Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnikov, s katero so predlagali, da sodišče razveljavi 4. člen Uredbe o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 x 110 kV Gorica–Divača v delu, ki se nanaša na njihova zemljišča.
V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje glede izpodbijane uredbe navedlo, da njene določbe ne učinkujejo neposredno in ne urejajo ali spreminjajo posamičnih razmerij, zato jih ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Pojasnilo je, da je ta uredba podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja za načrtovano gradnjo in nikogar ne razlašča niti neposredno ne vzpostavlja omejitev in služnosti. Njen 4. člen le natančno določa območje državnega prostorskega načrta. Določbe 12., 23. in 26. člena pa je treba razlagati v smislu drugega odstavka 5. člena, kot določitev projektnih pogojev in soglasij v postopkih pridobivanja dovoljenj za poseg v območje varovalnega pasu elektroenergetskega omrežja v skladu s Pravilnikom o pogojih in omejitvah gradenj, uporabe objektov ter opravljanja dejavnosti v območju varovalnega pasu elektroenergetskih omrežij.
V pritožbenem postopku je višje sodišče z odločbo I Up 138/2020 najprej poudarilo, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe pritožnikov in se do njih opredelilo. Izpodbijani sklep je tako dovolj obrazložen in ga je mogoče preizkusiti, pritožbeni očitek neobrazloženosti sklepa pa ni utemeljen.
Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za to, da sodišče prve stopnje odločitve ni obrazložilo, temveč za to, da se pritožniki z odločitvijo ne strinjajo, saj so prepričani, da 4., 5., 12., 23. in 26. člen uredbe učinkujejo neposredno in so zato podane procesne predpostavke za upravni spor po četrtem odstavku 5. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ta določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.
Po mnenju višjega sodišča je presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijane določbe uredbe ne urejajo posamičnih razmerij, pravilna. Pogoj, da določba predpisa ureja posamična razmerja, pomeni, da mora imeti naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki je javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe. S tem, ko ureja posamično razmerje, je določba predpisa po svoji vsebini že posamični akt, ki neposredno posega v pravni položaj osebe, in v ta namen ni treba izdati posebnega upravnega akta. Predpis oziroma njegova norma morata torej imeti učinek upravnega akta, da ju je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Neposredno morata urejati pravni položaj konkretno določenih oziroma določljivih oseb, kar pomeni, da po vsebini že pomenita takšno odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi teh oseb, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna. Na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je torej Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
Ker uredba določa območje državnega prostorskega načrta in s tem umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja (daljnovoda), to ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, temveč normiranje v javnem interesu. Dodatno je sodišče poudarilo, da uredba sicer lahko spremeni način uporabe zemljišč, vendar s tem še ne spreminja same lastninske pravice.
Določbi 4. in 5. člena uredbe sami po sebi torej ne vsebujeta odločitve o pravicah ali obveznostih pritožnikov, ampak sta splošni določbi, zato je tudi navedena uredba v tem delu splošni akt, tako kot občinski prostorski predpisi, s katerimi občine določijo namembnost zemljišč.
Pritožbeno sodišče je zaradi vsega navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.
Pripravila: mag. Jasmina PotrčČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
