(Opozorilo: tokratna kolumna je spet nekoliko bolj osredotočena na raziskovalno sfero. Če uspešno živite življenje pravnega praktika, potem se lahko ob njej zgolj nasmehnete ali si jo preberete kot zabaven kuriozum. Če imate tudi raziskovalne ambicije – in po vpisu na doktorski študij sodeč vas je takih kar nekaj – pa vas bo morda znala zanimati.)
Misli iz uvoda sem se zavedel že večkrat, nazadnje v petek, ko sem se udeležil delavnice o prijavljanju na evropske raziskovalne razpise, v tem primeru razpise za spodbujanje in podporo odličnih mladih raziskovalcev pri vzpostavitvi lastne raziskovalne skupine. Gre za razpis v okviru Sedmega okvirnega programa EU oziroma konkretneje programa Zamisli, kjer sta edini merili za podporo odličnost kandidata (kandidatke) in njegove (njene) raziskovalne ideje. Kot sta povedali gospe iz nizozemskega podjetja, ki sta seminar vodili, je stvar dokaj enostavna: pokazati morate le, zakaj je vaša zamisel inovacija visoke potresne stopnje (ground-breaking innovation).
Ja, sliši se povsem preprosto. Le da smo kot pravniki nemara že pogodbeno zavezani k temu, da se nam zdi lomljenje zemlje (ali, če vztrajate, iskanje prelomnih odkritij) precenjeno početje. Mi se gibljemo v drugih geoloških izrazih – alluvio, avulsio, sedimentacija, akumulacija – in na kraj pameti nam ne pade, da bi svoj utečeni svet postavljali na glavo oziroma ga vsaj prekucnili z ustaljenih tirnic običajev in tradicije. Kot pravim, kakšen prožnejši pravnik že, pravo kot raziskovalna veda pač ne.
Se tudi zato pravniki vsake toliko časa ubadamo z vprašanjem, ali je pravo sploh (lahko) znanost? Pri marsikaterem tovrstnem zapisu gre sicer zgolj za branjenje pred kritiki, ki pravijo, da ne, a se sprašujem, ali je tako branjenje sploh na mestu. Morda pa je preprosto čas šel naprej, medtem ko pravo ni uspelo držati koraka.
O tem priča še nekaj indicev. Poglejte si denimo rezultate zadnjega razpisa ARRS za mentorje mladim raziskovalcem. Izbranih je bilo 250 mentorjev, od tega eden (1) s področja prava, pa še ta po nekem posebnem postopku izbora. Mimogrede, po posebnem sistemu točkovanja je izbrani kandidat prejel 1,58 točke, kar je vsaj na prvi pogled najnižja ocena vseh izbranih mentorjev – pri naravoslovnih področjih so najboljši kandidati prejeli po 15 in več točk. Nič kaj spodbudno. Je mar možen kak drug sklep kot ta, da je v škripcih veda pravo kot taka?
Ta zgodba s točkovanjem me spomni na neko lastno prigodo, po kateri sem končno razumel sistem točkovanja znanstvenih objav, ki ga uporabljajo na ARRS. Prijazni kolegi s SAZU so me povabili k sodelovanju na neki mednarodni konferenci o terminologiji. Med drugim so povedali tudi, da bodo (i)zbrani referati v pisni obliki na koncu objavljeni tudi v posebnem zborniku, to pa da bo sijajno zaradi točk za znanstveno objavo. Čeprav ne odločilen, je tudi ta argument imel nekaj teže in res sem privolil v sodelovanje.
Ko je kako leto kasneje zbornik izšel, pa sem doživel neljubo presenečenje: moj članek se očitno na točkovanju ARRS ni štel kot znanstvena objava. Osupel sem si rekel, na, pa so se ušteli, to bo poklapanih obrazov; takole za šalo (in čisto malo za vsak slučaj) sem v spletni naslov SICRIS, ki pripravlja tovrstne izračune, vpisal ime enega od drugih soavtorjev zbornika. A pri njem, glej ga zlomka, se je članek štel kot znanstvena objava! Kako je to mogoče, sem mežikal, ko pa gre za povsem primerljiva članka v istem zborniku?
To mi je dalo misliti in šele tedaj, priznam, sem se res poglobil v točkovalnik znanstvene uspešnosti objavljenih besedil. Kot se je izkazalo, je odgovor obenem zamotan in preprost. Vsako objavljeno besedilo se opredeli glede na tip, odmevnost in državo oziroma jezik publikacije (zgolj glede na revijo, ne glede na sam članek oziroma avtorja), po tej prvotni opredelitvi pa se nato razvrsti še enkrat, in sicer bodisi v skupino Z1 bodisi Z2. Ta zadnja razlika je ključna: točke iz skupine Z1 se za potrebe raziskovalnega tehtanja dotičnega raziskovalca upoštevajo v celoti, točke iz skupine Z2 pa le do te mere, da ne presežejo 15 % skupnega števila točk.
(Kako je katera revija opredeljena, je delno odvisno tudi od uporabljene metodologije za določanje njene odličnosti in je že samo po sebi nerodno: Zbornik znanstvenih razprav ljubljanske Pravne fakultete, morda najresnejša pravna publikacija pri nas, avtorjem denimo prinese zgolj 20 točk slabše kategorije Z2; katera druga slovenska revija pa tudi 30 ali 40 točk prestižne kategorije Z1. A to je že druga zgodba in za del nerodnosti je gotovo »kriv« tudi ZZR sam, ker je zaenkrat še vedno dostopen le zaprtemu krogu možnih avtorjev – vsekakor bi ga kazalo odpreti tudi vsem drugim potencialnim slovenskim avtorjem.)
A kako je vendarle lahko prišlo do omenjene razlike? Razlog je v tem, da se razvrstitev v skupini Z1 in Z2 opravi glede na vedo avtorja. Če je avtor iz vede družboslovje, je omenjeni zbornik uvrščen v skupino Z2 (in vreden 20 točk), če iz vede humanistika, pa v skupino Z1 (in vreden 30 točk). To velja v primeru istega zbornika, teoretično tudi v primeru istega članka.
(Na drugi strani so za naravoslovje za uvrstitev v skupino Z1 še nekoliko strožji pogoji kot za družboslovje. Naravoslovci, ki se jim v tem pogledu godi krivica, se lahko v tolažbo spomnijo na to, da je v njihovih vedah objavljanje v revijah, ki so uvrščene v mednarodne baze, lažje in dosti bolj običajno. Spomnim se neke raziskave iz Avstralije (kjer torej tudi vsi družboslovci že po definiciji pišejo v globalno odmevnem angleškem jeziku), v kateri so merili, kolikšen del vseh objavljenih člankov je v posamezni disciplini objavljen v revijah, ki so uvrščene v prestižne svetovne baze: pri fiziki, ki je bila uvrščena najvišje, je bil ta odstotek krepko čez 90 %, pri pravu, ki je bilo najnižje, pa krepko pod 20 %.)
A ne želim zapasti v jadikovanje, zapisanega pa tudi ne želim uperiti kot nevoščljivo kritiko zoper humaniste. Še zdaleč ne – mnogi med njimi so moji izvrstni kolegi in pri svojem delu docela resni (čeprav kot vsi brez dvoma poznajo tudi take, ki so docela neresni). Nasprotno! Humanizem – in z njim humanistika – mi je zelo všeč, zato sem prišel do enostavne odločitve: od sedaj naprej sem tudi jaz humanist. Takšna besedna preobrazba ima številne blagodejne učinke! Ne samo, da kot humanist v sistemu SICRIS namesto dosedanjih 316.83* upoštevnih točk znanstvene uspešnosti za isto opravljeno delo v hipu dosegam 580.36 točk, že po imenu se mi humanist sliši bolje kot družboslovec.
(*Ob tej številki, ki za pravo ni slaba, se je morda marsikateri resen raziskovalec iz naravoslovja nasmehnil; sam pa ob vseh svojih raznoterih pisanjih razmišljam, da morda že sedaj pišem preveč in ne sledim pronicljivi misli nekega kolega, ki je nekoč dejal, da je bolje, če se ljudje o tebi sprašujejo, zakaj ne objavljaš malo več, kot pa če bi se spraševali, ali res moraš toliko objavljati. Za moje resne poglede o vrednotenje raziskovalne uspešnosti pa si lahko preberete eno starejših IUS kolumn.)
S takim kreativnim, morda celo inovativnim preimenovalnim pristopom bom nemara svoje delo lažje umeščal tudi v novo stvarnost, kot je denimo tista, ki jo izkazuje inovativna shema sofinanciranja doktorskega študija na MVZT, po kateri se bodo za sofinanciranje lahko prijavljali kandidati z raziskovalnim delom v povezavi z gospodarstvom ali »reševanjem aktualnih družbenih izzivov z enega ali več tematskih področij«:
1. inovativnih pristopov v gospodarstvu in negospodarstvu za večjo gospodarsko rast
2. boja proti revščini in socialni izključenosti,
3. zagotavljanje enakih možnosti v družbi,
4. staranja prebivalstva in demografijo širše,
5. kakovostjo izobraževanja,
6. trajnostjo znanja,
7. zdravja,
8. prehrane in živilstva,
9. okolja,
10. ekologije,
11. zelenih tehnologij,
12. biotehnologije,
13. materialov,
14. obnovljivih virov energije,
15. nanotehnologije,
16. informacijske in komunikacijske tehnologije,
17. kulturne dediščine.
Shema je v raziskovalni srenji že privedla do posebne kritične peticije, ki ji očita privatizacijo ter komercializacijo znanosti, in odziva ministrstva, v katerem to izrecneje (in sorazmerno prepričljivo) pojasnjuje, da gre v veliki meri za predpogoj uspešnega črpanja evropskega raziskovalnega denarja. Nemara polemika o tej shemi še ni končana, a jaz po novem v njej ne vidim nobene težave: moje raziskovalno delo pravnega humanista se neposredno zrcali vsaj v šestih tematskih področjih, posredno pa skoraj vseh, od nanotehnološke obravnave pravnih vprašanj do nenehnih prizadevanj za boljše pravno okolje.
Malo me skrbi zgolj prva točka, ona o inovativnih pristopih za gospodarsko rast. Ob njej se namreč spomnim na evropske razpise za spodbujanje inovativne odličnosti mladih raziskovalcev. Na dosedanjih treh razpisih ni s prijavo baje uspel še niti eden doma zasidran slovenski raziskovalec (z izjemo enega, ki pa raziskuje v Veliki Britaniji). Tokrat bo nemara končno uspelo tudi nekomu od »domačih«, morda celo komu od nas, humanistov.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
