Profesionalni in ljubiteljski šport sta praviloma avtonomna in ločena od politike. Šport naj bi spodbujal veselje in igro, ne pa sovraštva, nestrpnosti in posledično kršitev človekovih pravic. A politika športa nikoli ne pusti čisto ob strani. Znani so takšni in drugačni primeri nasilja na športnih igriščih, ki so vodili do oboroženih spopadov in konfliktov. Številne državne oblasti uporabljajo športne organizacije za lastno promocijo oziroma si športne organizacije skoraj v popolnosti podredijo. Nekatere so vsaj v preteklosti spodbujale jemanje prepovedanih poživil za doseganje boljših rezultatov na športnih tekmovanjih.
Šport in športniki so lahko tako povzročitelji kot žrtve vojne. Od začetka agresije na Ukrajino so bili na bojišču ubiti številni poklicni športniki. Še več jih je svojo kariero zamenjalo za vojaška oblačila. Tretji, morda bolj srečni, še naprej lahko tekmujejo na mednarodnih tekmovanjih. Dileme denimo nekaterih ukrajinskih športnikov so skoraj nepredstavljive. Igrati za poklicni klub ali priskočiti na pomoč svoji domovini na bojišču?
Športno pravo urejajo avtonomni viri upravnega in transnacionalnega prava, ki športnim zvezam omogočajo avtonomijo in suverenost v razmerju do državnih oblasti. Hkrati je šport del vsakodnevnega družbenega življenja. Iz njega se ne more v popolnosti izključiti. Vojna športa ne pusti imunega. Ravno tako ga pretrese kot katero drugo področje življenja. Začetek ruske agresije na Ukrajino, takoj po koncu zimskih olimpijskih iger, je pretresel šport. Večina športnih organizacij je obsodila rusko agresijo in tudi kršitev olimpijskega miru (glej denimo izjavo Mednarodnega olimpijskega komiteja). Hkrati jih je postavil pred marsikateri izziv. Kako denimo obravnavati ekipe iz Ruske federacije in posamezne športnike?
Mednarodne športne organizacije so se po začetku agresije Ruske federacije na Ukrajino odzvale različno glede nastopa in udeležbe ruskih športnikov. Nekatere so ruske ekipe in športnike izključile s tekmovanj (glej denimo odločitev FIFE in UEFE ter tudi UCI), druge pa jim dovoljujejo tekmovati pod nevtralno zastavo (glej denimo odločitev ATP in WTA). Športne organizacije torej niso ubrale enotnega pristopa. Nekatere športne organizacije na čelu z Mednarodnim olimpijskim komitejem so ustanovile posebne sklade za pomoč ukrajinskim športnikom.
Športno pravo terja, da so športne organizacije ločene od državnih oblasti. Državne oblasti se ne smejo vmešavati v delovanje športnih organizacij na nobenem od področjih njihovega delovanja. Ali lahko in kako naj športniki iz Rusije tekmujejo na mednarodnih športnih tekmovanjih? Kako je najprimerneje reševati te dileme? Če ruske domače športne zveze dokažejo, da niso povezane z ruskimi državnimi oblasti, jim bodo mednarodne organizacije morda dovolile nastope. Prakse zadnjih nekaj mesecev kažejo, da so bile le redke ruske športne zveze pri tem uspešne. Ruske športne organizacije trenutno niso avtonomne in ločene od ruskih državnih oblasti. Če domače zveze poskušajo prikazati ločenost od ruskih državnih oblasti, tvegajo, da se bodo znašle v nemilosti in posledično v kazenskih postopkih. Po drugi strani je večina mednarodnih športnih organizacij ubrala drugačen pristop glede udeležbe posamičnih športnikov.
Veliki večini so mednarodne zveze dovolile udeležbo. A hkrati nekateri komentatorji od ruskih športnikov zahtevajo, da se izrečejo proti ruski agresiji. Ali so takšne zahteve razumne in primerne? Večina športnikov ima družine, ki lahko hitro postanejo predmet pregonov. Hkrati je kritika agresije ne le nezaželena, temveč tudi kazniva. Takšne zahteve postavljajo večino ruskih športnikov v nemogoč položaj, čeprav vsaj nekateri intimno obsojajo agresijo svoje države. Zato so športne organizacije sprejele razumnejše ukrepe, ki športnikom omogočajo nastope na športnih tekmovanjih.
Vojna kljub vsemu odpira številna druga vprašanja. Denimo, kako obravnavati družbeni aktivizem nekaterih športnikov na športnih tekmovanjih? Pravila Mednarodnega olimpijskega komiteja in športnih zvez prepovedujejo politično izražanje športnikov. V zadnjih letih so številni športniki na različnih tekmovanjih javno izrazili svojo podporo različnim pobudam, od pravic ranljivih skupin do izražanja podpore posameznim zagovornikom človekovih pravic. Nekako so športne zveze začele v ožjem obsegu dopuščati izražanje podpore družbeno pomembnim temam. Nekateri ruski športniki so po začetku agresije na Ukrajino na športnih tekmovanjih na različne načine izkazovali podporo ruskemu vodstvu in vojski.
Izražanje športnikov v podporo kršitev človekovega dostojanstva in pravic ni sprejemljivo v okviru nobenega tekmovanja. Za tistega, ki podpira vojne, kršitev človekovega dostojanstva in človekovih pravic kjerkoli že in zoper kogarkoli, ne sme biti mesta na športnih tekmovanjih. Podpora ali celo poveličevanje kršitev človekovih pravic nasprotuje temeljnim vrednotam športa, ki temeljijo na človekovem dostojanstvu, spoštovanju, strpnosti in sobivanju. Vojna zato nikoli ni v interesu športa in njegovih udeležencev. Je zanikanje njegovih temeljnih načel in pravil ter zato nasprotje športa. Sprejemljivo je le takšno izražanje športnikov, ki varuje dostojanstvo vseh ljudi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
