnela razprava o navodilih ministrstva za pravosodje, po katerih naj bi bilo v primeru osumljencev terorističnih napadov dopustno tudi dalj časa trajajoče (in v postopku uporabljivo) zasliševanje brez seznanitve z njihovimi pravicami (tu so dostopni članek v NYT in sam memorandum FBI ter eden od odzivov, ki pozdravlja vsebino, kritizira pa metodo spreminjanja pravil prek navodil FBI oziroma ministrstva za pravosodje).
Javna varnost nikakor ni avtomatično podrejena temeljnim pravicam in nemara je tudi prav tako – presneto težavna naloga pa je, kot vedno v takšnih primerih, v iskanju razumne meje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
