Ob tokratni kolumni se spet zavedam nerodnega – a na nek način (še posebej glede na pogostnost tovrstnih novic v zadnjem času) neizogibnega – dejstva, da bo objavljena na isti dan kot odločitev Ustavnega sodišča o dopustnosti referenduma o pokojninski reformi. Zato naj, če kolumno slučajno berete takoj po objavi, za vsak slučaj takoj izrecno poudarim, da s tem zapisom nikakor ne merim na konkretno odločitev glede aktualnega vprašanja (za katero ta hip tako ali tako kot vi tudi sam lahko le ugibam). Gre za splošnejše vprašanje o vlogi, ki (naj) jo referendum igra v našem političnem življenju.
Če spremljate razprave o(b) trendu naraščajočega zatekanja k referendumu za reševanje politično kočljivih vprašanj – in žal jim v zadnjem času niti ne moremo niti ne smemo – potem ste nemara opazili tri vrste stališč: ena, da je referendum postal neproduktivno orodje za potrebe dnevnih političnih obračunavanj na plečih davkoplačevalcev in glasovodajalcev; druga, da je referendum še vedno najčistejši izraz ljudske volje in kot tak sploh nikoli ne bi smel biti postavljen pod vprašaj ali kritiziran; ter tretja, da pravzaprav drži oboje, da je referendum dragocena oblika demokracije, ki pa mora vendarle biti bolj izjema kot pravilo, kot možnost korekcije ali usmeritve tistih odločitev, v katerih mehanizmi predstavniške demokracije docela zatajijo ali potrebujejo splošno državljansko podporo, ne pa da se z njim rožlja ob vsakem nezadovoljstvu s sprejeto odločitvijo.
Nemara ni naključje, da je tretja skupina stališč in (pravnih) komentatorjev najštevilčnejša: še enkrat več izpričuje ono znano življenjsko resnico, da je skrivnost v iskanju »prave mere«, pogosta naloga prava, ki jo označuje že tehtnica v rokah slepe Justice, pa tehtanje in iskanje ravnovesja med dvema neustreznima ekstremoma. Tovrstno stališče je tako tudi v tem primeru ne le najbolj varno, ampak izpade tudi najbolj modro. In, čeprav bi bilo veliko zabavneje, da bi mu oporekal in utemeljeno dokazoval, zakaj v tem primeru velja pritrditi eni od nepopustljivo absolutnih ocen, tokrat se mu pridružujem tudi sam.
Mislim, da smo v tem primeru tudi v Sloveniji priča tistemu razkoraku med vrednotami in vrlinami, o katerem je lani v zvezi z Evropsko unijo po svetu predaval eden najvplivnejših strokovnjakov prava EU Joseph Weiler. Kot sem tedaj že zapisal, je Weiler govoril o tem, kako v Evropski uniji iskreno verjamemo v določene vrednote evropskega povezovanja, da pa nam manjkajo vrline, s katerimi bi te vrednote na ustrezen način udejanjali v praksi. Da denimo verjamemo v vrednoto demokratičnosti delovanja EU (demokracija je tudi ena od osrednjih vrednot, izrecno zapisanih v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji, na katerih Unija temelji), da pa nam manjka vrlina državljanske odgovornosti, zaradi katere bi se udeležili volitev v Evropski parlament in idejo demokracije živeli v prakso.
Mar ni povsem enako tudi z nami in referendumi? Da iskreno(!) verjamemo v idejo referenduma kot temeljno vrednoto demokratične ureditve – navsezadnje ga skoraj ni človeka, ki ne bi bil ponosen na odločno plebiscitarno odločitev leta 1990 kot temelj samostojne slovenske države – da pa nam manjkajo vrline, s katerimi bi to vrednoto na ustrezen način udejanjali v našem političnem vsakdanu? Sam se že bojim, da je tako.
Da ne bo pomote, krivda je deljena. Na eni strani manjkajo ustrezne vrline državljanske odgovornosti vsem nam kot volivcem – če o naši udeležbi na referendumu (ali volitvah) odločajo vremenske razmere, ali pa če bodisi zaradi stopnje ravnodušnosti bodisi skepse do politike o njej niti ne razmišljamo, potem lahko tako mi kot država živimo naprej, a svojih demokratičnih vrednot nismo udejanjali v praksi. (Če ob tem pomislite, da jo vendarle tudi s tem »udejanjamo« – da pač demokracija pomeni odločitev tistih, ki jih odločanje zanima, pa tudi če jih je zgolj 10 % – potem ste pri sebi že pristali na predrugačenje ideje demokracije, kakor jo na simbolni ravni pojmujemo kot našo temeljno vrednoto.) Na drugi strani pa tudi akterjem dnevne politike manjkajo vrline zmernosti in smiselnosti zatekanja k referendumskim mehanizmom – po vrsti plati je bil denimo referendum o zakonu o RTV Slovenija vsebinsko nesmiselna poteza, vsaj če sodim po sebi in svojem času ter volji za podrobnejšo seznanitev z besedilom, o katerem sem na referendumu imel (so-)odločati.
Lepo je, če iskreno verjamemo v določene vrednote kot temelje naše ureditve, referendum oziroma bistveni poudarki demokratičnosti pa so nedvomno (in povsem upravičeno!) med njimi. A da bi lahko učinkovito živele v praksi, moramo tem vrednotam dodati tudi ustrezne vrline.
P.S. Ko sem ga že omenjal, pa še ena vest v zvezi z Josephom Weilerjem. Lani sem poročal o tem, kako je avtorica neke strokovne knjige zoper njega vložila kazensko ovadbo zaradi obrekovanja, ki naj bi ga zagrešil s tem, ko je kot urednik objavil kritično recenzijo te knjige.
Po izvedbi celotnega postopka je Tribunal de grande instance de Paris pred dobrim tednom izdal sodbo, s katero je v celoti pritrdil argumentom obtoženca in se z nekaj pravne akrobacije (ki je tudi sicer zelo zanimiva z vidika mednarodnega zasebnega prava) hkrati izrekel nepristojnega za odločanje o ovadbi Dr. Calvo-Gollerjeve ter profesorju Weilerju vseeno dosodil tudi odškodnino za (del) škode, ki jo je zaradi neustrezne ovadbe utrpel. Upajmo, da sodba (zoper katero je seveda še mogoče vložiti pritožbo) pomeni konec absurdne ideje kazenskega pregona zaradi objavljanja kritičnih recenzij znanstvenih razprav. Za krajši povzetek sodbe si lahko preberete zapis prof. Weilerja, lahko pa tudi celotno sodbo (v francoščini ali v neuradnem angleškem prevodu).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
