To je prispodoba o koncentričnih krogih pripadnosti, ki sledi MacCormicku in Weilerju in po kateri je slednji v svoji knjigi Ustava Evrope celo predlagal, da bi glede na razmah kriterijev za določanje posameznikove identitete namesto o identiteti morda morali govoriti o njegovi diferentiteti. (Tako smo, sumim, da na predlog enega mojih prijateljev, angleško skovanko differentity prevedli v slovenski različici omenjene Weilerjeve knjige, ki je izšla leta 2002.)
A vendar v tej kolumni ne mislim govoriti o tem vidiku večplastnosti posameznikove identitete, temveč kratko pričati o tem, kako se tovrstna pripadnost vendarle nenehno izraža tudi v mojem vsakdanjiku. Gre za nekakšen »dnevniški zapis« z mojega nedavnega obiska Univerze v Kopenhagnu, kjer sem sodeloval na in so-vodil konferenco o evropskem pravu in politiki po Lizbonski pogodbi, oziroma za tri drobne ilustracije prepletanja lastne in narodne usode, ki mu vsaj sam pogosto ne morem ubežati. Ilustracije niso posebno presenetljive in pretresljive, morda pa vendarle povedne:
1.
Na konferenci sodelujem z vodenjem dveh sekcij in komentiranjem referatov udeležencev ter z lastnim predavanjem. Ko se ubadam s svojim predavanjem, v mislih »držim pesti«, da bi mi čim bolje uspelo – navsezadnje gre zame, ki sem si dokaj pri srcu, in za lastno uveljavitev kot (mednarodno) poslušljivega strokovnjaka evropskega prava, kar se mi zdi nujna sestavina koristnega raziskovalnega dela.
A vendar, kolikor se to v danih razmerah seveda spodobi, »držim pesti« tudi, ko poleg mene na konferenci nastopa še drugi slovenski udeleženec, dekan moje domače fakultete – le da tokrat ne gre zgolj zanj, ampak tudi za Slovence nasploh: ob njegovem nastopu se v moji zavesti najina vloga prelevi tudi v dolžnost, da Sloveniji ne delava sramote oziroma jo namesto tega predstaviva v kar najlepši luči. Po najinih predstavitvah sem zadovoljen dvojno: po eni strani zase, ker je glede na odzive moje predavanje očitno bilo lepo sprejeto; po drugi strani pa za Slovenijo, ker sva jo njena predstavnika dostojno zastopala.
2.
Na konferenci se lepo ujamem z nekim uglednim profesorjem evropskega prava, ki se zanima tudi za obisk Slovenije – med drugim, pravi, tudi zato, ker bi rad malo bolje razumel pogled na pravo EU med sodniki Sodišča Evropske unije iz desetih nekdanjih komunističnih držav, ki bodo vse bolj vpeti tudi v delo velikega senata Sodišča EU in tako postali pomemben člen v razumevanju sodb tega sodišča.
Ob taki navedbi nemara še vedno skoraj vsi malo postanemo. Po eni strani ima nemara prav – tovrsten vidik je pomemben in po svoje je dobrodošlo, da se evropski komentatorji zavedajo tvorne vloge, ki jo tudi vzhodnoevropski sodniki vse bolj igrajo pri razlagi in razvoju prava EU. Po drugi strani pa si ne morem(o) kaj, da ne bi v taki navedbi prepoznal(i) tudi nekaj poenostavljenega posploševanja: Slovenija ni enaka vsem drugim vzhodnoevropskim državam, zato z obiskom ene človek ne more dobiti vpogleda v vse; poleg tega je komunizem relikvija preteklosti, ki z izjemo tako ali drugače obremenjenih posameznikov ne opredeljuje več našega pogleda na svet, zaradi katerega bi bili apriorno nekakšna posebna in od Zahodne Evrope ločena kasta človeškega in sodnega dojemanja EU; končno pa so bistvene značilnosti vsakega posameznega sodnika in ne nekakšen kolektivni duh, ki bi usmerjal njegovo delovanje. Z drugimi besedami: na takšno navedbo tudi sam vedno reagiram ne samo kot posameznik, ampak tudi »v imenu« svoje narodne identitete. (Ob tem se spomnim še neke druge tovrstne lastne prigode.)
3.
Dan po konferenci obiščem novo stavbo Kraljev(sk)e knjižnice, ki mi nudi prijetno raziskovalno zavetje. V pritličju med drugim posluje tudi manjša knjigarna in med sprehodom po njej naletim na knjigo z naslovom Najboljše evropsko leposlovje 2010 (Best European Fiction 2010, uredil Aleksandar Hemon, predgovor Zadie Smith). Ko jo odprem, vidim, da so skupaj zbrani predstavniki vseh evropskih držav (tudi onkraj meja EU). Seveda me takoj zanima, kdo je slovenski predstavnik – Andrej Blatnik, piše, »from You Do Understand?« (prevodi izbranih zgodb iz zbirke Saj razumeš?). Tega dela ne poznam, zato prelistam do njegovega dela in začnem brati – zgodbe so kratke, žive, dobre, lepo prevedene; preberem eno stran, dve, pet, vse dokler ne dosežem samopostavljenega praga spodobnosti za tako branje stoje ob knjižni polici v knjigarni.
Knjigo zadovoljen odložim na polico – Blatnik nam ne dela sramote, si mislim, Slovenci smo se spet pokazali v dobri luči. Takoj zatem se malo okaram: pa kaj, če bi bile zgodbe zanič? Blatnik je Blatnik, jaz sem jaz, vsak je svoje lastno blago in svoje lastne sreče kovač. Menda ja ne bodo mene zunaj Slovenije sodili po tem, kako všečno je leposlovje nekega slovenskega pisatelja! Res je, sliši se dokaj neumno – a vendarle nemara povsem malo tudi drži.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
