Pravna zmeda ob nepravem trenutku

Ciljam na številne »nesporazume« v vsakdanjem življenju, ko npr. varnostnik za vstop v nek javni objekt od obiskovalca zahteva nošenje maske in predložitev pogoja PCT, ta pa zatrdi, da je to neustavno ali nezakonito. Saj je o tem slišal na radiu ali televiziji, ko je denimo Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost ZNB oziroma ustavnost oziroma nezakonitost vladnih epidemioloških odlokov. Pa se tudi širi glas, da je policija prenehala kaznovati tiste, ki ne nosijo mask, kjer bi jih morali, saj da je Vrhovno sodišče odločilo, da je to nezakonito, ker odloki za to nimajo podlage v zakonu. Najdemo denimo tudi županjo (ne kogarkoli!), ki svetuje osnovnih šolam v občini, naj ne upoštevajo vladnih epidemioloških ukrepov, saj da so ti tako ali tako neustavni oziroma nezakoniti.

Še sam bi moral, priznam, natančno pregledati bežno omenjene sodne odločbe (Ustavnega in Vrhovnega sodišča), da bi točno ugotovil, kako se je glasil izrek in ob tem nosilni razlogi. Razen pravnikov drugi ljudje navadno, vsaj v večini ne razumejo, da četudi je Ustavno sodišče ugotovilo določeno neustavnost pravnega akta in naložilo normodajalcu rok, da to popravi, to ne pomeni, da npr. določen odlok v danem trenutku ne velja več. Kot ima tudi odločitev Vrhovnega sodišča zgolj inter partes učinke, saj je za ustaljeno sodno prakso po našem sistemu treba več istovrstnih judikatov. Ljudje navadno slišijo le močna izraza »neustavnost in nezakonitost«, ne pa tudi hkrati vseh podrobnosti o tem, kdaj in v kakšnem obsegu taisti neustavno in nezakonitost dejansko pričneta veljati. Vprašanje je tudi, ali to dovolj poudarijo mediji, ki o tem poročajo, navsezadnje pa bi to lahko javnosti predstavila tudi najvišja sodišča sama. Pa smo spet pri tem, da ta premalo neposredno komunicirajo z javnostjo, ko gre za predstavitev nosilnih razlogov svojih, za splošno javnost najpomembnejših odločitev.

V spletni reviji Domovina sem zasledil zanimiv intervju z dr. Petričem, kjer je med drugim menil, da so sodišča preveč podcenjevala nevarnost epidemije. Tu gre za že omenjene judikate, kjer sta bili po mnenju Petriča premalo upoštevani človekovi pravici do življenja ter zdravja, bolj pa se je poudarilo načelo zakonitosti, ki je sicer tudi pomembno ustavno načelo glede razmerja med zakoni in podzakonskimi akti. V ustavni teoriji namreč velja, da je v sodobni državi izmed vseh treh vej najbolj »nevarna« izvršilna veja oblasti, saj premore finance, vojsko, policijo itd. in neupoštevanje načela zakonitosti lahko pomeni nevarnost njenega osamosvajanja. Če je država monopolizator fizičnega prisiljevanja, potem je (vsaka) vlada neposredni izvrševalec takšnega monopola. Toda, ko pride do nejasnosti, kateri del Ustave RS je treba uporabiti v takšni situaciji – človekove pravice ali ustavno načelo, potem bi se lahko zgledovali po Preambuli k naši Ustavi, ki kot izhodišče Ustave omenja prav varstvo človekovih pravic.

Zanimivo bi bilo preučiti, kako so omenjena najvišja sodišča odločala v času, ko je bila epidemija v upadu in kako, ko je bila v porastu. Seveda na razumevanje pravnega besedila vplivajo tudi družbene okoliščine, kontekst in še vse drugo, kar priznava pravna teorija, pa tudi učinke svojih odločitev morajo sodišča tehtati. Skratka, sodišča so sledila bolj legalitetnemu načelu kot omenjenima človekovima pravicama. Pri tem pa resnici na ljubo vlada in parlament nista v dovolj veliki meri sodelovala, saj bi lahko zakon dopolnila/popravila in bi zadostil pogledom sodišč.

Zdi se mi, da so bili v lažjem položaju pravni sistemi tistih držav, ki poznajo, nasprotno od Slovenije, t. i. delegirano zakonodajo, kjer je vlada z ustavo pooblaščena, da s podzakonskimi akti ureja del zakonske materije. Tu vsaj v medijih nisem zasledil kakšnih ustavnih težav, da bi v teh državah domnevno prekoračevali zakonska pooblastila. Neka bolj podrobna mednarodna raziskava bi gotovo bila zanimiva, da bi preučili razmerje med zakonitostjo in človekovimi pravicami v luči pandemije. Zanimivo pa bi tudi bilo raziskati, kako ljudje dojemajo takšen pravni boj med različnimi državnimi organi glede omenjene dihotomije ter kaj to pomeni za pravno jasnost odrejenih ukrepov.

Lahko ugotovim, po tisti frazi, da je »pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni«, da smo zaradi doslednega (formalnega) spoštovanja delitve oblasti ter njenih zavor in ravnovesij bili priča nekakšni nekooperativnosti najvišjih organov oblasti: najvišja sodišča so favorizirala legalitetno načelo, drugi veji oblasti pa nista uspeli »sanirati« zakona. V sistemu zavor in ravnovesij se je v ozadju odvijala tudi bitka med ustavnima vrednotama varnosti in svobode. Tu najvišje pravne oblasti niso bile zmožne najti nekega sobivanja ali kompromisa, ki bi pomenil bolj jasna pravna stališča.

In kdo je tu potegnil ta kratko: »navadni« državljani, ki so zavoljo poti in stranpoti pravnih labirintov zmedeni. Kratko so potegnili tudi tisti, ki jih nadzirajo in varujejo napram njihovim okuženim in nasilnim soddržavljanom. Na koncu smo v tem četrtem valu kratko potegnili mi vsi, virus pa zavoljo (pravne) zmede in neenotnosti »cvete« naprej.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.