Prizadevati si, da bi invalidom zagotovili dostop do sodišč, da niso izključeni ali marginalizirani, je hkrati izpolnjujoče in frustrirajoče. Življenje s kakršnokoli invalidnostjo je izziv, s katerim se invalidi srečujemo vsakodnevno. Invalidnost se lahko zgodi vsakomur in se lahko pojavi zaradi dednosti, nesreče ali bolezni. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) v prvem odstavku 3. člena opredeljuje invalide kot osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi in senzoričnimi okvarami ter motnjami v duševnem razvoju, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Invalidnost je stanje, ki vpliva na to, kako oseba hodi, govori, sliši, vidi in deluje v primerjavi z drugimi. Živeti zunaj izzivov invalidnosti pomeni živeti polno življenje in doseči zastavljene realne cilje, hkrati pa spregledati ovire, povezane z invalidnostjo.
Dostop do pravnega varstva in sodišč lahko izboljšamo z odstranitvijo fizičnih in arhitekturnih ovir. Prav tako lahko natančno preučimo, ali smo nepotrebne ovire ustvarili s spregledom ali preprosto iz navade in opazko »to se nas ne tiče«, saj je invalidov, ki bi vstopali v sodne stavbe, premalo.
Mnogo let ljudi dejansko niso spraševali, ali so invalidi; na vabilih za sodne obravnave sedaj piše: »Invalidi in druge osebe s posebnimi potrebami imajo pravico do enakopravnega sodelovanja v postopku. Če boste zaradi invalidnosti ali drugih posebnih potreb uveljavljali pravico do enakopravnega sodelovanja v postopku, vas prosimo, da sodišču to sporočite pred narokom.« Invalidnost ni bila vključena v raznolikost. Premalo se zavedamo, da je invalidnost del raznolikosti in del človeške izkušnje.
Pravna stroka si premalo prizadeva za vključevanje invalidov v poklic pravnika, prav tako je delo invalida v pravosodju težko. Vsi sodni objekti bi morali biti v celoti dostopni, da bi jih lahko uporabljali invalidi. Iluzija in utopija. Obstajati bi moral vsaj vodnik najboljših praks za vsa sodišča, ki bi ga uporabljali pri sprejemanju in zagotavljanju enakega dostopa invalidom. Iz izkušenj vem, da sodišča po naši državi invalide različno obravnavajo, in obstajati bi moral enoten postopek, ki bi ga morala imeti vsa sodišča.
Čeprav sem invalidna oseba, se nisem odrekla poklicu pravnice samo zato, ker sem invalidna oseba. Osredinjam se na stvari, ki mi ne preprečujejo, da bi to, kar še zmorem, delala dobro. Doseganje ciljev ob prevladujočih ovirah me spodbuja in motivira, da uporabim sposobnosti, talente in moč. Ustava RS določa, da ima vsak državljan Slovenije pravico, da se prosto giblje, da ima pravico do zbiranja in svobodnega združevanja z drugimi. V 14. členu je navedeno, da ima vsak v Sloveniji enake pravice, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali kakršnokoli drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj in invalidnost. Od leta 2004 sta posebej poudarjena pravica do enakosti invalidov pred zakonom in dejstvo, da ne sme biti nihče zapostavljen zaradi invalidnosti. ZIMI prepoveduje vsakršno diskriminacijo zaradi invalidnosti. V 9. členu ZIMI sta določeni uporaba in prilagoditev objektov v javni rabi, prepovedana pa je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do uporabe objektov v javni rabi.
Odvetniška zbornica Slovenije me je 17. novembra 2021 obvestila, da se z izvajanjem projekta zagotavljanja dostopnosti do sodišč gibalno oviranim osebam ukvarjajo na Ministrstvu za pravosodje in naj bi bila analiza prostorov pravosodnih organov in identifikacija ključnih lokacij, ki jih je treba urediti, že izvedena. Prav tako naj bi se že izvedle ureditve posameznih objektov. Analiza prostorov sodišč gibalno oviranim ne pomeni nič. Že šesto leto se moj invalidski voziček zaustavi pred stopnicami v pritličju glavnega sodišča v državi na Tavčarjevi 9 v Ljubljani, ker ni ustrezne klančine za invalidske vozičke. Invalidi ne moremo vstopati v večino slovenskih sodišč. Državni svetnik Danijel Kastelic je postavil svetniško vprašanje v zvezi z dostopnostjo sodišč za gibalno in senzorno ovirane invalide leta 2021, na kar je opozoril tudi Varuh za človekove pravice že v letu 2018. Iz odgovora, ki ga je od Ministrstva za pravosodje prejel Državni svet, izhaja, da nobeno od sodišč v državi ne izpolnjuje vseh pogojev iz 32. člena Gradbenega zakona, kar se tiče dostopnosti za gibalno in senzorno ovirane invalide. Izvedene ali napovedane so bile določene analize obstoječega stanja, a brez časovnice za izvedbo konkretnih rešitev. S tem, ko sodišča v veliki meri ostajajo nedostopna ali težje dostopna za gibalno ali senzorno ovirane invalide, se krši pravica do dostopa objektov v javni rabi in storitev sodišč invalidom kot strankam sodišč, pa tudi sodnikom, odvetnikom, tožilcem in zaposlenim na sodiščih, ki so invalidi.
Ministrica za pravosodje je januarja letos izjavila, da projekt gradnje nove sodne stavbe v Ljubljani ni ustavljen, je le začasno zamaknjen. Za nadaljevanje projekta v finančnem načrtu ministrstva v naslednjih dveh proračunskih letih ni sredstev. To pomeni, da vsaj nadaljnjih deset let ostajam zunaj sodišča, saj imam neoviran dostop na Tavčarjevi 9 le v sodno dvorano št. 28 v pritličju, ki pa ni ustrezna za delo za osebo na invalidskem vozičku. ZIMI določa, da morajo biti vse stavbe v javni rabi do konca leta 2025 dostopne gibalno in senzorno oviranim osebam, a ne verjamem, da se bo to res zgodilo. Prav tako ne verjamem, da bodo v sedanji sodni palači glede na zahteve ZIMI (38. člen) zagotovljene tudi sanitarije za invalide do konca leta 2025, če že ustrezne klančine do dvigala ni.
V Sloveniji je izvajanje ukrepov, sprejetih za uresničevanje pravice invalidov do dostopa brez ovir, neučinkovito. V praksi smo invalidi še vedno diskriminirani in se soočamo s stalnimi ovirami pri uveljavljanju osnovne pravice do mobilnosti. Zakoni se ne spoštujejo v celoti, ukrepi in analize, ki so predlagani in izdelani za izboljšanje stanja, pa se v praksi ne izvajajo. Uresničevanja pravice invalidov do dostopa brez ovir ne bo mogoče doseči, če se ukrepi v praksi ne izvajajo. Za invalide šteje vsak dan. Za doseganje konkretnih rezultatov in izboljšanje stanja na tem področju so nujne konkretne aktivnosti z začrtanimi časovnicami. Največja težava pri vsem tem pa je slaba ozaveščenost širše javnosti o problematiki invalidnosti oziroma funkcionalni oviranosti.
Če se vrnem k trditvi, da odvetnik na invalidskem vozičku ne spada v sodno dvorano, lahko le odgovorim: »Verjetno se sprašujete, zakaj sem na vozičku.« Kaj reči glede invalidnosti v pravnem poklicu? Študenti prava, odvetniki ali sodniki, osredotočite se na to, kar lahko storite, in ne na tisto, česar ne morete storiti. Študenti ali odvetniki ali sodniki imajo na voljo vsa orodja, ki jih potrebujejo za odlično opravljanje dela. Spoznala sem, da je edino, kar šteje in je pomembno, to, da imam jasen cilj za izvedbo dela in da naredim potrebne korake za dosego zastavljenega cilja. Vsi imamo v življenju nekaj težav; vsi ljudje se moramo prilagoditi, soočiti z izzivi, nihče noče obupati in vsak si želi še naprej delati za postavljene cilje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
