Ureditev, ki partnerjem istega spola ni dovoljevala oziroma še vedno ne dovoljuje sklenitve zakonske zveze, ni bila oziroma ni v skladu s pravico istospolno usmerjenih oseb do nediskriminatorne obravnave, je odločilo Ustavno sodišče v zadevi U-I-486/20, Up-572/18 z dne 16. junija 2022.
Pravica do sklenitve zakonske zveze
Člen 53 Ustave Republike Slovenije (URS) ureja človekovo pravico do sklenitve zakonske zveze. Ta izhaja tudi iz mednarodne ureditve, je uvodoma pojasnilo Ustavno sodišče. Po mnenju Državnega zbora in Vlade je pojem zakonske zveze iz 53. člena URS rezerviran le za življenjske skupnosti oseb različnega spola. Ustavno sodišče pa je ugotovilo, da iz tega člena URS takšna omejitev ne izhaja.
Ustavno varovana življenjska skupnost
Ne drži, tako Ustavno sodišče, nadalje navedba Vlade, da naj bi iz geneze 53. člena URS izhajalo, da je imel ustavodajalec na ustavni ravni namen zavarovati le življenjsko skupnost moškega in ženske. Dejstvo, da ob sprejemanju URS ni bil sprejet predlog, da se besedilo 53. člena URS, da »zakonska zveza temelji na enakopravnosti obeh zakoncev«, nadomesti z besedilom, da so »vse oblike življenjske skupnosti enakopravne«, ne pomeni, da ustavodajalec ni imel namena zavarovati skupnosti oseb različnega spola, temveč kaže na to, da se je ustavodajalec s tem vprašanjem ob sprejemanju URS ukvarjal. Če bi ustavodajalec ustavno varstvo želel pridržati le za raznospolne življenjske skupnosti, bi lahko zakonsko zvezo izrecno opredelil kot pravno priznano življenjsko skupnost moškega in ženske, česar pa ni storil, je opozorilo Ustavno sodišče. Tudi sicer po oceni slednjega URS ni mogoče razlagati le statično, izhajajoč izključno iz okoliščin ob njenem nastanku. Upoštevati je treba razvoj in pomen pravnega instituta, ki je predmet ustavnosodne razlage. Moč, ki jo lahko pripišemo namenu normodajalca, slabi s potekom časa in s spreminjanjem družbenih razmer, je še zapisalo Ustavno sodišče.
Primerjalnopravni pogled
Dalje je navedlo, da se tradicionalni pogled na zakonsko zvezo kot zvezo oseb različnega spola tako v evropskem kot tudi v svetovnem merilu od sprejetja URS dalje (posebej opazno v zadnjih desetih letih) spreminja v smeri omogočanja sklenitve zakonske zveze istospolnim partnerjem. Dandanes mnoge evropske države (med njimi Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Irska, Islandija, Luksemburg, Malta, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija, Švedska, Združeno kraljestvo in Švica) istospolnim partnerjem omogočajo sklenitev zakonske zveze. Ta trend je zaznati tudi drugod po svetu. Istospolni partnerji lahko zakonsko zvezo sklenejo na primer v Združenih državah Amerike, Kanadi, Argentini, Braziliji, Urugvaju, Kolumbiji, Ekvadorju, Kostariki, Čilu, Tajvanu, Avstraliji, Novi Zelandiji in Južnoafriški republiki. Sklepanju zakonske zveze istospolnih partnerjev je po navedbah Ustavnega sodišča naklonjeno tudi javno mnenje v Sloveniji.
Mednarodni dokumenti
Državni zbor in Vlada se, tako Ustavno sodišče, sklicujeta na to, da mednarodni instrumenti določajo, da lahko zakonsko zvezo skleneta moški in ženska. 12. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) sicer res določa, da imajo pravico skleniti zakonsko zvezo in si ustvariti družino v skladu z domačimi zakoni, ki urejajo uveljavljanje te pravice, moški in ženske, zreli za zakon. Podobno določata 16. člen Splošne deklaracije človekovih pravic in 23. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Vendar Ustavno sodišče meni, da je pri presoji ključno, da je EKČP živi instrument, ki ga je treba razlagati v luči aktualnih razmer, zato je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), med drugim ob sklicevanju na 9. člen > Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je pri opredeljevanju pravice sklepanja zakonske zveze in pravice ustvarjanja družine namerno opustil sklicevanje na moške in ženske, že sprejelo stališče, da 12. člena EKČP ni več mogoče v vseh primerih omejiti na osebi različnega spola; in kar je še pomembnejše, tako Ustavno sodišče, da tudi sicer 12. člena EKČP (kot tudi prej omenjenih določb mednarodnih instrumentov) ni mogoče razlagati tako, da državam pogodbenicam prepovedujejo, da razširijo koncept zakonske zveze na istospolne partnerje.
Različna obravnava istospolno usmerjenih
Ustavno sodišče je dalje razložilo, da URS ne daje izrecnega odgovora na vprašanje, ali lahko zakonsko zvezo skleneta le osebi različnega spola ali tudi osebi istega spola. To pomeni, da 53. člen URS sam po sebi zakonodajalcu ne preprečuje sprejetja izpodbijane ureditve. Vendar pa mora pri pravnem urejanju zakonske zveze zakonodajalec poleg zahtev, ki izhajajo iz 53. člena URS, upoštevati tudi prepoved diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena URS in argument človekovega dostojanstva, ki je temelj človekovih pravic. Za presojo izpodbijane ureditve z vidika prepovedi diskriminacije po presoji Ustavnega sodišča in ESČP zadošča, da presojana pravna ureditev spada v polje učinkovanja določene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Za to pa v konkretni zadevi, ki se nanaša na določitev pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za sklenitev zakonske zveze, nedvomno gre, je prepričano Ustavno sodišče.
Da izpodbijana ureditev pomeni različno obravnavanje istospolnih in raznospolnih partnerjev, po oceni Ustavnega sodišča ni dvoma. Iz prvega odstavka 3. člena in 16. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter prvega odstavka 3. člena in prve alineje 22. člena Družinskega zakonika (DZ) jasno izhaja, da lahko zakonsko zvezo sklenejo le raznospolni partnerji. Izključno istospolnim partnerjem pa je pridržana sklenitev partnerske zveze. Vlada sama priznava, da vse posledice, ki jih ima za partnerja sklenitev partnerske zveze, niso enake posledicam, ki jih za partnerja pomeni sklenitev zakonske zveze (skupna posvojitev in upravičenost do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo). Poleg tega sta formalni življenjski skupnosti raznospolnih in istospolnih oseb različno poimenovani. Raznospolno in istospolno usmerjeni imajo torej za potrditev obstoja svoje življenjske skupnosti v formalni obliki na voljo pravna instituta (raznospolni zakonsko zvezo in istospolni partnersko zvezo), ki se razlikujeta tako po poimenovanju kot po svojih posledicah. To zadošča za zaključek, da so istospolno in raznospolno usmerjene osebe obravnavane različno, je bilo jasno Ustavno sodišče.
V nadaljevanju je spomnilo, da se je v okviru presoje z vidika prvega odstavka 14. člena URS že večkrat ukvarjalo z vprašanjem primerljivosti položajev istospolnih in raznospolnih partnerjev. Sprejelo je stališče, da so za oceno enakosti primerjanih položajev pomembne tako dejanske kot tudi njihove pravne prvine, prav tako pa tudi stališče, da se primerjana položaja partnerskih (raznospolnih in istospolnih) skupnosti sama po sebi ne razlikujeta. Šlo je sicer za zadeve, v katerih je bila ta primerjava opravljena z vidika pravice do dedovanja in pravice do varovanja družinskega življenja v postopkih za priznanje mednarodne zaščite. Vendar pa so stališča, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v teh zadevah, upoštevna tudi z vidika primerjave položaja istospolnih in raznospolnih partnerjev glede pravice do sklenitve zakonske zveze, meni Ustavno sodišče. Obrazložilo je, da je v do zdaj obravnavanih zadevah pojasnilo, da istospolni pari enako kot raznospolni ustvarjajo trajna partnerska razmerja. V povezavi z registrirano partnersko skupnostjo oseb istega spola (enako v zvezi s partnersko zvezo) je zavzelo izrecno stališče, da gre za razmerje, ki je po svoji vsebini podobno zakonski zvezi (ali zunajzakonski skupnosti). Štelo je, da je tudi za skupnost istospolnega para bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se spoštujeta. Po vsebini gre po oceni Ustavnega sodišča tudi pri življenjski zvezi oseb istega spola, enako kot pri zvezi partnerjev različnega spola, za položaj, v katerem sta dva človeka povezana v par, pri čemer njuno (relativno trajno) razmerje bistveno opredeljuje njuna čustvena, moralna, duhovna in seksualna povezanost na skupni življenjski poti.
Zakonska zveza ni pogojena z družino
V povezavi s slednjim je, tako Ustavno sodišče, neutemeljen argument Državnega zbora in Vlade, da je bistvo zakonske zveze varstvo družine, ki je ni brez otrok. Čeprav ima lahko zakonska zveza pomembno vlogo pri osnovanju družine, pa to ni pogoj za sklenitev zakonske zveze. Raznospolna partnerja lahko skleneta zakonsko zvezo ne glede na to, ali (že) imata otroke oziroma ali jih (še) lahko imata, ter ne glede na to, ali si jih sploh želita imeti. Nezmožnost spočeti otroka zato ne more utemeljiti nezmožnosti sklenitve zakonske zveze, je bilo jasno Ustavno sodišče. Glede na to so po značilnostih partnerskega razmerja raznospolni in istospolni partnerji v bistveno enakem pravno upoštevnem dejanskem položaju, različna obravnava v presojani zakonski ureditvi pri pravici do sklenitve zakonske zveze pa temelji izključno na okoliščini spolne usmerjenosti, ki je ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena URS. Izpodbijana ureditev zato po oceni Ustavnega sodišča posega v nediskriminatorno obravnavo istospolno usmerjenih oseb.
Ustavno sodišče je moralo zato najprej presoditi, ali se z izpodbijano ureditvijo zasleduje ustavno dopusten cilj. Zapisalo je, da iz zakonodajnega gradiva k ZZZDR in DZ cilj, ki ga zasleduje zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo, ni razviden. Iz odgovora Državnega zbora in mnenja Vlade pa je mogoče razbrati, da naj bi opredelitev zakonske zveze kot življenjske skupnosti moškega in ženske sledila globoko zakoreninjenemu tradicionalnemu pojmovanju zakonske zveze v Sloveniji in posledično varovala institucijo tradicionalne družine (mati, oče, otrok).
Upoštevanje tradicionalnega in večinskega pojmovanja zakonske zveze kot zveze ženske in moškega je, tako Ustavno sodišče, načeloma dopusten cilj zakonske ureditve. Vendar pa zakonodajalec s sklicevanjem na tradicionalno pojmovanje zakonske zveze ne more utemeljiti zanikanja ustavne pravice istospolnih partnerjev do nediskriminatorne obravnave. Argument tradicije ne more utemeljiti diskriminacije. Uresničevanje človekove pravice oziroma temeljne svoboščine istospolno usmerjenih oseb tudi ne more biti pogojevano s tem, da jo podpira večina prebivalcev. Sklicevanje na tradicionalno in večinsko pojmovanje zakonske zveze glede na to po presoji Ustavnega sodišča ne more pomeniti ustavno dopustnega cilja za zakonsko ureditev, ki istospolno usmerjenim preprečuje sklenitev zakonske zveze.
Nasprotno pa lahko po mnenju Ustavnega sodišča varstvo družine pomeni ustavno dopusten cilj. Vendar pa odrekanje možnosti sklenitve zakonske zveze istospolno usmerjenim osebam ni primerno sredstvo za dosego tega cilja. Izpodbijani ukrep k varstvu tradicionalne družine ne more ničesar prispevati. Prvič zato, ker osnovanje družine ni pogoj za sklenitev zakonske zveze, drugič pa zato, ker odrekanje možnosti sklenitve zakonske zveze istospolno usmerjenim osebam v ničemer ne vpliva na življenje tradicionalnih družin, ki jih lahko osnujejo heterospolno usmerjene osebe. Končno, tako Ustavno sodišče, ni mogoče spregledati niti tega, da med nami že dolgo živijo tudi družine, ki so jih osnovali istospolni partnerji.
Zaključek
Ustavno sodišče je zato presodilo, da ureditev, ki partnerjem istega spola ni dovoljevala oziroma še vedno ne dovoljuje sklenitve zakonske zveze, ni bila oziroma ni v skladu s pravico istospolno usmerjenih oseb do nediskriminatorne obravnave glede sklenitve zakonske zveze iz prvega odstavka 14. člena v povezavi s 53. členom URS.
Ustavno sodišče je odločitev sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali ustavni sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Pritrdilno mnenje so dali sodnici dr. Špelca Mežnar in dr. Katja Šugman Stubbs ter sodnik dr. Matej Accetto. Odklonilno ločeno mnenje pa sta dala sodnika Jaklič in Svetlič.
Kritika »modernega« pristopa
Sodnik Jaklič je v svojem odklonilnem ločenem mnenju (med drugim) zapisal, da se tako v literaturi kot tudi v ustavnosodni presoji pojavljajo ne le primeri poligamnih parov, temveč tudi primeri incestnih parov svobodnih odraslih posameznikov ter številni drugi nekonvencionalni pari, ki menijo, da so neupravičeno izločena manjšina. Tem raznovrstnim drugim predstavnikom nekonvencionalnih skupnosti, tako Jaklič, tako pri nas kot v večini drugih držav do zdaj prav tako ni bilo dovoljeno skleniti zakonske zveze in/ali posvojiti otrok. Ob tem je opozoril, da protiargument, da gre pri incestnih parih svobodnih odraslih oseb za škodljiv vpliv na tretje, ne drži. Nekateri incestni pari svobodnih odraslih so se namreč pripravljeni sterilizirati, iz česar na prvi pogled logično neobhodno sledi, da bi jedrni argument »modernega« pristopa, če je res notranje konsistenten, tudi tem moral omogočiti sklenitev zakonske zveze in posvojitev. Nadalje, pari iz te manjšine in njihovi zagovorniki lahko navajajo študije, ki kažejo, da so pri konvencionalnih parih, ki prekomerno uživajo alkohol, posledice za potomstvo celo hujše kot pri potomstvu prej omenjene manjšinske skupine. Toda nekdo, ki prekomerno uživa alkohol, ni izključen iz možnosti sklenitve zakonske zveze, predstavniki prej omenjene manjšine pa so. Spet vidimo, tako Jaklič, da jedrni argument »modernega« pristopa, če naj bo konsistenten, na prvi pogled zahteva radikalnejšo spremembo – dopustitev zakonske zveze in možnost posvojitve vsem odraslim predstavnikom nekonvencionalnih manjšin, ki takšno svojo željo izrazijo resnično svobodno in pri tem ne škodujejo tretjim bolj, kot to velja za skupine konvencionalnih parov.
Pomen zakonske zveze
»Vedno me je motila formulacija drugega odstavka 3. člena ZZZDR, ki je zdaj z enako dikcijo uzakonjena v drugem odstavku 3. člena DZ, in sicer: Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine,« pa je v svojem ločenem mnenju zapisala sodnica Šugman Stubbsova. Po njenem mnenju se ljudje poročajo iz različnih razlogov: ker se imajo radi in želijo to ljubezen še pravno formalizirati, ker jim poroka simbolno veliko pomeni, zaradi romantičnih fantazij, ker je to ustaljen družben institut, ker čutijo, da družba ali družina od njih to pričakujeta, ker je to nekakšna simbolna gesta, ki zakonskega partnerja uvede v družino, ker ima takšna zveza določene pravne posledice, iz popolnoma racionalnih (včasih tudi pretežno finančnih) razlogov, ker želijo stabilnost ipd. Pomen zakonske zveze je torej za različne ljudi različen, prav tako želja in sposobnost imeti otroke. Četudi je namen zgoraj navedene določbe le v tem, da poudari, kaj je pomen zakonske zveze s pravnega vidika, je, tako Šugman Stubbsova, takšna formulacija še vedno sporna. Nekateri pari že ob poroki vedo, da nočejo imeti otrok, za nekatere se bo izkazalo, da jih ne morejo imeti, spet tretji pa se poročijo, ko so že zdavnaj izven rodnega obdobja, pa pravo še vedno ureja in ščiti institut zakonske zveze, je še zapisala.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
