Bodo s septembrom vsi otroci v šoli, morda le najmlajši, se bodo pri pouku menjavali, bodo šole in vrtci občasno celo zaprti? Veliko več vprašanj kot odgovorov. Tudi za starše, še zlasti prvošolčkov, ki stik z učiteljem še kako potrebujejo. Kaj pa znanje minulega šolskega leta? Koliko "lukenj" ima in kdo jih bo "zakrpal"? Spet se bodo poznale razlike med otroki, tudi in predvsem zaradi njihovih staršev. Znajo in zmorejo kar vsi poučevati? Zagotovo ne.
Mladenič sreča v parku starejšega moškega.
»Se me spomnite?« ga vpraša.
Gospod reče, da ne.
»Bil sem vaš učenec,« pove mladenič. »Zdaj sem tudi sam učitelj. Pravzaprav sem postal učitelj, ker ste me navdihnili, da sem kot vi.«
»Kako pa to?« zanima starejšega gospoda.
In mladenič mu pove naslednjo zgodbo:
»Nekega dne je sošolec prišel v razred z lepo novo uro. Videl sem, da jo je dal v žep. Odločil sem se, da mu jo ukradem. Kmalu zatem je moj prijatelj opazil, da mu je nekdo vzel uro, in se takoj pritožil učitelju. To ste bili vi.
Na predavanju ste rekli: 'Danes je bila med poukom odtujena ura. Kdorkoli jo je vzel, naj jo prosim vrne.'
Nisem je vrnil.
Potem ste zaprli vrata in nam rekli, naj vstanemo. Dejali ste nam, naj zapremo oči, ker boste le tako iskali uro. Šli ste do vsakega izmed nas in preiskali vse žepe. Ko ste prišli do mene, ste v mojem žepu našli uro in jo vzeli. Bil sem presenečen, da ste še naprej pregledovali žepe drugih študentov.
Ko ste končali, ste dejali: 'Odprite oči. Našel sem uro.'
Nikoli mi niste rekli nič. Nikoli niste povedali, kdo je ukradel uro. Tisti dan ste mi za vedno rešili dostojanstvo. Bil pa je tudi sramoten trenutek mojega življenja. Ampak bil je tudi ključni dan, da kasneje nisem postal tat ali slab človek. Čeprav me niste grajali, da bi dobil moralno lekcijo, sem jasno prejel sporočilo. Zahvaljujoč vam sem razumel, kaj mora narediti pravi učitelj. Se spomnite tega dogodka, gospod profesor?«
In profesor je odgovoril: »Spomnim se situacije, ukradene ure, ki sem jo iskal pri vseh. Ampak ne spomnim se vas, ker sem tudi jaz imel zaprte oči.«
In to je bistvo poučevanja: če želiš nekoga popraviti in ga moraš ob tem ponižati, v resnici ne znaš učiti.
Zgodba, ki se nas seveda zelo dotakne, še posebej v času korone, ki "udarja" na vse mogoče načine. To je namreč čas velikih lekcij življenja. Kdo nam jih bo dajal, komu bomo zares verjeli, kdo nas bo znal "poučevati"? Kriza je namreč velik preizkus za vse, ne le za tiste, ki morajo učiti po svoji službeni dolžnosti. Seveda pa tudi za te, torej učitelje, če jih bomo sploh še osebno poznali.
Ob vsem tem se namreč upravičeno sprašujemo, kakšne stike bodo še imeli otroci s svojimi učitelji, če sploh ... In kakšne starši z učitelji, ko pa še do družinskega zdravnika prideš silno težko in po dolgotrajnem postopku? Običajno sploh ne, saj ti ponudijo kar e-pogovor. Vse sicer teče, a srečanje v živo je bilo nekaj povsem drugega. Sedaj ostaja nanj le še spomin. Kdaj bo spet, kot je nekoč bilo?
In kdo bo objel in objemal otroke v vrtcu, ko jim bo hudo, ko ne bodo mogli zaspati, ko bodo pogrešali mamico in očeta? Virus je namreč tu in poslušamo le še o maskah in varnih razdaljah.
Kako naj otroci to sploh razumejo? Kaj si o nas mislijo?
Covid-19 je namreč tema, ki že mesece ne izgine iz pogovorov, medijskih objav in vseh vrst poročil. Vsak dan, tako kot vremenska napoved. Je še kakšna večja stalnica?
Včasih sem zelo težko poslušala osmrtnice na radiu, menda so ponekod še, ko so poleg imena, priimka in starosti pokojnika navajale, kje in kdaj bo pogreb in to kar dvakrat zaporedoma. Ni mi bilo prijetno.
Danes prav tako težko poslušam, koliko je vsak dan testiranih, okuženih, hospitaliziranih, odpuščenih in umrlih, seveda zaradi Covida 19. Dan za dnem, mesec za mesecem. Si predstavljate, da bi poročali o vseh obolelih za težkimi boleznimi, pa tudi o umrlih in to večkrat dnevno?
Spominjam se ptičje gripe in strahu pred vsakim mrtvim ptičem. Tudi takrat so dan za dnem poročali o slehernem umrlem, seveda od ene diagnoze. Morbidno. Zelo.
Če vemo, kako rahlo je duševno zdravje Slovencev, si lahko samo zamišljamo, kakšen vpliv ima vse to nanje. No, tudi in celo na (še) zdrave.
Ob tem, da že vsak deževen dan prinaša prave katastrofe; odkrite strehe, izruvana drevesa, uničen pridelek, poplave in plazove. Sami oranžni in celo rdeči alarmi. Če ne pri nas, pa v soseščini. Ko zasije sonce, si sicer za kak dan vsaj malo oddahnemo. A ne prav za dolgo. Tihega dežja, ki bi prijazno škrebljal, skoraj ni več.
In kako otrokom olajšati vse preostalo gorje, ko mnoge družine tudi razpadajo, naokoli se plazi nasilje, brezposelnost in še mnoge nadloge, kar vse vpliva tudi na družinske odnose? Tudi, če jim izrecno o vsem tem ne pripovedujemo, našo zaskrbljenost zaznajo in čutijo. Si kdo upa trditi, da ne?
Včasih so se družine veselile vsaj dopusta, danes ne veš, kam in kako bi šel. Domovina polna, tujina rizična, napotki tako različni. Spremljati jih moraš kar vsak dan. Nad vsem pa tudi senca dvoma, neznanke in strah. Boni so sicer mnogim prinesli čas za razmislek in odločitev. Seveda pa še marsikaj. Tudi, če ti država plača nastanitev, se moraš vesti dostojno. Poročil o tem, da je nekaterim to povsem tuje, je namreč čedalje več.
Vedno sem sicer prisegala na optimizem. Zato to poskušam celo danes.
In kaj najdem tako srečnega, veselega, optimističnega?
Če zelo iščeš, seveda tudi kaj najdeš.
Upam namreč, da nas je prvi val že izučil v marsičem. V jeseni ne bi smelo več biti otrok brez računalnikov, saj je bilo povsem dovolj časa za nabavo, seveda s strani šol za vse, ki ga še nimajo. Prva poklicana je država in ne vedno humanitarci in dobrodelneži. Kar težko gledam, kaj vse je padlo nanje.
Tu ni več izgovorov. Naslednja pozitivna zadeva morajo biti povsem pripravljeni učitelji, da ne bo razlik v poučevanju. Doslej so ponekod bile.
Seveda si prav nihče ne želi zapore občin in popolnega izumrtja javnega življenja, kakor tudi ne slogana: ostani doma ... Dovolj dolgo smo namreč bili. K sreči so protikoronski paketi mnogim resnično pomagali, a tudi "vreča" tega denarja ima dno. Le kje bomo jemali, se namreč sprašujejo mnogi. Ponovitve zagotovo ne bi prenesli.
Zato moramo ravnati odgovorno, do sebe in drugih.
Kajti zagotovo to ni edini virus, ki nas napada in ogroža ... in mnoge smo preboleli in preživeli. Tudi tega bomo.
In kako vroče in polemično bo spet okoli cepljenja, saj poznamo odpor nekaterih staršev do cepljenja otrok. Bo tokrat drugače?
Nas bo vedno prav vse razdvajalo?
Najdimo kaj lepega, osrečujočega, navdihujočega ... pa četudi bo to le droben trenutek, objem ljubljene osebe, kavica, prijazen klepet ... Splača se.
Veliko lažje preživiš ... z masko ali brez.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
