V letošnji ne zgolj topli, temveč tudi »demokratično-praznični« jeseni bomo po izbiri predsednika-ca naše republike glasovali tudi na naknadnih zakonodajnih referendumih, med drugim tudi glede (ne)uveljavitve novele zakona o RTV SLO. Ljudje bomo povedali, ali soglašamo z »depolitizacijo« javne RTV, kar bo povsem politično glasovanje. Ob tem pa je treba opozoriti tudi na nekatere pravno-strokovne dileme omenjenega zakona, ki postavljajo pod vprašaj njegovo ustavnost.
Prva izmed težav je odločitev Državnega zbora (DZ), da se zakon sprejme po nujnem postopku. Naj spomnim, da se po Poslovniku DZ nujni postopek za sprejem zakona izvede: »Kadar je sprejem zakona nujen zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države.« Tovrsten predlog poda vlada, pri čemer mora posebej utemeljiti razloge za to, o njem odloči kolegij predsednice DZ, naposled pa ga potrdi DZ.
Izmed zgoraj naštetih poslovniških razlogov za nujni postopek bi prej ko slej lahko prišel v poštev le tisti, da se »preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države«. Kako torej razumeti to sintagmo? Je vsakršna razlaga možna, ali besede res prenesejo vse?
Pri tem se moramo že od samega začetka zavedati tega, da je nujni postopek izjema od siceršnjega rednega zakonodajnega postopka. Ravno zavoljo nujnosti se ta izvede v eni fazi, pri čemer se tudi izpusti splošna razprava, ki je rezervirana za prvo fazo postopka. Ker gre za izjemo od pravila, je treba upoštevati prastaro razlagalno pravilo exceptiones non sunt extendendae. Torej, izjem ne smemo razlagati preširoko, temveč dobesedno, če že ne ozko. Kajti povsem bi porušili smisel izjeme, če bi jo pomensko približevali pravilu.
Nadalje, sintagmo »težko popravljive posledice za delovanje države« je treba po teži razlagati enakovredno interesom varnosti ali obrambe države ali odpravam posledic naravnih nesreč, ki sta omenjena v prvem delu tega člena. Sicer se konstrukcija člena v logičnem smislu podre. Se pravi, da mora tudi v primeru »težko popravljivih posledic za delovanje države« iti za sorodno izjemno situacijo za delovanje države. Toda ta izjemnost mora biti podana v nekakšnem objektivnem smislu, ne le subjektivno kot videnje »temnih sil«, ki jih vidijo le nekateri v tej državi, ki želijo na svojstven političen način »depolitizirati« javno RTV. Skušam sicer razumeti, da je tudi tako to možno videti, toda pri tem mora iti za splošni javni interes, ne le za partikularno politično agendo.
Takšna razlaga uporabe nujnega postopka torej ne more biti zgolj rezultat moči razlagalca, to je trenutne koalicije, saj živimo v ustavni demokraciji, kjer je Ustava merilo tudi za tovrstne politične projekte. Navsezadnje 89. člen URS določa, da »Državni zbor sprejema zakone v več faznem postopku, če ni s poslovnikom drugače določeno.« To pomeni, da je pravilo več fazni postopek, izjema pa nujni in npr. tudi skrajšani postopek, kot tudi še kateri drugi enofazni postopek.
Toda v naši pravni kulturi si razlago te ustavne določbe v povezavi s prej omenjeno poslovniško vladajoča politika (ne le zdajšnja) prilagaja po svoje, kakor ji paše. V preteklosti pa je bilo tovrstnih zlorab nujnih oziroma skrajšanih postopkov še več. Morda tudi zato, ker Ustavno sodišče ni odigralo svoje prave vloge v smislu ustavnoskladnega »discipliniranja« zakonodajalca tudi na tem področju. Tudi pred leti, ko se je spreminjal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, se je sprememba pri definiciji zakonske zveze iz zveze moškega in ženske v zvezo dveh oseb zaradi manjših besednih sprememb štela kot manjša sprememba, ki je lahko šla po skrajšanem postopku. V bistvu pa je šlo za veliko družbeno spremembo, ki bi seveda terjala obsežno splošno družbeno razpravo in tako seveda redni zakonodajni postopek.
Tokrat pa je pravi absurd bil, da je zavoljo tovrstne zlorabe nujnega postopka RTV SLO morala sama pred referendumom opravljati splošno razpravo, kar je seveda bila naloga parlamenta, da jo organizira v okviru rednega zakonodajnega postopka.
Naslednja težava omenjenega zakona pa je tudi, da med trajanjem mandata razrešuje cel kup vodstvenih delavcev na RTV SLO. To je lahko neustavno dejanje, saj 2. člen URS kot podnačelo pravne države vsebuje načelo varstva zaupanja v pravo. Na to je v svojem mnenju opozorila Zakonodajna pravna služba (ZPS), ko je zapisala, da »čeprav ustaljena ustavnosodna praksa posegov v obstoječe pravne položaje in pravne koristi ne izključuje, so ti z vidika načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena URS dopustni le, če zato obstajajo v javnem interesu izkazani prevladujoči razlogi, pomembnejši od posega v položaj prizadetih.« Toda ti v obrazložitvi zakona sploh niso bili podani, saj je obrazložitev besedilo člena le povzemala. Očitno je tudi v tem primeru, kar se sicer pogosto dogaja, ZPS govorila v prazno.
V vidu krepitve pravne države, pravne varnosti, zaupanja v pravo in s tem pravne stabilnosti in krepitve pravne kulture, se v odprte mandate posega res v skrajnem primeru. Spet smo pri tisti izjemnosti, o kateri je bilo govora že pri nujnem postopku. Pri tem pa ni pomembno, kaj vidi koalicija kot izjemno, temveč kaj je v splošnem družbenem interesu.
Ali bomo končno dosegli nek dostojni nivo pravne države ali pa bomo pristali na to, da – vselej po volitvah – levica dobesedno poruši, kar je ustvarila desnica – in obratno. Plen je vselej javna RTV, žrtev pa na dolgi rok vsi mi.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
