Vprašali so otroka: »Zakaj jočeš?«
Odgovoril je. »Ker mi v vsem ustrežejo.«
Armenski
Otrok pride od srca in gre k srcu; kjer pa otrok ne pride od srca, ne bo nikoli zares vstopil vanj.
Danski
Včeraj, 25. januarja 2010 se je spet začelo. V Ljubljani je bila tiskovna konferenca novega, zelo obsežnega projekta, ki bo trajal več let in predvidoma zajel celo Slovenijo. Uspešnost mu zagotavlja že izpeljani uvod iz leta 2007, ko smo idejni vodja, snovalci in številni udeleženci prepotovali Primorsko; od severa proti jugu, od Bovca do Pirana.
Sedaj prihaja »Nariši nov dan«, ki bo vabil mlado in staro, to je ljudi vseh generacij, da prisluhnejo, sodelujejo in tudi sami pomagajo. Vsaj pri osveščanju, da bo odvisnikov čim manj. Leta in leta je bilo starše strah otrok z rdečimi očmi, ki niso bile znak utrujenosti, pač pa posega po drogi, izginulih predmetov, ki so pomenili uvod v tatvine, tudi izven doma, pa tudi silnega boja mnogih staršev, da bi se jim otroci »odprli«, šli z njimi k strokovnjakom in začeli z zdravljenjem. Doma ali v tujini. Oboje je bilo težko, dolgotrajno in nenazadnje tudi drago. Mnogi ga nikoli niso zmogli. Ozdravljeni ali sploh ne, so se vrnili na domačo ulico, kjer so nanje že prežali stari »prijatelji«, ki jim je bilo mar samo to, da paketke z drogo spravijo v promet, bodisi iz čistega zaslužkarstva ali želje po tem, da si sami omogočijo nadaljnje uživanje mamil. Pretresle so nas nekatere knjige in filmi, a žal pogosto že prepričane, tiste, ki nam je mar za druge in, ki se pojavov, ki jih vidimo, preprosto bojimo. Strah ima velike oči. Povsod in vedno je bilo govora o tem, da so mamila na vsakem koraku, da so dostopna že majhnim otrokom, da so se z njimi srečali skoraj vsi najstniki, da so mnogi vlomilci, tatovi in roparji iz vrst narkomanov, ki za »preživetje« rabijo denar, ki ga niti zaposleni ne morejo zaslužiti s svojim delom. Sprva je storilce kaznivih dejanj opogumljal, lahko pa temu rečemo tudi drugače, alkohol. Potem so to izvrševali zaradi in pod vplivom mamil, sedaj mnogih zasvojencev ne vidimo. Gre za »posebne« ljudi, mlade, ki so doma. Varno v objemu sobe, ki jim jo nudijo starši ali si jo najamejo sami, ob čudežni škatli. Računalniku. Vstop vanj je hiter, a izstop sila počasen. Na njem preživijo ure, dneve, pa tudi noči, ne delajo seminarskih in diplomskih nalog, pač pa potujejo v virtualne svetove, se srečujejo z neznanimi, starimi in novimi prijatelji, vstopajo v svet drugih in vanj vabijo tiste, ki želijo dobiti njihov svet, v igricah večkrat »pobijajo« ljudi in njihovo število celo šteje, rušijo avione z dvesto potniki, a jim to daje vstopnico za nove in nove vožnje, polete, igre »brez meja«. Kdo bi si včasih mislil, da te tudi to zasvoji, tako, da ne moreš več živeti, da si popolnoma odtujen od tega sveta, sorodstva, znancev, prijateljev, vsakdanjega življenja, ki ga lahko nadomesti le psihiatrija.
Vzgoja je hudo težka stvar. Vsi jo imamo na jeziku, veliko vemo o njej, a, v praksi pogosto odpovemo.
Tudi zato, da bi si »narisali nov dan«, prihaja velika akcija, ki bo mladim pomenila vstop v prav poseben svet Zarje in Svita. Otroško preprosto, sama ali ob pomoči vzgojiteljev ali staršev bosta na posebni igralni plošči z otrokom prehodila prehode za pešce, telovadila, ker to krepi zdravje, potovala proti knjižnici, med potjo jima bo ponujena zdrava hrana. Spoznala bosta osebe, kot je čevljar Miha, ki ga je včasih precej lomil, veliko kadil in pil, pa tudi policista Andreja, ki bo spregovoril tudi o banki, kjer shranjujejo ljudje svoj denar in varčujejo. Končni cilj bo knjižnica s knjigami, ki hranijo zgodbe, iz katerih se učimo.
Zgodbe in igre z najmlajšimi bodo predstavljene ne le njim in vzgojiteljem, pač pa tudi staršem, ki bodo tako vsaj nekaj časa izjemno koristno preživeli s svojimi otroki.
Težje je bilo izbrati revijo za najstnike, ki bi spregovorila o odgovornosti, ki je IN, življenju, ki je potovanje, prostem času, številnih izzivih, čarobni besedi NE, ki jo velja reči drugim zasvojenostim. Za najstnike postavljena zgodba, ki sprašuje: ali je trava res tako nenevarna ali pelje k heroinu, do kdaj je čas za pomoč in si velja zatiskati oči, da še ni tako hudo in tudi kakšna bo cena izginulih predmetov v lastnem domu. Nauk zgodbe je zgovoren; zasvojenost ne pride čez noč in vendar dovolj hitro, zato so še kako pomembni prvi znaki. Spremembe otroka, izginuli predmeti, drobne tatvine, trava, heroin in težka »rešitev«. Mnogi želijo v življenju preveč, nekateri obupajo in ne vidijo izhoda, potreben je pogovor, dokler je še čas. Ko govori metadon, je za mnoge prepozno. Rešitve so redke in do njih je dolga, garaška pot. Malo jih zmore hoditi po njej in priti do konca. Takega, brez sleherne ponovitve.
»Nariši nov dan« pa se nadaljuje tudi s srečanji za odrasle, ki jih bodo v večernih urah v številnih mestih in manjših krajih širom Slovenije v več letih prepotovali mnogi strokovnjaki ter spregovorili ljudem, tako na okroglih mizah kot srečanjih, ki bodo pomenila tudi pravi dialog z občinstvom. Odpirala se bodo številna vprašanja in odgovori na poti otrok k zdravemu razvoju, brez zasvojenosti oziroma odvisnosti. Zagotovo so starševske vloge nenadomestljive in se le dopolnjujejo. Prav odrasli pa smo odgovorni za dobro, pozitivno klimo v družini, ki ni nujno popolna, vendar mora biti kljub temu življenje otrok v njej varno. Najtežja pa so vprašanja o postavljanju meja, kje in koliko naj jih bo za otroke, ki naj bodo nekoč srečni. Proces pa je do takrat dolgotrajen, poln vzponov in padcev, hude dinamike. Ni odveč opozorilo ljudi, ki preprosto čutijo z otroki in jim želijo le najbolje, da jih je potrebno imeti rad, kajti od tu dalje bo vse lažje.
Projekt nas opozarja, da otrok potrebuje pravljico za lahko noč, ne pa še ene igrice na računalniku, pravila in ne prepovedi, vzpodbude in ne ukazov, ljubezen, usmerjanje in ne zaviranje, naravo in ne nakupovalnih centrov, dom in ne lepo stanovanje ali hišo, potrebuje otroštvo, ki ga uči za odraslost. Otroci pa seveda ne doživljajo le sreče in varnosti, pač pa tudi nasilna ravnanja in posledično številne motnje, zaznamovanost, neuspešnost, izražajo tesnobo in strah, so depresivni, se razvijajo v osebnosti, ki ne bodo dorasle problemov življenja. Srečamo se s tveganimi vedenji v adolescenci, mladostniki, ki se ne šolajo, njihovim nasilnih vedenjem, depresijo, številnimi tveganji. Tako je uživanje drog pri mladih lahko izraz želje, da bi vstopili v večjo družbo vrstnikov, ki so drugačni in jih oni celo občudujejo, da bi postali močni ali celo na moči pridobili. Morda gre zgolj za radovednost, kljubovanje, negotovost, pomanjkanje samozaupanja in negativno samopodobo, pa tudi beg pred vsakodnevnimi težavami in življenjskimi porazi. Če vzameš uspavalo, ubežiš v svet sanj ali zgolj spanja. Če si odpočiješ in si v njem srečen, je drugo vprašanje. In vendar te ni v realnem svetu, čas pa hitreje mineva. Izogneš se odgovornosti, delu, premagovanju ovir. Tak je lahko tudi alkohol in nedvomno vse droge.
In prav zato si veliko obetamo od projekta, ki naj ne bo še eden izmed mnogih, ki včasih kar izzvenijo v prazno. Kljub izjemnim sporočilom in dobrim avtorjem, kljub strokovnemu delu, ki mu ne manjka celo prostovoljnosti in ljudi, ki so pripravljeni narediti veliko več kot je nujno potrebno. Vzgajati je potrebno začeti mlade, najmlajše, da jih ne bomo puščali svetu omame in metadona kar naj bi bil manjše zlo, kot kupljena, ukradena, podarjena ali drugače pridobljena mamila. Pa je to res?
Več hvaležnosti zasluži, kdor človeku pomaga, da ne pade
kakor tisti, ki ga pobira.
Danski
Zrcalo brez okvira se kmalu razbije.
Nemški
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
