Številne ustavne demokracije se v zadnjih letih srečujejo s poskusi različnih interesnih družbenih skupin za znižanje obstoječih družbenih standardov na področju uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ko vsakokratna ustavna demokracija doseže določen standard varstva človekovih pravic, ali jih lahko njeno najvišje sodišče stvarno prepričljivo in upravičeno zniža?
Vrhovno sodišče Združenih držav je konec junija objavilo odločitev v zadevi Dobbs proti Jackson Women’s Health Organization (597 U.S. (more) 2022 WL 2276808), ki je de facto po skoraj petih desetletjih spremenila precedenčno odločitev istega sodišča iz leta 1973 v zadevi Roe v. Wade (410 U.S. 113 (1973) glede pravice do umetne prekinitve nosečnosti. Junijska odločitev ameriškega Vrhovnega sodišča izpostavlja vrsto dilem, ki niso neznane tudi slovenski družbi. V tej kolumni se osredotočam na stvarno upravičenost zmanjšanja oziroma poslabšanja standardov varstva človekovih pravic po več desetletjih v breme različnih družbenih manjšin po tem, ko v vsakokratni državi pride do zamenjave na najvišjem sodišču ali pa denimo v zakonodajni veji oblasti. Vprašanje seveda ni aktualno le v Združenih državah, temveč tudi v številnih drugih ustavnih demokracijah, tudi v Sloveniji. Ali je nazadovanje obstoječih standardov človekovih pravic lahko stvarnopravno upravičeno z vidika teorije in varstva človekovih pravic?
Človekove pravice in temeljne svoboščine so se normativno razvijale skozi stoletja in dosegla svoj vrhunec s sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Varstvo pravic družbenih manjšin je temelj ustavne demokracije, ki temelji na vrednotah človekovega dostojanstva in pluralizma. Mednarodno varstvo človekovih pravic se je vedno razvijalo progresivno. Mednarodna skupnost je do sedaj sprejela osem različnih pogodb za varstvo človekovih pravic, deveta o spoštovanju človekovih pravic v gospodarstvu je še v pripravi. Varstvo človekovih pravic je z razvojem človeških družb postajalo vse bolj specializirano. Seveda vrsta človekovih pravic še vedno nima v praksi splošne veljave. Na evropski celini Evropsko sodišče za človekove pravice že desetletja uporablja polje proste presoje, kjer državam pogodbenicam Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin omogoča, da določeno uresničevanje pravic in svoboščin uresničujejo skladno z njihovo tradicijo, kulturo in običaji. Hkrati je več kot jasno, da gre za varstvo človekovih pravic vedno naprej in se njegov obseg v ustavnih demokracijah širi z razvojem sodobnih demokracij.
Zato gre odločitev ameriškega Vrhovnega sodišča presojati predvsem z vidika varstva obstoječih pravic do umetne prekinitve nosečnosti v Združenih državah Amerike. Nazadovanje standardov vladavine prava in varstva človekovih pravic je normativno neprepričljivo. Ko vsakokratna ustavna demokracija doseže določeno raven varstva človekovih pravic, pravo človekovih pravic ne dovoljuje poslabšanja oziroma nazadovanje standardov. Vsakokratna ljudska volja je spremenljiva, poudarjajo nekateri komentarji in akademiki, zato varstvo človekovih pravic ni zacementirano v prihodnost. Večina v zakonodajnih vejah oblasti, najvišjih sodiščih in nadzorstvenih institucijah se iz časa v čas spreminjajo. A vsakokratne spremembe ne opravičujejo nazadovanja varstva človekovih pravic tako na področju državljanskih kot političnih kot tudi ekonomskih in socialnih človekovih pravic. Ideološko varovanje človekovih pravic je v nasprotju z ustaljenimi standardi, je samovoljno in v nasprotju s temeljnimi predpostavkami človekovih pravic.
Prepoved poslabšanja normativnega varstva človekovih pravic je temeljno načelo mednarodnega prava človekovih pravic. Ustvarja negativne kot pozitivne obveznosti držav, da ne posegajo v obstoječe varstvo človekovih pravic kot tudi, da sprejemajo ukrepe, da do posegov ne pride. Varstvo pridobljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin izvira iz prakse mednarodnih teles s področja varstva človekovih pravic kot tudi regionalnih sodišč kot je Evropsko sodišče za človekove pravice. Odbor OZN za človekove pravice je v svojem splošnem komentarju št. 26 poudaril, da »...ko ljudje prejmejo varstvo pravic po Paktu, se to varstvo prenese z ozemljem in jim še naprej pripada, ne glede na spremembe v vladi države pogodbenice ...« (4. odstavek splošnega komentarja št. 26, 8. december 1997, CCPR/C/21/Rev.1/Add.8/Rev.1). Nazadovanje in slabšanje standardov človekovih pravic zato ni utemeljeno in prepričljivo.
V praksi vsaj formalo demokratičnih držav do nazadovanja človekovih pravic vsekakor lahko pride. Lahko med drugim pride do zamenjave oblasti, izstopa države iz mednarodne pogodbe in spremembe sodne prakse najvišjih sodišč. Poslabšanje normativnega varstva človekovih pravic je eden izmed prvih znakov prevzema oblasti in drsenja v avtokratske, če že ne totalitarne politične režime. Ameriška odločitev odmeva tudi v slovenski družbi in njenem ustavnem redu. Ustavno sodišče RS je sredi junija v zadevah št. U-I-486/20, Up-572/18 in U-I-91/21, Up-675/19 tudi v slovenski družbi razširilo pravico do sklenitve zakonske zveze in skupne posvojitve otrok s strani istospolnih parov kot izraz uresničevanja vrednote človekovega dostojanstva kot tudi poprave zgodovinskih krivic istospolnim parom. Večinska odločba upravičeno in v veliki večini obrazložitve utemeljeno razširja omenjeni pravici tudi na istospolne pare. Obe odločbi bi seveda lahko bili tudi še bolj prepričljivi, kot v svojem odklonilnem ločenem mnenju ugotavlja sodnik Jaklič. V obeh odločbah je pogrešati bolj prepričljivo obrazložitev z vidika specifičnega vzhodnoevropskega miljeja, kamor sodi tudi slovenska družba.
Hkrati je junijsko odločbo Ustavnega sodišča razumeti tudi širše v povezavi z odločitvijo ameriškega Vrhovnega sodišča v zadevi Dobbs v. Jackson Women’s Health Organization. Z njo se je trenutni mandat Ustavnega sodišča, kljub vrsti neprepričljivih obrazložitev odločb v zadnjih dveh letih glede obveznosti državnih in nedržavnih subjektov do pravice do življenja v času epidemije covida 19, zavezal progresivnem in sodobnem razumevanju prava človekovih pravic. Od sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča zato lahko pričakujemo, da v času svojega mandata ne bodo zniževali standardov varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki trenutno veljajo v slovenskem ustavnem redu, torej na tistih področjih, ki morda trenutni večini Ustavnega sodišča niso tako svetovnonazorsko bližja kot je materija glede pravice istospolnih parov do sklenitve zakonske zveze in skupne posvojitve otrok. Varstvo človekovih pravic, temeljnih svoboščin in družbenega pluralizma terja uporabo podobnih standardov na vseh področjih družbenega življenja. Če bo trenutni mandat Ustavnega sodišča kos tej izjemno težki nalogi, bodo pokazala naslednja leta. Skomine po nazadovanju standardov varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot kaže zadeva Dobbs v. Jackson Women’s Health Organization, niso le ameriška posebnost, še posebej v družbi kot je slovenska, kjer sodobni normativni standardi varstva človekovih pravic veljajo šele dobra tri desetletja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
