Tako, zdaj sem splaknil toaletno školjko (za drugimi “uporabniki”) in olajšano nadaljujem v bolj umirjenem tonu. 
Francoski impresionistični in simbolistični slikar Eugène Henri Paul Gauguin je tako kot številni njegovi umetniški predhodniki, sodobniki in nasledniki zanesenjaško brskal po duhovnih in utelešenih otočjih in oceanih, o čemer nemo priča njegova fascinantna stvaritev s pomenljivim naslovom Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? Ali niso prav te zagonetke tiste temeljne bivanjske bajke in uganke, o katerih tuhta sleherni človek? Kako je mogoče, da ne obvladujemo svojega sveta, če ga ustvarjamo z racionalnim umom? Se torej slepimo, da ima “razumnik” vse pod kontrolo, ali pa se nemara ne poznamo dovolj? Kaj je v resnici dogaja znotraj uma in kako vse to vpliva na naše življenje? Katerih delcev sebe se dejansko ne zavedamo?
Nekje sem prebral iskrivo misel, v kateri bi lahko angleški izraz za umetnost (art) zamenjali z ljubeznijo (love), čeravno drži, da je največja umetnost ravno brezpogojna ljubezen:
The EARTH without ART is just EH …
Kdo smo torej, od kod prihajamo, kaj zmoremo, kam potujemo?
Čeprav kvantna teleportacija ni več teoretična fantazija, jo za človeka žal ni pričakovati v bližnji prihodnosti, kajti mladi raziskovalci z univerze v Leicestru so izračunali, da bi za zapis stanja človeka potrebovali približno 2,6 x 1042 bitov podatkov, katerih prenos bi trajal 350.000-krat dlje od trenutne starosti vesolja. Nedavno sem prebral še nekaj takšnega, kar se nam laikom dozdeva znanstvenofantastično, a menda drži: 148 petaflopsov je največja hitrost najhitrejšega superračunalnika na svetu, IBM-ovega Summita, karkoli že pač pomeni ta osupljivi podatek!?
Neverjetno, kako daleč sežejo umetna in naravna inteligenca, fizika, matematika, astronomija, biologija, genetika in preostale tehnične in naravoslovne vede, o človekovi zavesti pa ne vemo kaj dosti več kot na pričetku civilizacije.
Zajetna je tuja arhaična in sodobnejša literatura, ki ponuja trajne in dognane (včasih žal instantne in šarlatanske) odgovore na večne dileme, nekaj pa je tudi domače, iz katere je nedavno zasijala sijajna knjiga Asye Širovnik Moškon z naslovom Kdo ustvarja mojo realnost?: od ledene dobe nezavednega do sijajne dobe zavesti (Planet Vizija, 2019). Avtorica je uspešna in mednarodno priznana hipnoterapevtka, duhovna voditeljica, predavateljica, pisateljica, poliglotka, ustanoviteljica Mednarodne šole napredne transcendentalne hipnoterapije in edina licencirana regresoterapevtka Newtonovega inštituta v Sloveniji. V dolgoletnem izobraževanju v dvanajstih državah na treh kontinentih in desetletnem terapevtskem delu je razvila metodologijo ozaveščanja nezavednega in osvobajanja te energije, ki jo s pomočjo uglednih duhovnih učiteljev izvaja v okviru zavoda Asya Sirovnik Institute z namenom preobrazbe uspešnih podjetij in posameznikov, celo nas, pravnikov. Pred desetimi leti sem bil tudi jaz njen hvaležen klient, za nameček pa je Asya spodbudila nastanek moje knjižice Nismo rojeni le zase: beležke učenca duhovnosti (Libris, 2010), h kateri je dobrohotno prispevala laskav predgovor.
Gospa Širovnik Moškon izhaja iz osnovne premise, da je treba za razumevanje zunanjega sveta najprej spoznati svojo notranjost, da moramo nujno ozavestiti nezavedne silnice, ki delujejo kot pshiho-spiritualni mehanizem iz središča našega nezavednega bitja. Ko spoznamo delovanje podzavesti in dojamemo, kako tvori naše izkušnje in kaj je v nas na nezavednem nivoju, pridobimo moč in sposobnost, da posežemo v proces ustvarjanja lastnega življenja.
Ko jo je usoda privedla na Tajsko, v Malezijo in Brunej, je zaslišala klic duše:
Spoznala sem, da je znotraj človeka neskončna razsežnost življenjskih tokov, po katerih delujemo. Večina ljudi ni povezana s svojim bitjem in se niti ne zaveda tokov in sil, vse dokler življenje od njih ne zahteva spremembe. Takrat so se prej ali slej prisiljeni odpreti razumevanju in sprejemanju življenjske sile. Ko razumemo delovanje svojih nezavednih silnic in odstranimo zmotna prepričanja in verovanja o tem, kdo smo in kaj je možno, smo osvobojeni. Šele v tej svobodi se lahko srečamo z Resničnim Jazom in dovolimo, da naša Esenca prevzame vodstvo v našem življenju, saj ta nima več nasprotnika v obliki ega.
Četudi bi rad predstavil knjigo v vsej njeni bohotni razsežnosti, tega ne morem storiti na klasičen način, ker bi zaradi nujnega skrajševanja in povzemanja modrosti kvečjemu pridelal nekoristen alkimističen zvarek. Deskripcija takšnega dela bi morala biti celo “prepovedana”, kajti zgodbe in primeri so nanizani po skrbno zasnovanem vrstnem redu, da v bralcu vzbudijo zanimanje za koncept prebujanja in ozaveščanje nezavednega uma ter spodbudijo transformacijo. Naj omenim le to, da se že uvodoma ne moremo načuditi neverjetnim pisateljičinim življenjskim izkušnjam navzlic njeni mladosti, ki jih je pridobivala v različnih državah, kulturah, jezikih, šolah in profesionalnih branžah. Potem sledi 17 poglavij, ki so porazdeljena na pet ravni: odkritje, aktivacija, prisotnost, zavedanje in stvaritev.
Dovolite mi prosim, da človekovo duhovnost po svoje otipljivo ponazorim z nekakšnim imaginarnim osebnostnim dvorcem, v katerem prebiva vsak človek. V kletnih katakombah se za vlažnimi in temačnimi zidovi skrivajo ječa, mučilnica, vinoteka, shramba, izba razvrata, igralnica in še marsikaj, kar predstavlja človekove najbolj potlačene in podzavestne vzorce ter programe, id po Freudu ali ranjenega notranjega otroka po Asyi. Tudi pritličje, prvo in drugo nadstropje so dokaj tiha in neraziskana, živo nasprotje pa vrvi v Montaignovem grajskem stolpu ali na podstrešju, kjer podnevi in včasih tudi ponoči poteka dinamičen pouk. V razredu so prisotni najrazličnejši učenci alias človekove podosebnosti, ki tvorijo Ego oziroma zavestni um, recimo Zavistnež, Ljubosumnež, Lažnivec, Pohotnež, Nasilnež, Črnogledec, Pijanec, Požeruh, Slavohlepnež, Narcis, Čemernež, Občutljivec, Perfekcionist, Racionalist, Idealist, Nihilist, Ljubeznivež, Vernik, Ateist, Umetnik, Znanstvenik, Športnik in Pridnež, ki se skušajo prevpiti, jokajo, kričijo, se prepirajo in pritožujejo pod prisilo zli duhov, vampirjev in demonov iz spodnjih etaž in kleti, da ni neznosnemu trušču ne konca ne kraja. Saboterje poskuša ukrotiti in pomiriti Učitelj – Jaz, ki pooseblja esenco, dušo, materinsko zavest, božanskega notranjega otroka in polje čistega potenciala. Če uspe utišati učilnico v neslišnost, se lahko povzpne onkraj graščinske strehe v višave in se poveže s Prasilo, superzavestnim umom, božanskim očetom, celostno ali kozmično zavestjo.
Legenda pripoveduje, da je pred približno dvema stoletjema nadebudni mladenič nonšalantno vprašal Thomasa Carlyla, kako lahko spremeni svet. Slavni škotski filozof, esejist, satirik, prevajalec, zgodovinar in matematik mu je v svojem stilu odrezavo odgovoril:
Spremeni samega sebe. Tako bo na svetu en falot manj.
Za osebnostno rast so bistvene tudi disipativne strukture uma, ugotavlja madžarsko-ameriški psiholog Mihaly Csikszentmihalyi, ki je po svetu zaslovel s preučevanjem zanosa (flow), psihologijo optimalnega izkustva. Gre za naravno in tudi človekovo zmožnost, da izkoristi odpadno energijo za svoje cilje in ustvari red iz kaosa, za kar so potrebne žilavost, vztrajnost, pogum, zrela obramba pred stresom in preobrazbeno spoprijemanje. Tako lahko nevtraliziramo večino negativnih dogodkov in jih izkoristimo kot izzive, ki pripomorejo k temu, da naš občutek samega sebe postane močnejši in kompleksnejši.
Naša realnost je proizvod našega podzavestnega uma, ki je neumorni detektor resnice, kreator in destruktor. Podzavest je “nezavedna paradigma” in neskončna spominska banka, s katero pa je vendarle možno uglasiti zavestni um. V zgodnjem otroštvu smo deležni čustvene atmosfere, iz katere izhajajo vsi naši spomini in vzorci, “roka, ki ziblje zibelko, ziblje svet.” Negotovo in nestabilno otroštvo ter še posebej travme pogosto vodijo v odraslost, “prepojeno s tesnobo, depresijo in občutki, da je življenje borba in da se je vsak dan treba boriti za svoj obstoj.” Hvala bogu lahko najbolj ranljivi del življenja in nas samih, našega notranjega otroka “ozdravimo” s prepoznavanjem vzorcev, denimo s pomočjo prisotnega opazovanja uma (na primer z meditacijo ali hojo v naravi), samorefleksijo, pogledom navznoter in prekinitvijo “urokov” svojih prednikov. Možno je vstopiti v podzavestni um in poiskati polje čistega potenciala, sveto središčno točko podzavestnega sveta, pri čemer ima izjemno moč združitev čustev s pravo, pozitivno sugestijo, ker skupaj ustvarita prepričanje. Nasprotujoča si prepričanja in disfunkcionalni vzorci so skrivni saboterji našega življenja, preteklost nas “drži za talce v sedanjosti,” zato je treba moteče in kaotične vzorce prepoznati in jih pregnesti v pozitivne. V podzavesti ne moremo imeti dveh nasprotujočih si prepričanj hkrati, zato lahko z novim izpodrinemo starega.
Čeravno se ne moremo povsem izogniti rutini, ne sme postati edini način našega delovanja, nas še uči Asya. Zatorej bodimo tudi Iskalci, Pustolovci, Mistiki, Inovatorji, Ustvarjalci in Vodje.
Takole zapiše modra terapevtka na koncu poglavja o konstalaciji kozmične zavesti:
Tudi jaz tako razmišljam. Bistvo duhovnosti je trajno prizadevanje slehernika, da se nenehno izboljšuje in raste v boljšega človeka, ali kot je duhovno transformacijo kleno opisal dr. Wayne Dyer: človek mora vseskozi tehtati svoja dejanja z naslednjimi ključnimi vprašanji:
Ali ljubim? Ali dajem? Ali služim drugim?
Srž psiho-spiritualne evolucije oziroma duhovnega popotovanja, na katerem je vsak posameznik in človeštvo kot celota, je prehajanje od ranjenega otroka do ozdravljenega odraslega v ustvarjalni, ljubeči in višji Jaz. Po Asyinih besedah se tedaj “Božanski otrok uskladi s prisotno Materinsko zavestjo in Superzavestnim umom Božanskega očeta,” kar nas s prevladujoče tretje, tridimenzionalne ravni zavesti (3D), povzdigne v zavest Pete dimenzije (5D), v kateri smo osvobojeni delovanja po načelih sile, trpljenja, nižjih nagonov in strahu, ki se odslikavajo v naši realnosti. Temeljni odnos, ki se spreminja, je odnos do samega sebe in šele potem do vsega preostalega. Uglašeni smo z višjo resnico miru, harmonije, plodnosti, ustvarjalnosti in obilja, saj se pred nami ponuja neskončna razsežnost možnosti, skozi katere zaživimo v vsej polnosti svojega poslanstva. Zavedamo se kozmične strukture vsega življenja, da je vsakdo in prav vse čuteče, da vibrira, da smo vsi z vsemi in vsem energetsko spleteni v eno samo neskončno vesoljno mrežo. Tu smo budni in vemo, da nikoli nismo ločeni od Vira življenja. Dogaja se maksimalna čuječnost in še več, zavedanje subjekta in objekta za njuno idealno zlitje na najvišji ravni zavesti nekoč v prihodnosti. Peta dimenzija je svet možnosti in ustvarjalnosti, je najvišja etika življenja, ker se prebujamo v razumevanju, da smo otrok planeta Zemlja in da nas ta naša majcena ovalna mati neizmerno ljubi.
Ko ji začnete posvečati pozornost, ne morete več metati papirja in plastike na Zemljo; ne morete uničevati, ne morete onesnaževati, kajti zdaj vidite Zemljo kot del sebe. Zdaj začnete sebe in Zemljo obravnavati z ljubečo skrbnostjo.
Asyino knjigo od srca priporočam vsem, ki se ozirate ali že romate onkraj …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
