Če bi človek lahko izkričal bolečino, bi nastala reka ostrih rezil in bi ječalo morje.
Rudi Kerševan
Kot dolgoletna tožilka na oddelku za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto, nevladnica in nazadnje varuhinja človekovih pravic sem spoznala na tisoče žrtev nasilja, ki so prinašale zelo različna sporočila. Odvisno tudi od obdobja v katerem so stopile na plano.
Povsem na začetku moje poti je bilo namreč nasilje velika tabu tema. O njem se skoraj ni govorilo. Poznali smo sicer fizično, ker se je opazilo njegove posledice, pa čeprav raje spregledalo, o spolnem se je molčalo, psihično in ekonomsko pa sploh ni bilo prepoznano. Prvo ni puščalo vidnih posledic, ekonomsko pa je bilo težko definirano in skoraj nedokazljivo.
Spominjam se dogodka, ko so v naselju BS 3 v Ljubljani snemali oddajo o dekletu, ki je okoli polnoči vpila "na pomoč" in želela ubežati posiljevalcu. Prižgale so se luči in takoj tudi ugasnile. Nihče ni poklical policije. Bi se to lahko ponovilo tudi danes? Prav to je bilo namreč bistvo oddaje, ki je poizkušala preveriti odnos ljudi do pomoči žrtvam. Ni bilo junaka, ki bi se izpostavil. Razmišljamo lahko, kaj bi se zgodilo, če to ne bi bilo tv snemanje zaigranih prizorov. In zakaj je sploh potrebno bežati in se boriti do zadnje kapljice krvi, da ti bodo verjeli, da nisi želela spolnega odnosa? Kje je soglasje, da bo "da" končno "da" in "ne" končno "ne", brez dodatnih obrambnih akcij?
Zagotovo pa se še danes dogaja, da se ljudje ne želijo izpostavljati, čeprav morda dnevno poslušajo vpitje in močno razgrajanje iz sosednjega stanovanja, stalni in zelo hud jok otrok, vidijo prepire in pretepe, a se raje naredijo gluhe in slepe. Razmišljajo, da se ni varno vtikati v tuje zadeve, da bodo morali hoditi po policiji in sodniji ter pričati, pa da jih lahko doleti celo maščevanje neprijetnega soseda ali sosede.
Svoje in to predvsem veliko dobrega, pa so z leti opravili prav mediji, ki so izpeljali veliko akcij osveščanja. Pomagale so. Prav tako vsakoletni tedni in meseci boja proti vsakovrstnemu nasilju. Pri tem ni pomembno, kdo je storilec in kdo žrtev. Čeprav je običajno res govora o nasilju nad ženskami in otroci, so seveda žrtve lahko prav tako moški, vseh starosti. Zagotovo pa še težje spregovorijo in marsikdo jim celo ne verjame. Krivično. Vsakdo je namreč lahko žrtev in med storilci ni tako malo žensk, le da te ne posegajo po krutih metodah, ki vodijo v smrt. Seveda pa nikakor ni prav, da policija ob ogledu kraja po klicu na njihovo številko brez preverke "razsodi", včasih kaznuje kar oba, ne tako redko, vsaj v preteklosti, pa je pustila nasilniku plačilni nalog, ki ga je pogosto poravnala kar uboga babica s svojo pokojnino, sin s štipendijo ali celo žrtev sama. Seveda kasneje policije niso več klicali. Kakšno sporočilo so dali nasilniku, ni treba razlagati. Postal je pravi "car".
Kljub vsemu vidimo in slišimo predvsem za mrtve ženske, celo zažgane, tudi nosečnice in starejše. Ker so običajno šibkejše in vdane v situacije, ki jim grozijo iz dneva v dan. Otopele, brez razumevanja in ustrezne pomoči. Ne vedo, ne kam ne kod, so brez prebite pare, edini dom se sicer "ruši", a kdo jih bo vzel pod streho. In mnogi moški si po uboju ali umoru v zadnjih letih sodijo kar sami, skrivnosti pa gredo v grob. Otroci ostanejo velike sirote. En mrtev in en v zaporu ali kar oba v grobu.
Živo se spominjam tudi starejše gospe, ki je ostala brez službe, povsem odvisna od moža, postala je celo njegova služabnica in služkinja hkrati. Vsak dan je dobila denar za sprotne nakupe, a moževe želje so bile veliko večje kot to, kar je prejela. Pisala mi je in spraševala, na koliko let lahko dobi nove čevlje, saj mož postavlja pogoj, da na tri, čeprav so njeni že po dveh luknjasti. Bili so namreč zelo poceni. Je kdo od odgovornih prepoznal ekonomsko nasilje? Ni, ker se je mož odlično odrezal in so ji pripisali že kar hude duševne težave. Celo odrasla otroka sta stopila na njegovo stran. "Kupljena". On je imel namreč denar in z njim moč.
Pa smo po letih bojev tudi pri nas dobili t. i. "rdeči karton" ali prepoved približevanja storilca žrtvi. Spominjam se mnogih, celo uglednih pravnikov, ki so sprva trdili, da bo tistim, ki jim bo izrečena taka prepoved, onemogočeno normalno življenje. Spraševali so se celo, "ali se bodo moški brili pod mostom". Verjemite, da je prav vsak nasilnik, potem, ko je bil v dežurni službi povprašan o tem, ali ima kje bivati ali bo zanj odrejen pripor, takoj imel rešilno bilko. Pojavile so se dobre mame, pa babice in prijatelji, samo da ni bilo treba v pripor.
Kaj menite o primeru, ko so nasilnika privedli v dežurno preiskovalno službo, tam pa je s svojim odvetnikom po uradni dolžnosti sveto obljubljal, da nasilja ne namerava nadaljevati, čeprav je žrtev pred njim s sinčkom nenehno bežala? Verjela mu je dežurna državna tožilka in z njo tudi preiskovalna sodnica. Ker je prva predlagala le prepoved približevanja, jo je sodnica tudi izrekla, čeprav je odvetnik celo menil, da ni niti znakov kaznivega dejanja. Odšel je naravnost domov. Pa ne sam, s seboj je spotoma vzel tudi motorno žago. Ker mu nihče ni odprl vrat, jo je začel uporabljati. Pametni policisti so žensko z otrokom pred tem spravili na varno, saj so pričakovali podoben razplet. In ga seveda dobili pred stanovanjem. Kršil je torej prepoved in znašel se je v priporu. Tožilka, sicer specialistka za gospodarski kriminal, je zjutraj ostala brez besed. Morda bi kdo ostal brez edinega življenja! In kaj bi pomagali vsi ogorčeni zapisi in komentarji v medijih?
To dokazuje, da vsak pač ni za vsako specializacijo. Eni menijo, da žrtve pretiravajo, drugi, da lažejo, tretji, da so kazni premile, četrti, da trpijo predvsem nič krivi otroci, in še bi našli kakšno trditev. Tudi tako, da sta za otroke najbolj vzgojni "dve po ta zadnji", pa tudi da je prepoved telesnega kaznovanja velika potuha. V isti sapi pa ne bi recimo mirno prenesli, da bi jih ob napaki klofnil njihov šef, ali da bi jim ob nerganju in celo slabem izdelku eno primazal kar delovodja. Je otrok res potreben drugačne prevzgoje? Pretepanje otrok je zagotovo poraz vzgoje.
Naredili smo sicer veliko premikov, dobili posebno kaznivo dejanje nasilja v družini, podaljšali zastaralne roke, spremenili Zakon o kazenskem postopku (ZKP), ki sedaj vključuje EU direktivo o žrtvah, prisojajo se premoženjskopravni zahtevki, otroci imajo pooblaščence in zagovornike, žrtve varne hiše in še marsikaj.
A zakaj še vedno umirajo, zakaj pogosto ni razlogov za drugačne odločitve, zakaj se jih ne jemlje resno in kako lahko mnogi mirno spijo, čeprav niso naredili vsega, kar bi bilo treba?
Vsak nosi svojo odgovornost za slabo delo in vest marsikoga ni tako čista, kot bi morala biti.
Seveda, če žrtve spregovorijo, govorijo resnico, iščejo pomoč, celo prosijo zanjo. Če so preprosto vdane v usodo, ker nikomur ne zaupajo, jim pač ni moč niti svetovati. Labirint nasilja bo vse večji.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
