Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je bil opravljen brez soglasja sodišča, je ničen.
Tožnica je v času, ko je že bila v osebnem stečaju, od toženke kupila za 1590 evrov kozmetičnih izdelkov. Zanje je plačala 568 evrov in se zavezala preostalih 1022 evrov poravnati v 31 mesečnih obrokih. Čez dober teden dni je kupila za 262 evrov kozmetičnih izdelkov, med letom pa je opravila še dva večja nakupa v vrednosti nad 500 evrov. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici vrne 1791,71 evra z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdne stroške. Zoper takšno odločitev se je toženka pritožila ter med drugim navedla, da bi sodišče prve stopnje moralo tožničino naročilo upoštevati v luči 386. člena > Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pogodba z odloženim ali obročnim plačilom, ki dejansko predstavlja posojilo, ne more biti veljavna, zaradi česar tožnica zahtevka ne more uspešno uveljavljati.
Višje sodišče je s sodbo II Cp 1282/2022 pritožbi delno ugodilo.
V skladu s prvo alinejo 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da brez soglasja sodišča ne more najeti kredita ali posojila. Namen omejitve poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika je drugačen kot pri pravni osebi, pri kateri stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik oblikuje njeno poslovno voljo. Stečajni dolžnik, ki je fizična oseba, ohrani omejeno poslovno sposobnost ter vstopa v pravna razmerja, zato mu pri tem nastajajo običajni življenjski stroški (na primer stroški življenjskih potrebščin, plačilo najemnine za najeto stanovanje, stanovanjski stroški, šolnina in šolske potrebščine za otroke). Potroški, ki običajne življenjske stroške presegajo, pa predstavljajo nedopustno razpolaganje. Nakup kozmetičnih izdelkov v vrednosti, ki terja nakup na obroke (na kar 31 obrokov), je nedvomno tak potrošek. Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom 386. člena ZFPPIPP, nima pravnega učinka in je torej ničen.
To velja tudi za sporno pogodbo o prodaji na obroke, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi jo (stečajno) sodišče odobrilo, trditve o odobritvi pa nobena od strank niti ni podala. Zaključek sodišča prve stopnje, da z začetkom postopka osebnega stečaja toženkina sposobnost za sklenitev obravnavnih pogodb ni bila omejena, je torej (kolikor se nanaša na prvo pogodbo) materialno pravno napačen.
Pritožbeno sodišče pa ugotavlja še, da iz ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila plačila po ostalih pogodbah odložena ali obročna, torej da bi šlo za pogodbe z elementi posojilnih pogodb. V preostalem delu zato pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere višje sodišča pazi po uradni dolžnosti.
Na podlagi opisanega je višje sodišče skladno s peto alinejo 358. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 1022 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2020 zavrnilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
