Letalska družba Condor Flugdienst GmbH (v nadaljevanju: Condor), ki opravlja storitve zračnega prevoza predvsem za organizatorje potovanj z več nemških letališč, je 25. septembra 2019 predlagala uvedbo postopka zaradi insolventnosti zaradi likvidacije skupine Thomas Cook Group plc (v nadaljevanju: skupina Thomas Cook), ki ima to družbo v 100 odstotni lasti.
Zvezna republika Nemčija je istega dne Evropski komisiji priglasila ukrep pomoči za reševanje v korist družbe Condor, ki je bil omejen na šest mesecev. Namen priglašene pomoči je bil ohraniti nemoten zračni prevoz in omejiti negativne posledice za družbo Condor ter njene potnike in zaposlene, ki jih je povzročila likvidacija matične družbe, in sicer s tem, da bi se ji omogočilo, da svoje dejavnosti nadaljuje, dokler ne bo sklenjen dogovor z njenimi upniki in – glede na okoliščine primera – dokler ne bo prodana.
Komisija je, ne da bi začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, s sklepom z dne 14. oktobra 2019 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) (*1) priglašeni ukrep opredelila kot državno pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) PDEU in Smernic o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje nefinančnih podjetij v težavah (*2) .
Splošno sodišče (deseti razširjeni senat) je ničnostno tožbo zoper ta sklep, ki jo je vložila letalska družba Ryanair DAC (v nadaljevanju: tožeča stranka), zavrnilo. Ob tej priložnosti je sodišče med drugim podalo pojasnila v zvezi s preučitvijo združljivosti pomoči za reševanje in prestrukturiranje z notranjim trgom glede na pravilo, določeno v Smernicah, v skladu s katerim je lahko družba, ki je del skupine, upravičena do takih pomoči le, če je vzrok za njene težave v njej sami in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter so te težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama.
Presoja Splošnega sodišča
Splošno sodišče je na prvem mestu zavrnilo tožbene razloge za razglasitev ničnosti, ki so se nanašali na to, da naj bi Komisija s tem, da se je odločila, da kljub dvomom, ki bi jih morala imeti med predhodno preučitvijo združljivosti priglašene pomoči z notranjim trgom, ne bo začela formalnega postopka preiskave, napačno uporabila pravo.
V zvezi s tem je tožeča stranka zlasti trdila, da je ugotovitev združljivosti priglašene pomoči z notranjim trgom v nasprotju s točkami 22, 44(b) in 74 Smernic, kar naj bi kazalo na obstoj dvomov, zaradi katerih bi morala Komisija začeti formalni postopek preiskave.
Splošno sodišče je sicer potrdilo, da mora Komisija začeti formalni postopek preiskave, kadar obstajajo dvomi o združljivosti priglašene pomoči z notranjim trgom, vendar je nato sprva zavrnilo očitek, da je Komisija kršila točko 22 Smernic.
V skladu z navedeno točko 22 „[p]odjetje, ki pripada […] skupini […], običajno ni upravičeno do pomoči na podlagi […] [S]mernic, razen če je mogoče dokazati, da je vzrok težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter da so težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama“.
Glede dela stavka „razen če je mogoče dokazati, da je vzrok težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini“ je Splošno sodišče štelo, da iz jezikovne, teleološke in kontekstualne razlage navedene točke 22 izhaja, da ta del stavka vsebuje samo en in isti pogoj, ki ga je treba razlagati tako, da je treba težave podjetja, ki je del skupine, šteti za specifične zanj, če ne izhajajo iz samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini.
Splošno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da je cilj točke 22 Smernic preprečiti, da bi bila skupina podjetij razbremenjena svojih stroškov, dolgov ali obveznosti z njihovo prevalitvijo na enega od subjektov skupine, tako da bi bil ta upravičen do pomoči za reševanje, medtem ko drugače ne bi bil. Cilj te točke, nasprotno, ni, da bi bilo podjetje, ki je del skupine, izključeno s področja uporabe pomoči za reševanje zgolj zato, ker so vzrok za njegove težave težave, s katerimi se srečuje preostanek skupine ali druga družba v skupini, če navedene težave niso bile umetno ustvarjene ali samovoljno prerazporejene znotraj navedene skupine.
V obravnavani zadevi tožeči stranki ni uspelo ovreči sklepnih ugotovitev Komisije, da so težave družbe Condor nastale predvsem zaradi likvidacije skupine Thomas Cook, ne pa zaradi samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini, zato tožeča stranka ni dokazala obstoja dvomov o združljivosti priglašenega ukrepa pomoči s pogojem iz točke 22 Smernic.
Te sklepne ugotovitve ni omajala ugotovitev, da so bile težave družbe Condor glede tega povezane z izbrisom terjatev v večjih zneskih, ki jih je ta imela do skupine Thomas Cook v okviru združevanja denarnih sredstev te skupine. Združevanje denarnih sredstev znotraj skupine je namreč običajna in razširjena praksa znotraj skupin družb, katere namen je olajšati financiranje skupine s tem, da se družbam iz te skupine omogoči prihraniti stroške financiranja. Poleg tega je imela v obravnavani zadevi skupina Thomas Cook ta sistem združevanja denarnih sredstev vzpostavljen že več let in ta ni bil vzrok njenih težav.
Ker ni obstajal noben konkreten indic, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti samovoljnost sistema združevanja denarnih sredstev skupne Thomas Cook, Komisiji ni bilo treba na lastno pobudo preiskovati pravičnosti navedenega sistema.
Poleg tega tožeča stranka prav tako ni uspela dokazati obstoja dvomov pri preučitvi pogoja iz točke 22 Smernic, v skladu s katerim morajo biti težave podjetja, ki je tako kot družba Condor del skupine, prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama. Splošno sodišče je v zvezi s tem opozorilo, prvič, da je bila skupina Thomas Cook sama v likvidaciji in je prenehala opravljati vse svoje dejavnosti. Drugič, podrobneje je navedlo, da – ob upoštevanju nujnosti, ki je značilna za vsako pomoč za reševanje, in negotovosti, ki je povezana z vsakimi poslovnimi pogajanji v teku – Komisiji ni bilo treba čakati na izid razprav o morebitni prodaji družbe Condor s ciljem rešitve njenih finančnih težav.
Dalje, Splošno sodišče je zavrnilo očitek, ki se je nanašal na to, da bi morala Komisija podvomiti o tem, ali priglašena pomoč izpolnjuje zahteve iz točke 44(b) Smernic, v kateri so pojasnjena podrobna pravila, v skladu s katerimi lahko države članice ugotovijo, da bi izstop upravičenega podjetja s trga verjetno povzročil resne socialne težave ali veliko tržno pomanjkljivost.
V skladu s točko 44(b) Smernic lahko države članice ta dokaz predložijo tako, da izkažejo, da „obstaja tveganje prekinitve zagotavljanja pomembne storitve, ki jo je težko nadomestiti in ki je konkurenčna podjetja ne bi mogla preprosto prevzeti (na primer nacionalni izvajalec infrastrukturnih storitev)“.
Da bi se storitev štela za „pomembno“, se po oceni Splošnega sodišča ne zahteva, da ima podjetje, ki to storitev zagotavlja, bistveno sistemsko vlogo pri gospodarstvu neke regije zadevne države članice, niti se ne zahteva, da je to podjetje pooblaščeno za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena ali storitve, ki je na nacionalni ravni pomembna. Tako je Komisija glede na dejstvo, da takojšnje vrnitve od 200.000 do 300.000 potnikov družbe Condor, prisotnih na od 50 do 150 različnih destinacijah, ne bi mogle hitro zagotoviti konkurenčne letalske družbe, pravilno ugotovila, da obstaja tveganje prekinitve zagotavljanja pomembne storitve, ki jo je težko nadomestiti, tako da bi izstop družbe Condor s trga verjetno povzročil veliko pomanjkljivost na tem trgu.
Nazadnje, Splošno sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tudi očitek tožeče stranke, da je Komisija nepopolno in nezadostno preučila pogoj enkratnosti pomoči za reševanje, določen v točki 74 Smernic.
Splošno sodišče je na drugem mestu zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev obveznosti obrazložitve, ki jo ima Komisija, in posledično tožbo v celoti
Vir: Sodišče Evropske unije, sodba T-577/20, 18. maj 2022
----------------------------------
Opombe:
1 Sklep Komisije C(2019) 7429 final z dne 14. oktobra 2019 v zvezi z državno pomočjo SA.55394 (2019/N) – Nemčija – Pomoč za reševanje družbe Condor (UL 2020, C 294, str. 3).
2 Smernice o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje nefinančnih podjetij v težavah (UL 2014, C 249, str. 1, v nadaljevanju: Smernice).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
