Pravici do tedenskega in dnevnega počitka sta avtonomni pravici, zaradi česar ima delavec pravico izkoristiti tako enega kot drugega. To pomeni, da ima delavec pravico poleg tedenskega počitka izkoristiti tudi dnevni počitek – bodisi pred izkoriščanjem tedenskega počitka bodisi po njem.
Tožnik je zaposlen kot strojevodja, delo pa opravlja pri družbi MÁV-START na Madžarskem. V skladu s kolektivno pogodbo je upravičen do 12-urnega počitka med dvema obdobjema dela ter tedenskega počitka, ki ga delodajalec zagotovi na podlagi tedenskega referenčnega obdobja – delavec mora v okviru mesečnega načrtovanja delovnega časa izkoristiti povprečen tedenski čas počitka najmanj 48 ur. Ker tožniku delodajalec takrat, ko je imel pravico do tedenskega počitka ali dopusta, ni zagotovil dnevnega počitka, je tožnik s tožbo zahteval izplačilo neplačanih plač, saj naj bi imel pravico do dnevnega počitka neposredno pred obdobjem tedenskega počitka ali dopusta oziroma po njem.
Madžarsko sodišče je prekinilo postopek in na Sodišču EU naslovilo predhodno vprašanje, ali je treba 5. člen Direktive 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi z drugim odstavkom 31. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da je dnevni počitek iz 3. člena direktive del tedenskega počitka iz 5. člena direktive ter ali zadnje navedeni člen določa le minimalno trajanje navedenega tedenskega počitka.
Sodišče EU je v sodbi C-477/21 z dne 2. 3. 2023 najprej opozorilo, da Direktiva 2003/88 z uvedbo pravice vsakega delavca do dnevnega in tedenskega počitka podrobneje opredeljuje temeljno pravico, ki je izrecno določena v drugem odstavku 31. člena navedene listine, zato je treba to direktivo razlagati ob upoštevanju le-te. To hkrati pomeni, da se določbe direktive ne smejo razlagati ozko, tako da bi bilo to v škodo pravic, ki jih ima delavec na podlagi direktive.
Namen Direktive 2003/88 je določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj z namenom zagotoviti boljšo zaščito varnosti in zdravja delavcev tako, da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega. V skladu s 3. in 5. členom direktive morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, da se vsakemu delavcu zagotovi pravica do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v obdobju 24 ur, v sedemdnevnem obdobju pa pravica do minimalnega neprekinjenega počitka 24 ur in do 11-urnega dnevnega počitka iz navedenega 3. člena (primer sodba C-55/18). Da bi se zagotovil polni učinek direktive, morajo torej države članice zagotoviti spoštovanje tega minimalnega časa počitka, pri čemer pravila držav članic, s katerimi izvršujejo Direktivo 2003/88, ne smejo biti taka, da bi se pravicam, določenim v drugem odstavku 31. člena listine ter v 3. in 5. členu direktive, odvzel smisel.
V nadaljevanju je Sodišče EU preučevalo, ali je dnevni počitek iz 3. člena Direktive 2003/88 del tedenskega počitka iz 5. člena te direktive.
Najprej je poudarilo, da Direktiva 2003/88 pravico do dnevnega in pravico do tedenskega počitka določa v dveh različnih členih. To pomeni, da gre za dve avtonomni pravici, ki imata različna namena, in sicer se z dnevnim počitkom delavcu omogoči, da se oddalji od delovnega okolja za določeno število ur, ki morajo biti ne le zaporedne, ampak morajo tudi neposredno slediti delovnemu času, s tedenskim počitkom pa se delavcu omogoči, da se v vsakem sedemdnevnem obdobju spočije.
Delavcem je treba zagotoviti dejansko uveljavljanje obeh pravic, zaradi česar bi razlaga, po kateri je dnevni počitek del tedenskega počitka, pravici do dnevnega počitka iz 3. člena direktive odvzela smisel, ker bi delavcu odvzela dejansko uveljavljanje dnevnega počitka, kadar bi ta uveljavljal pravico do tedenskega počitka.
Ob upoštevanju, da sta obe pravici avtonomni, je sodišče poudarilo, da namen pravice do tedenskega počitka ni, da bi zajemala čas, ki ustreza pravici do dnevnega počitka, ampak jo je treba priznati poleg te pravice. Povedano drugače, čas dnevnega počitka iz 3. člena Direktive 2003/88 se ne doda 24-urnemu počitku iz 5. člena direktive, da bi se tvorilo skupno obdobje tedenskega počitka, ki traja najmanj 35 ur, ampak samostojnemu in ločenemu tedenskemu počitku najmanj 24 ur, določenemu s to določbo.
Predložitveno sodišče je izpostavilo, da madžarsko pravo ureja pravico do tedenskega počitka v trajanju 48 ur (vendar ne manj kot 42 ur), medtem ko dnevnega počitka ne ureja. Sodišče EU je poudarilo, da se v tem primeru pojem dnevni počitek iz Direktive 2003/88 uporablja enotno na celotnem ozemlju Unije, ne glede na opredelitve, ki se uporabljajo v državah članicah, kar pomeni, da pojem tedenski počitek iz nacionalne zakonodaje ne vpliva na pojem dnevni počitek iz direktive.
Sodišče je dodalo, da je minimalni čas tedenskega počitka skladno z direktivo neprekinjenih 24 ur. Vendar pa 15. člen direktive državam članicam dovoljuje, da uporabijo ali sprejmejo določbe, ki so ugodnejše za varovanje zdravja in varnosti delavcev, ali da olajšujejo ali dopuščajo izvajanje kolektivnih pogodb ali sporazumov, sklenjenih med socialnimi partnerji, ki so ugodnejši za to varovanje. Tako je bil zadevnemu delavcu v skladu s kolektivno pogodbo, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, odobren najmanj 42-urni tedenski počitek. V takih primerih tako odobrenih ur tedenskega počitka, ki presegajo minimum, ki se zahteva v 5. členu Direktive 2003/88, ne ureja ta direktiva, ampak nacionalno pravo.
Vendar pa se z določitvijo takih ugodnejših določb na področju tedenskega počitka delavcu ne morejo odvzeti druge pravice, ki mu jih podeljuje ta direktiva, natančneje pravica do dnevnega počitka. Kot izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU, izvajanje takih pristojnosti s strani države članice ne sme ogroziti minimalne zaščite, ki je delavcem zagotovljena z navedeno direktivo, in zlasti dejanskega upravičenja do minimalnega dnevnega počitka, določenega v 3. členu direktive.
Sodišče je poudarilo, da je treba pravico do dnevnega počitka priznati ne glede na trajanje tedenskega počitka, ki ga določa nacionalna ureditev, ter zaključilo, da je treba 3. in 5. člen Direktive 2003/88 v povezavi z 31. členom Listine o temeljnih pravicah razlagati tako, da je treba, kadar nacionalna ureditev določa čas tedenskega počitka, ki presega 35 zaporednih ur, delavcu poleg tega počitka zagotoviti tudi dnevni počitek, kot ga določa 3. člen direktive. Smiselno se lahko pravica do dnevnega počitka izkoristi tudi pred navedenim časom tedenskega počitka.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
