Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku po tožbi in tožencu naložilo, da tožnici plača 420.353,63 evra skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. junija 2017 dalje do plačila. Zahtevek po nasprotni tožbi za razveljavitev Kreditne pogodbe je zavrnilo.
Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki med drugim navaja, da je zaključek sodišča, da grožnje naj ne bi trajale še po letu 2016, napačen, saj je treba upoštevati, kako je grožnja subjektivno sprejeta. Po njegovem naj bi šlo za resno grožnjo za življenje njega in njegove družine, ki je zbudila resen in trajen strah, zaradi katerega sta bili obe pogodbi podpisani.
Višje sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. I Cp 549/2022 pritožbo zavrnilo.
Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je tožnica družbi A nakazala skupno 300.000 evrov ter da je bil toženec solidarni porok. Kasneje sta tožnica in toženec sklenila Pogodbo o poplačilu terjatev, s katero je toženec osebno pristopil k dolgu družbe A. do tožnice.
V postopku je sodišče izpostavilo, da tožnikova tožba ni bila vloženo pravočasno. Višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da je tožba prepozna. Pri tem je upoštevalo, kar je navedel toženec: da je bil tik pred podpisom pogodbe (11. marca 2016) deležen groženj odvetnika, da bodo, če ne pristane na osebno poroštvo, preko partnerske družbe v Jakarti »zašili« njegovo ženo, glede na to, da se ve, kako je na sodiščih v Indoneziji, in da gre lahko »sedet« za tako stvar za vsaj pet let.
Sodišče poudari, da je v prvem odstavku 99. člena > Obligacijskega zakonika (OZ) določeno, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile. Ni dvoma, da je za razlog izpodbojnosti (zatrjevano grožnjo) toženec izvedel takoj (11. marca 2016), saj je bil njen naslovnik, tožbo pa je vložil kasneje kot v enem letu od tedaj (28. septembra 2018).
Sodišče meni, da hoče toženec neutemeljeno prikazati, da je navedena grožnja pravzaprav permanentno ustvarjeno stanje sile. Grožnja pri njenem naslovniku ustvari strah, ki lahko povzroči, da ta ravna zoper svojo siceršnjo voljo. O pogodbi, sklenjeni zaradi grožnje, govorimo, če je pogodbene stranka ali tretja oseba z nedopustno grožnjo povzročila pri drugi pogodbeni stranki utemeljen strah, da je ta zaradi tega sklenila pogodbo (45. člen OZ). Vendar tak strah še ni sila v smislu zgoraj navedenega določila 99. člena OZ, saj bi bilo slednje v tem primeru nesmiselno; subjektivni prekluzivni rok nikoli sploh ne bi začel teči, čim bi naslovnik zatrdil, da se je zaradi grožnje pojavil strah, in da je bil ta trajne narave. Tudi kadar grožnjo predstavlja uporaba fizično nasilne komunikacije, je treba ukrepati v zakonsko določenem prekluzivnem roku enega leta.
Ob tem je sodišče tudi opomnilo, da mora biti grožnja, zaradi katere je stranka sklenila izpodbojno, hibno pogodbo, nedopustna. Nedopustna pa ni, če nekdo grozi z dejanjem, ki ga ima pravico storiti. Med taka ravnanja se praviloma uvrščajo grožnje s pravnimi sredstvi, če razmerje (med zagroženim in »izsiljenim« ravnanjem) ni neprimerno (nepovezano), za kar pa v obravnavanem primeru nesporno ne gre (ni niti zatrjevano, da bi tožencu grozili z »zašitjem« njegove žene, ki je bila zakonita zastopnica družbe prejemnice kredita, zaradi kakšnega z obravnavanim dolgom nepovezanega dejanja).
Ker je sodišče pritožbene očitke spoznalo za neutemeljene, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
