Pravica do komunikacijske zasebnosti Tomaža Lovšeta se mora v okoliščinah primera umakniti pravici do svobode izražanja izdajateljice časopisa Dnevnik, ki je objavila serijo člankov, ki so reproducirali, povzemali in se drugače opirali na prisluhe, pridobljene v predkazenskem postopku zoper Lovšeta, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi Up-538/20 z dne 19. 1. 2023.
Okoliščine primera
V obravnavani zadevi je moralo Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno začrtali meje, ki jih Ustava Republike Slovenije (URS) postavlja komunikacijski zasebnosti, v primeru, ko je medij vanjo posegel, da bi opravil razpravo o temi, ki je brez dvoma v pomembnem javnem interesu. Sodišči sta menili, da izdajateljica časopisa Dnevnik (v nadaljevanju: tožena stranka) z objavo spornih člankov ni ravnala protipravno oziroma ni prestopila dopustnih meja svobode izražanja v naslednjih okoliščinah primera: (a) tožena stranka je od anonimnega vira pridobila in za namen daljše serije javno objavljenih člankov, ki so jih napisali njeni novinarji in kolumnisti, uporabila tajne prisluhe telefonskim pogovorom Tomaža Lovšeta (v nadaljevanju: pritožnik), pridobljene na podlagi sodne odredbe v predkazenskem postopku zaradi domnevnega kaznivega dejanja, na katero pa se v člankih uporabljeni prisluhi niso nanašali; (b) sporni članki so večinoma ali smiselno povzemali ali dobesedno citirali vsebino poslovnih pogovorov pritožnika (pridobljenih s prisluškovanjem) z nekaterimi drugimi poslovneži oziroma odvetniki, ki so se nanašali pretežno na ozadje prodaje družbe Mercator družbi Agrokor oziroma na odstranjevanje ovir in utiranje poti tej prodaji; (c) pritožnik je deloval kot svetovalec družbe Agrokor pri načrtovanem nakupu; (č) nekateri od spornih člankov so bili avtorski komentarji novinarjev tožene stranke, ki so pridobljeno vsebino pritožnikovih pogovorov uporabili kot iztočnico za širšo razpravo o oblasti kapitala v družbi, vplivu nepreglednih lobijev in podobno; drugi so se kritično ukvarjali s prvimi posledicami objave prisluhov oziroma z napovedmi sprožitve pravnih postopkov in zagovarjali javni interes za javno razpravo o podtalnem delovanju elit, je okoliščine konkretnega primera povzelo Ustavno sodišče.
Pojasnilo je, da je pritožnik med drugim trdil, da sodišči prve in druge stopnje nista pretehtali oziroma pravilno izvedli vrednostnega tehtanja po drugi in tretji točki trojnega testa. Očitek se je nanašal na način, kako sta sodišči uporabili test nujnosti posega v demokratični družbi (necessary in democratic society). Sklicevali sta se na sodbo v zadevi Lombardo in drugi proti Malti, v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ugotovilo, da je bil s spornim posegom v svobodo izražanja lokalnega medija kršen 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj malteška sodišča niso navedla upoštevnih in zadostnih razlogov za poseg. Poseg je bil nesorazmeren v primerjavi z zasledovanim ciljem in ni bil nujen v demokratični družbi. Način, na katerega sta sodišči uporabili test nujnosti posega v demokratični družbi, je sicer po oceni Ustavnega sodišča nenavaden, saj je bil v zadevi Lombardo in drugi proti Malti test namenjen varstvu svobode izražanja pred pretiranimi posegi, sodišči pa sta ga (na videz celo v korist pritožnika) uporabili tako, da sta ugotavljali, ali je bil poseg v zasebnost pritožnika nujen. Vendar izid tehtanja kolidirajočih interesov po prepričanju ustavnih sodnikov ne sme biti odvisen od tega, nosilec katere pravice se je obrnil na Ustavno sodišče. Tudi zato se testi ustavnosodne in konvencijske presoje vendarle razumejo zlasti kot vodila k celoviti presoji primera.
Srčika problema
Ustavno sodišče je moralo tako v obravnavani zadevi preizkusiti, ali sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče izvedli tehtanje med pravicama v koliziji (med pravico pritožnika do komunikacijske zasebnosti in pravico tožene stranke do svobode izražanja). Preizkusiti je moralo, ali sta sodišči navedli upoštevne in zadostne razloge, da se mora komunikacijska zasebnost pritožnika v konkretnem primeru umakniti pravici medijske hiše voditi odprto javno razpravo o pomembni temi v javnem interesu na podlagi nezakonito pridobljenih prisluhov iz predkazenskega postopka.
Pritožnikovi očitki
Po navedbah Ustavnega sodišča je bil eden glavnih očitkov pritožnika, da se je kazenski pregon zoper njega začel zaradi suma kaznivih dejanj v zadevi Diners Club Slovenija, in ne v povezavi s temo v člankih citiranih prisluhov (vloga pritožnika pri prodaji družbe Mercator). Zato naj bi tožena stranka z objavo javnosti razkrila podatke, ki sicer javnosti nikoli ne bi bili razkriti. Pritožnik meni, tako Ustavno sodišče, da je javna objava delov prisluhov in na njih osnovanih člankov še toliko bolj nedopustna, ker jih ne bi mogli uporabiti niti državni organi. Po njegovi oceni prisluhi, pridobljeni za namen kazenskega postopka, uživajo večje varstvo od na primer telefonskih pogovorov, do katerih novinarji pridejo na neznan, lahko tudi nezakonit način.
Odločitev rednih sodišč
Ustavno sodišče je dalje zapisalo, da je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, da je v koliziji dveh ustavnopravnih pravic dalo prednost pravici iz prvega odstavka 39. člena URS, ker naj bi šlo za razpravo o za demokratično družbo pomembni zadevi. Poseg v komunikacijsko zasebnost pritožnika z javno objavo pa naj samo zaradi izvora spornih prisluhov še ne bi bil protipraven sam po sebi ne glede na vsebino zapisanega in objavljenega. Sodišče je poudarilo, da je pritožnik relativno javna oseba, in ocenilo ravnanje novinarjev kot dobroverno ter v skladu z novinarsko etiko in z namenom javnosti posredovati zanesljive in točne informacije.
Presoja Ustavnega sodišča
Sodiščema prve in druge stopnje je Ustavno sodišče pritrdilo v povezavi z veliko težo razprave v javnem interesu, h kateri je prispevala serija člankov novinarjev tožene stranke, oprtih na podatke, pridobljene s posegom v komunikacijsko zasebnost pritožnika. Po oceni Ustavnega sodišča je bil podan intenziven interes, da se javnost seznani z okoliščinami v zvezi s prodajo družbe Mercator, katere usoda je zadevala celotno politično in gospodarsko sfero v državi. Iz vsebine prisluhov je, tako sodišče prve stopnje, izhajalo, na kakšen način so vplivne osebe, med njimi tudi pritožnik, ravnale v zakulisju prodaje družbe Mercator družbi Agrokor, zasledujoč tudi svoje zasebne interese. Sodišče je, tako Ustavno sodišče, pravilno prepoznalo močan interes javnosti, da se seznani z informacijami, kako potekajo prodaje državnega premoženja oziroma družb, ki so v večinski lasti podjetij in bank v državni lasti. Zaradi dolgotrajnosti in kompleksnosti privatizacijskih procesov, v katerih je občasno prihajalo do nepravilnosti in oškodovanja državnega premoženja, je bila javna razprava o tovrstnih prodajah predmet utemeljenega močnega zanimanja javnosti. Poleg tega, kar je izpostavilo sodišče, je notorno dejstvo tudi, da so se na sporen način prodajali tudi deleži Slovenske odškodninske družbe in Kapitalske družbe v isti pravni osebi in da je o postopku zaradi suma protipravne državne pomoči razmišljala tudi Evropska komisija. Ni tudi nepomembno, da je šlo v obravnavanem primeru za prodajo deležev kapitalske družbe, katere poslovni deleži so tvorili državno premoženje v širšem smislu in ki je imela tudi zaradi obsega svojega poslovanja velik pomen za celotno slovensko gospodarstvo. Prav tako ni mogoče zanikati, da je vključitev delov prisluhov v članke prispevala k prepričljivosti njihove sporočilne moči. Poleg tega ni naloga sodišč, da nadomeščajo novinarsko in uredniško presojo o obliki oziroma slogu poročanja s svojo presojo, je opozorilo Ustavno sodišče.
To prav tako ni ugotovilo ustavnopravnih napak pri opredelitvi pritožnika kot relativno javne osebe, ki upravičeno vzbuja večje zanimanje javnosti. Za sodišče prve stopnje je bilo bistveno, da je bil pritožnik predsednik slovenske smučarske zveze, da se je kot gospodarstvenik pojavljal v zvezi s poslovanjem Diners Cluba Slovenija, da je bil svetovalec družbe Agrokor pri prodaji družbe Mercator in član strateškega sveta za bančne zadeve pri nekdanjem ministru za finance, skratka, oseba, za katero se javnost zanima. S temi razlogi se je Višje sodišče strinjalo. Tako stališče pa je po presoji Ustavnega sodišča tudi v skladu z njegovimi stališči iz odločbe v zadevi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012, v kateri je bila okoliščina, da je imel tožnik kot prepoznaven regionalni podjetnik status relativno javne osebe in je bil zato podan večji interes javnosti, da izve za dogodke, povezane z njegovim podjetniškim udejstvovanjem, odločilna, da se je tehtnica nagnila v korist svobode izražanja.
Po oceni Ustavnega sodišča pa v tej zadevi ni pomemben le splošen družbeni status pritožnika. Ključno je, kakšno vlogo je ta odigral v povezavi s predmetom spornih člankov (ki gradijo na pridobljenih prisluhih). To je v zvezi z raziskavo, kako potekajo privatizacije državnih podjetij, upoštevaje delovanje »prikritih interesnih gospodarskih omrežij, ki z neformalno močjo vplivajo na ravnanja in poslovanja podjetij z neposrednim ali posrednim lastništvom države«. Javna, tudi medijska razprava o tej temi je namreč v očitnem in pomembnem javnem interesu. Po mnenju Ustavnega sodišča je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je obravnavani primer primerjalo z zadevo Radio Twist A.S. proti Slovaški, v kateri je medij objavil nezakonito pridobljene prisluhe, ki so se nanašali na problematiko privatizacije pomembne zavarovalnice.
Po stališču Ustavnega sodišča je pomembno tudi, da je pritožnik navajal le hipotetične vplive spornih objav na hipotetični kazenski postopek, saj v pravdnem postopku ni niti trdil, da bi se kadarkoli začel kakšen kazenski postopek glede njegove vloge pri prodaji družbe Mercator. ESČP sicer meni, da ni odločilno, ali je mogoče ex post facto dokazati, da je določena javna objava tajnih gradiv iz sodnega postopka dejansko vplivala na potek nekega sodnega postopka. Že samo tveganje takega vpliva upravičuje vzpostavitev režima prepovedi razkritja zaupnih informacij iz sodnega postopka ali namenjenih za uporabo v sodnem postopku. Ni pa, tako Ustavno sodišče, mogoče prezreti, da so bila ta stališča sprejeta ob bistveno drugačnem dejanskem stanju, s katerim je bilo ESČP soočeno v zadevi Bédat proti Švici. V tej zadevi je ESČP odločalo o pritožbi novinarja, ki je bil obsojen na plačilo denarne kazni, ker je v članku, objavljenem v času poteka kazenskega postopka, objavil določene podatke, pridobljene iz sodnega spisa tega postopka. Članek je bil napisan tako, da je slikal močno negativno sliko obdolženca oziroma njegove osebnosti, in to v času, ko je preiskava še potekala. Po presoji ESČP je taka objava pomenila tveganje takega ali drugačnega vpliva na potek postopka, najsi bi šlo za vpliv na delo preiskovalnega sodnika, na odločanje pooblaščencev obdolženca, odločanje strank, ki so zahtevale odškodnino, ali na objektivnost sodišča, ki bo odločalo o krivdi, ne glede na njegovo sestavo. Ker pa v tu obravnavanem primeru po navedbah Ustavnega sodišča take okoliščine niso podane, Ustavno sodišče ni imelo pomislekov do zaključka sodišča, da samo hipotetično navajanje tožnika glede možnega vpliva na (nov) kazenski postopek na drugačno odločitev sodišča ni moglo vplivati.
Ustavno sodišče je prav tako zavrnilo pritožnika, ko je ugovarjal, da je učinek uporabe prisluhov na njegovo sfero komunikacijske zasebnosti toliko močnejši, ker je šlo za objavo podatkov, ki sploh niso bili vsebinsko povezani z domnevnim kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bilo odrejeno spremljanje pritožnikovih telekomunikacij, še manj pa s kakim tekočim ali poznejšim sojenjem. Ti podatki torej, če ne bi bilo ravnanja tožene stranke, nikoli ne bi postali javno znani. Čeprav gre za dejansko stanje, ki je drugačno od tistega iz zadev Dupuis in drugi proti Franciji in Pinto Coelho proti Portugalski (št. 2), pa je Ustavno sodišče presodilo, da to ni narekovalo strožje omejitve svobode izražanja. Strinjalo se je sicer, da brez ravnanja tožene stranke ti podatki nikoli ne bi postali javno znani, vendar pa po drugi strani objava navedenih podatkov ni ogrozila domneve nedolžnosti in pravice do poštenega sojenja pritožniku.
V nadaljevanju je Ustavno sodišče zapisalo, da v dosedanji presoji ESČP sicer ni mogoče najti primera, ki bi se v dejanskem smislu povsem prilegal dejstvom pritožnikovega primera in potrdil povsem identično tehtanje, ki je sicer v zadevah presoje trka med svobodo medijskega izražanja in pravico do zasebnosti (oziroma časti in dobrega imena) pogosto zelo senzibilno in pri katerem lahko že manjši poudarek eni izmed okoliščin primera tehtnico prevesi v korist varovanja ene ali druge človekove pravice. Vendar pomen teh razlik po presoji Ustavnega sodišča zbledi v primerjavi z osnovno rdečo nitjo, ki si jo obravnavani primer deli z omenjenimi sodbami ESČP. Tako v konkretnem primeru kot v primerih pred ESČP je šlo za nezakonito pridobljene oziroma medijem nezakonito posredovane podatke. Kljub temu po presoji ESČP niso bili izpolnjeni pogoji za omejevanje svobode izražanja v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP. V nobenem od navedenih primerov, in tudi ne v obravnavanem, ni bilo ugotovljeno, da bi medij oziroma njegov izdajatelj sodeloval pri nezakonitem pridobivanju objavljenih podatkov, kar je pomemben in upošteven kriterij tudi po stališčih iz sodbe ESČP v zadevi Bédat proti Švici, je izpostavilo Ustavno sodišče in dodalo, da je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da so novinarji ravnali v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko.
Tudi sicer, upoštevaje druge kriterije iz zadeve Bédat proti Švici, po oceni ustavnih sodnikov ni videti razlogov za sklep, da sta sodišči nedopustno skrčili obseg zaščite, ki jo uživa pritožnikova komunikacijska zasebnost. Ker je tožena stranka poročala o zadevi, ki je bila v zelo velikem interesu javnosti, ne more biti odločilno, da v pritožnikovi zadevi ne gre za medijski nadzor politikov oziroma dela državnih organov kot v omenjenih sodbah ESČP. Iz spornih člankov izhaja, da so novinarji tožene stranke problematiko obravnavali resno in poglobljeno, da je niso trivializirali ali izpostavljali morebitnih za javno razpravo nepomembnih dejstev iz pritožnikovega zasebnega življenja. Sodišče prve stopnje je po presoji Ustavnega sodišča utemeljeno ugotovilo, da so očitki pritožnika o senzacionalističnem in negativnem pisanju o njem osebno neutemeljeni ter da tudi ni bilo objav pritožnikove zasebne, intimne komunikacije. Upoštevati je treba tudi veliko težo civilnopravne sankcije, ki jo je zahteval pritožnik. Zlasti umik objavljenih člankov iz elektronskega medija in prepoved kakršnekoli uporabe prisluhov pritožniku za namen novinarskega dela bi v bistvu povsem preprečila poglobljeno javno razpravo o ozadjih prodaje družbe Mercator, ki je v velikem javnem interesu, je še dodalo Ustavno sodišče.
Zaključek
Glede na predstavljeno je bila v obravnavanem primeru po mnenju Ustavnega sodišča ustavna zahteva po pravičnem uravnoteženju pravice pritožnika iz prvega odstavka 37. člena URS in pravice tožene stranke iz prvega odstavka 39. člena URS v izpodbijanih sodbah spoštovana. V njiju so ustrezni in zadostni razlogi za stališče, da se mora pritožnikova pravica do komunikacijske zasebnosti v okoliščinah primera umakniti pravici do svobode izražanja tožene stranke, ki je objavila serijo člankov, ki so reproducirali, povzemali in se drugače opirali na prisluhe, pridobljene v predkazenskem postopku zoper pritožnika. Izpodbijani sodbi ne kršita človekove pravice pritožnika iz 37. člena URS, je zaključilo Ustavno sodišče.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
