Drugi odstavek 74. člena > Zakona o sodniški službi (ZSS), ki ureja prenehanje sodniške službe ob upokojitvi sodnika oziroma dopolnjeni starosti 70 let, je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS), je v odločbi U-I-159/19 z dne 23. 2. 2023 odločilo Ustavno sodišče, saj hkrati ne določa prenehanja sodniške funkcije.
Poleg tega so ustavni sodniki razveljavili zakonsko določbo, ki omogoča reaktivacijo sodnikov po upokojitvi (76.a člen ZSS).
Sodni svet (v nadaljevanju: predlagatelj) je izpodbijal drugi odstavek 74. člena in 76.a člen ZSS, ki določata, da sodniku sodniška služba preneha po zakonu z upokojitvijo, vendar najpozneje, ko dopolni 70 let starosti, hkrati pa dopuščata možnost, da sodnik, ki je že pridobil pravico do pokojnine, še naprej opravlja sodniško službo oziroma opravlja službeni nadzor sodnikovega dela, izvršuje naloge sodne uprave in vodi službo za nadzor organizacije poslovanja sodišč pod pogoji, ki jih določa izpodbijani 76.a člen ZSS.
V nadaljevanju je predlagatelj navedel, da je v letu 2007 s spremembami ZSS prišlo do uveljavitve dveh povezanih zakonskih sprememb, ki sta posegli v pravilo, da sodniku sodniška funkcija po zakonu preneha z upokojitvijo. Ureditev, ki je ločila prenehanje sodniške službe (ob upokojitvi) in sodniške funkcije (s smrtjo sodnika), naj bi bila tako v nasprotju s 125. (neodvisnost sodnikov) in 129. členom (trajnost sodniške funkcije) URS. Predlagatelj je navedbe utemeljil s trditvijo, da trajnost sodniške funkcije po ustavni ureditvi ne pomeni, da je sodniška funkcija dosmrtna, saj v drugem odstavku 129. člena URS izrecno določa, da zakon določa starostno mejo, pri kateri se sodnik upokoji. Po jezikovnem pomenu, sistemski razlagi in namenu ustavodajalca naj bi tako očitno izhajala ureditev, po kateri mora zakon določiti starostno mejo, pri kateri sodniku preneha tudi sodniška funkcija.
Predlagatelj je prav tako zatrjeval, da je drugi odstavek 74. člena ZSS v očitnem nasprotju z drugim odstavkom 129. člena URS, ker vzpostavlja rešitev, po kateri v primeru upokojitve oziroma nastopa starosti za upokojitev sodniku funkcija po zakonu ne preneha. Na to je vezana ureditev iz 76.a člena ZSS, ki sodniku na podlagi ohranitve sodniške funkcije omogoča opravljati sodniško službo tudi po pridobitvi pravice do pokojnine, kar naj bi poleg tega pomenilo poseg v garancije sodniške neodvisnosti iz 125. člena URS. Neodvisnost sodnika naj bi temeljila na trajnosti sodniške funkcije in nanjo vezanem službenem razmerju sodnika z Republiko Slovenijo, možnost opravljanja nalog in pristojnosti sodnika zgolj na podlagi pogodb o delu, katerih sklenitev in višina plačila sta v pristojnosti predsednika sodišča kot nosilca sodne uprave, pa naj bi vzpostavljala odvisnost opravljanja sodniške funkcije in sodne oblasti, saj naj bi bila s tem podana možnost, da se višina plačila in sklepanje pogodb izvede v odvisnosti od vsebine sodnikovega dela.
Državni zbor je na navedbe odgovoril, da so ga pri uveljavitvi instituta reaktivacije upokojenih sodnikov vodili ustavnopravni razlogi, saj se je z uvedbo tega instituta odzval na takratno stanje v pravosodju, za katero so bili značilni veliki sodni zaostanki in številne kršitve ustavne in konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku. Tako naj bi bila v skladu s prvim odstavkom 129. člena URS sodniška funkcija trajna, Državni zbor pa bi lahko na podlagi drugega odstavka 129. člena URS z zakonom določil le starostno mejo, pri kateri se sodnik upokoji. 132. člen URS naj bi izrecno ločeno (in izključno) urejal prenehanje sodniške funkcije, pri čemer pa naj bi zakonodajalca z zakonskim pridržkom pooblaščal, da (z zakonom) po prosti presoji določi primere, v katerih sodniku sodniška funkcija preneha. Glede očitka o neskladnosti 76.a člena ZSS z URS je Državni zbor navedel, da so sodniki v skladu s 125. členom URS pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani samo na URS in zakon ter da morajo v skladu s 23. členom URS vselej odločati neodvisno in nepristransko. V nadaljevanju je poudaril, da sodelovanje upokojenega sodnika pri opravljanju službenega nadzora sodnikovega dela, izvrševanju nalog sodne uprave in vodenju službe za nadzor organizacije poslovanja sodišč ne pomeni izvrševanja sodniške funkcije, zato naj bi bile v tem delu navedbe predlagatelja o neskladnosti izpodbijane ureditve s 125. členom URS pravno neupoštevne.
Ustavno sodišče je na začetku obrazložilo, da je bil ZSS prvotno sprejet leta 1994, prenehanje sodniške funkcije pa je bilo do sprejetja ZSS-H urejeno v 74. členu zakona. S sprejetjem ZSS-G, ZSS-H in ZSS-L je bila ta ureditev prenehanja sodniške funkcije spremenjena, in sicer tako, da je novi prvi odstavek 74. člena ZSS določil razloge za prenehanje sodniške funkcije, med katerimi ni več upokojitve, v izpodbijanem novem drugem odstavku pa je določil, da sodniku sodniška služba preneha z upokojitvijo, vendar najpozneje, ko dopolni 70 let starosti. Z izpodbijanim 76.a členom ZSS pa je bila vzpostavljena pravna podlaga za reaktivacijo upokojenih sodnikov.
V nadaljevanju je Ustavno sodišče povzelo, da se ustavno načelo delitve oblasti odraža tudi v ureditvi postopka in pristojnosti pri imenovanju sodnikov, iz tega načela pa izhaja načelo neodvisnosti sodne veje oblasti oziroma sodnikov, ki sodno oblast izvršujejo. Pri tem je opozorilo, da je že v odločbi U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 pojasnilo, da na to načelo neodvisnosti sodnikov ni mogoče gledati kot na privilegij sodnikov. Neodvisnost sodnikov je namreč bistvena predpostavka zagotavljanja varstva pravic oseb, ki so udeleženke v sodnih postopkih. URS se na načelo neodvisnosti sodnikov sklicuje v 125. členu, ob tej splošni zahtevi po neodvisnosti pa določa tudi posamezne institucionalne predpostavke sodniške neodvisnosti. To so določbe o trajnosti sodniške funkcije (129. člen URS), prenehanju in odvzemu sodniške funkcije (132. člen URS), nezdružljivosti sodniške funkcije (133. člen URS) in imuniteti sodnika (134. člen URS). URS določa, da je funkcija sodnika trajna (prva poved prvega odstavka 129. člena URS), kar zagotavlja, da jim ni treba soditi všečno tistim, ki naj bi jih ponovno volili. Ni pa določeno, kdaj sodnik nastopi sodniško funkcijo in kdaj mu ta preneha, vendar iz 129. člena URS izhaja, da mora zakonodajalec določiti najmanj starostno mejo za izvolitev v sodniško funkcijo in starostno mejo za njeno prenehanje. URS torej ne ureja prisilne upokojitve sodnika, pač pa od zakonodajalca zahteva, da uredi najvišjo starost, pri kateri sodniška funkcija preneha, če se sodnik prej ne upokoji.
Ustavno sodišče je v nadaljevanju navedlo, da sta sodniška funkcija in sodniška služba nerazdružljivo povezani in da mora konec trajanja sodniške funkcije pomeniti tudi konec opravljanja sodniške službe. Zato lahko sodnik opravlja sodniško službo le, dokler še ima sodniško funkcijo. Sodniška funkcija torej ni dosmrtna v tem smislu, da bi v primeru sodnikove upokojitve še vedno trajala. Določitev konkretne starostne meje posledično spada v prosto polje zakonodajalčeve presoje. Ker iz drugega odstavka 129. člena v povezavi s prvim odstavkom 132. člena URS izhaja, da mora zakonodajalec v zakonu izrecno predvideti najvišjo starost, pri kateri sodniška funkcija preneha, če se sodnik prej ne upokoji, je zakonska ureditev, ki tega ne predvideva, protiustavna. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da je drugi odstavek 74. člena ZSS v neskladju z drugim odstavkom 129. člena v povezavi s prvim odstavkom 132. člena URS. Gre za primer protiustavne pravne praznine, zato je Ustavno sodišče protiustavnost sicer umestilo v drugi odstavek 74. člena ZSS, vendar pa lahko zakonodajalec protiustavnost odpravi tudi na druge načine, na primer tako, da spremeni prvi odstavek 74. člena in upokojitev oziroma dopolnitev določene starosti določi kot razlog za prenehanje sodniške funkcije.
Pri presoji 76.a člena ZSS je Ustavno sodišče razložilo, da je bistvo opravljanja sodniške službe in sodniške funkcije sojenje, ki pomeni izvajanje sodne oblasti. Sodno oblast pa lahko sodniki izvajajo le toliko časa, dokler ne nastopi kateri od razlogov za prenehanje sodniške funkcije. Posledično, ker iz drugega odstavka 129. člena URS izhaja, da z upokojitvijo sodniška funkcija preneha, kar bi moral zakonodajalec urediti v zakonu, je izpodbijana ureditev iz prvega do tretjega odstavka 76.a člena ZSS, ki upokojenim sodnikom omogoča, da sodijo oziroma izvajajo sodno oblast do 70. leta starosti, v neskladju z drugim odstavkom 129. člena v povezavi s prvim odstavkom 132. člena URS. Ker ob razveljavitvi prvega odstavka 76.a člena ZSS preostali odstavki člena nimajo več samostojnega smisla, je Ustavno sodišče razveljavilo celoten 76.a člen ZSS.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
