Upanje je nekaj mehkega,
ki se spusti na dušo,
zapoje melodijo
brez besed in nikoli ne
obmolkne.
Emily Dickinson
Čeprav sem imela sto in eno idejo za pisanje nove kolumne, saj je dogodkov, ki nas vsak dan dobesedno vznemirijo, dovolj, pa kar nisem (z)mogla mimo naslova o »ženskah in njihovih štedilnikih«.
Koliko desetletij pravzaprav to poslušam?!
Od davnega leta 1980, ko sem se začela službeno ukvarjati z družinami in njihovo usodo, z mladoletniki in družinsko kriminaliteto. S svojim »zgodovinskim« spominom imam pravico povedati, da je bil tudi tožilski poklic sprva bolj »moški«, le malo je bilo namreč ženskih pripadnic, ki so tam orale ledino. Kasneje so se zadeve precej spremenile, zlasti na sodiščih, kjer zdaj moške na prvi stopnji iščeš skoraj kot »iglo v senu«. Mogoče pa jih je najti višje. Veliko tudi med odvetniki in na drugih pomembnih položajih. Imamo namreč predsednika republike, vlade, parlamenta, državnega sveta, ustavnega, vrhovnega in računskega sodišča, varuha človekovih pravic, generalnega državnega tožilca in generalnega državnega odvetnika, predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, rektorja univerze, pa predsednika komisije za preprečevanje korupcije ... no, potem pa le pridemo zgolj do informacijske pooblaščenke, med predsedniki parlamentarnih strank pa do ene in edine predsednice - gospe Bratušek. Komentar nikakor ni potreben, razmišljamo pa seveda lahko.
Če se dotaknem svoje prve službe tožilke, lahko spregovorim o mladoletniškem oddelku, kamor smo ženske nekako kar spadale, kot da smo pri neke vrste družinskem štedilniku. Zato smo tudi na povezanih področjih srečevali pripadnice tako imenovanega »nežnejšega« spola. Zdaj si takšnih pridevnikov niti ne upam poudarjati in pridajati, saj nekateri pravijo, da ni moških in ženskih lastnosti. Zaradi tega sem bila že izpostavljena. Kaj torej menite - so še moške in ženske lastnosti ali ima vsak človek vse, le različno so porazdeljene? Vsekakor pa imamo pravico razmišljati tako ali drugače.
Sprašujem se, kje so na nekaterih področjih moški. Ni jih med študenti določenih fakultet, premalo med socialnimi delavci na centrih za socialno delo, izvedenci, vzgojitelji v vrtcih, učitelji v šolah, pediatri ... skratka tam, kjer imajo oziroma bi morali imeti opravka z otroki. Z njimi so namreč povezana tudi domača »ognjišča«.
Ne le v mestih, tudi in predvsem na podeželju.
Prav pred kratkim sem se kot predsednica Sveta za ženske na podeželju namreč udeležila okrogle mize v okviru kmetijskega sejma v Gornji Radgoni, kjer sem ob vodenju novinarke Vide Petrovčič z dvema ministricama - za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa tudi delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (pohvalno) - ter predsednico Zveze kmetic Slovenije in predstavnico Zveze slovenske podeželske mladine sodelovala v razpravi o položaju žensk na podeželju.
Naj poudarim, če še kdo dvomi, da sem predsednica tega Sveta povsem volontersko. Še vedno mi ni uspelo ugotoviti, kdo širi napačen podatek, da sem na ministrstvu zaposlena. Nikoli nisem bila in nikoli ne bom.
Torej, pogovor je tekel ob robu sejma; tema so bile podeželske ženske in njihovi problemi, bojazni, kršitve pravic, tabuji.
Vsega tega je namreč na pretek. Če kje res velja, da ženska spada za štedilnik, je to na podeželju. Ženske se celo ne ločujejo, ker običajno nimajo ničesar, niso lastnice kmetij in niti ne bodo prevzemnice, nimajo »plače«, številne niti ne zavarovanja, ne bo pokojnine. Dobivale so jo, a izgubile. Za moške so se prispevki običajno plačevali, zanje ne. Varne hiše so v mestih, tja ne bodo odšle, v domove starejših brez sredstev tudi ne, saj bi preveč obremenile potomce. Zato sta bolezen in nasilje veliki tabu temi.
Prav o obeh sva pred leti v okviru Kluba Janinih Slovenk, ki sem mu predsedovala do leta 2013, na podeželju po vsej Sloveniji predavali z dr. Mojco Senčar. Žal pokojno. Z nama je potovala neutrudna Vika Potočnik. Ženske so prihajale, zanimalo jih je marsikaj. Videlo se je, da doma njihovih tovrstnih »podvigov« ne sprejemajo najbolje. Poudarile so, da morajo pred temo domov, da poskrbijo za gospodinjstvo, otroke in najstarejše, pa da še v hleve vsaj malo pogledajo. Zato so počasi »izginevale« z dogodka.
Spominjam se pisem, ki sem jih prav s podeželja prejemala o nasilju. Žrtve so bile ženske, ki so obmolknile, ko je bilo treba spregovoriti. Ko bi morale pričati ali celo oditi ... kajti kako in kam naj gre moški lastnik kmetije, če bi morda dobil prepoved približevanja? Pa saj je ne bi, kajti ženske so raje »pozabile« na dogodke in moške »spodrsljaje« ter razmišljale tako kot njihove babice in mame. Da morajo biti pridne, delavne in vredne »gospodarja«. Če bi vseeno odšle, bi za vedno in brez vsega. Zato so po navadi »izgubile« spomin.
Tam ni bilo želja po dodelitvi otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo moškim, zlasti če so bili to majhni otroci. Večji so že lahko delovna sila. Ostajajo, če bodo prevzemniki. Sicer se izšolajo in odidejo. Za vedno.
Vse bolj so popularne oddaje o »ljubezni na vasi«, v katerih imajo moški svoje monologe pred glavnimi poročili, pozirajo na traktorjih in konjih, vabijo v tople objeme in ponujajo ljubezen, nato pa izberejo nekaj žensk za trdo »preizkušnjo«. Te tekmujejo za njihovo naklonjenost, preizkušajo jih v vseh delih in kmečkih opravilih, soočajo s taščami, če jih bodo imele, izločajo in na koncu »izberejo«. Uspešno ali ne, za potovanje ali za zakon? Koliko jih sploh ostane skupaj tudi po oddaji? Nekatere ženske poskušajo najti ljubezen celo večkrat, vedno znova v polfinalih in finalih. »Razgaljene« do obisti, med seboj pogosto skregane, pred gledalci z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, če jim je prav ali ne ... Ne vem, kako se počutijo, a že gledanje je silno mučno. Poskušala sem jih razumeti, si prav v ta namen ogledala nekaj domačih in tujih oddaj, modrovala, analizirala, se zelo trudila ... včasih pomislila, da niso »resnične«, a žal so. Je res tako težko dobiti moškega?
Razmišljam o gledanosti, o intervjujih, o popularnosti ... morda je to vzrok? Kanček pozornosti in slave, a kaj ko ostaneta slika in spomin na vse. Kako živeti s tem, kako najti koga po »razgaljenju« vseh čustev in ljubezni? Morda pa to gledam z drugačnimi očmi?! Morda celo s sončnimi očali ali brez ustrezne dioptrije?
Spominjam se prvih Big Brotherjev, pa Kmetij in Gostiln ... tudi kuhanja vseh vrst. Tam gre za pravo tekmo, za iskanje najboljših, najvzdržljivejših, naj... Hudo je in upam, da se res obrestuje. Komentarji so namreč včasih prav uničujoči. Stroge žirije, da te ob njih zmrazi. In le en sam zmagovalec! A vseeno so to očitno boljše zgodbe, saj ostane vsaj znanje, celo gledalci se česa naučijo.
Kaj torej ob koncu reči o domu, ki je lahko varen, nevaren, ogrožajoč, morda prijazen in edini? O štedilnikih, ki so sicer vse bolj sodobni, a še vedno nevarni. Prav ob njih največ žensk izgubi eno in edino življenje.
Sprašujem se tudi, kdaj bo za žensko veljalo, da »pomaga« moškemu pri gospodinjskih opravilih, če sta oba v enakovredni službi. Kaj šele, če je on doma in samo doma, ona pa dela? Ji tudi takrat on le in zgolj »pomaga« (če sploh), ker se mora ona »odkupiti« za čas, ki ga je preživela v službi?
Se pa zagotovo premika na področju dodelitve otrok ob razvezah in razhodih. Oni dan smo lahko celo na naši televiziji videli možakarja, tujca, ki je v Belgiji sodno »zmagal« in »dobil« deklico, za ljubezen katere se je boril z razdalje tisoč kilometrov. Zdaj se bo s to razdaljo soočala njena mama. Bo zmogla? Hja, otrok se ne da razdeliti na pol, čeprav bi jih nekateri radi.
To so ene najtežjih zgodb in upam, da jih otroci, ko odrastejo, ne bodo gledali. Vse namreč ostaja na spletu za vedno in nikoli ne veš, kaj je tista prava in edina resnica. Tudi in prav zaradi takih »predstav« jo včasih zelo težko izveš. Spoznaš le to, kar ti je »servirano«, in verjameš ... ali pa tudi ne. Težko se namreč odločaš na podlagi nekaj stavkov in slik, še zlasti, ker so lahko povsem enostranske. Tako je namreč vedno, ko gre za zelo osebne zgodbe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
