Vodja oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na ljubljanskem tožilstvu Mirjam Kline je opozorila na težavnost dokazovanja kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost ob formulaciji kaznivega dejanja, kot je zapisana v kazenskem zakoniku. Ta pravi: Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
"Pri kaznivem dejanju posilstva je težko dokazati, da je bila uporabljena takšna sila ali grožnja z uporabo sile, da se je morala žrtev pri tem upirati oziroma se je zaradi strahu pred uresničenjem grožnje bala fizično ali kakorkoli drugače upreti storilcu. Dokazno breme tega kaznivega dejanja je vselej na žrtvi. Ta je v kazenskem postopku večkrat izpostavljena, vedno znova mora ponavljati čim večje podrobnosti okoliščin dogodka, ki bi ga najverjetneje rada čim prej pozabila," je izpostavila tožilka.
Kot je pojasnila, lahko žrtev v primeru, da ne ponovi natančno enake zgodbe vsakič, ko izpoveduje, obvelja za nezanesljivo pričo, lahko tudi, da se ji sploh ne verjame.
Več dilem se po besedah Klinetove pojavlja tudi pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe, ki bi morala biti praktično neprištevna. "Lahko gre za osebo, ki je sicer duševno manj razvita, a sposobna v določeni meri izražati svojo voljo, torej tudi odpor. Je pa zaradi narave bolezni oziroma svojega stanja labilna v taki meri, da se ne more upreti zahtevam storilca po spolnem dejanju, čeprav si ga ne želi in mu besedno nasprotuje," je opisala tožilka.
Na vprašanje, ali je izid nekega primera lahko odvisen tudi od tega, kdo je sodnik, pa tožilka odgovarja, da to ne bi smelo biti tako. Klinetova verjame, da je za dobro obravnavo kaznivih dejanj, kjer so žrtve ranljive skupine, potrebna specializacija tako sodnikov kot odvetnikov in tožilcev. Gre namreč za specifična kazniva dejanja, za obravnavo katerih so potrebna dodatna znanja. "Največ izobraževanja s tega področja imamo ravno tožilci," je dejala.
Javnost redko izve o zgodbah iz sodnih postopkov v primerih spolne zlorabe, predvsem zaradi zaščite žrtev. Tako občasno v javnost pricurljajo le zelo skope informacije o posameznih dogodkih in morebitnih izrečenih kaznih, ki pa so lahko različno visoke. Tudi kazenski zakonik za kaznivo dejanje posilstva na primer predvideva možno kazen od enega do deset let zapora.
Klinetova je glede višine izrečenih kazni opozorila, da je vsaka kazen individualizirana in je zato ni mogoče poenotiti. "Okoliščine lahko terjajo milejšo kazensko sankcijo in čeprav gre na prvi pogled za dva enaka primera, se kazen lahko razlikuje," je pojasnila.
Vedno bolj se sistem ukvarja tudi z zaščito žrtev spolnih deliktov, je poudarila Klinetova. "Žrtve imajo lahko v postopku zaupne osebe, ki jih spremljajo v sodne dvorane. Lahko tudi zahtevajo, da jih zaslišijo brez navzočnosti storilca, lahko se izvede videokonferenca ... Možnosti je veliko in jih tudi uporabljamo," je naštela.
Koliko spolnih deliktov ostane neprijavljenih, Klinetova sicer težko ocenjuje. A kot je izpostavila, v Sloveniji delujejo različne nevladne organizacije za zaščito žrtev, zato verjame, da tudi ko žrtve storilca ne želijo prijaviti policiji, v večini primerov dobijo pomoč in podporo, da prijavo podajo drugje. "Lahko ji pomagajo na centru za socialno delo, v nevladni organizaciji, kjer jo lahko napotijo tudi na psihosocialno pomoč, če jo potrebuje," je pojasnila.
Verjame pa, da je mogoče storiti še veliko več za zaščito žrtev kaznivih dejanj. Spomnila je, da je v pripravi novela zakona o kazenskem postopku, s katero se v slovenski pravni red prenaša evropsko direktivo o zaščiti žrtev kaznivih dejanj.
Je pa po oceni tožilke v Sloveniji premalo programov za rehabilitacijo storilcev kaznivih dejanj z uporabo sile. Tako se na primer z rehabilitacijo storilcev kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, oz. kaznivih dejanj s spolno vsebino na škodo otrok pri nas ukvarja le ena psihoterapevtka.
"Na tem področju bi veljalo doseči nekatere izboljšave, saj samo izrečena kazen na takega storilca ne more vplivati v taki meri, da v bodoče ne bi ponavljal kaznivih dejanj s spolno vsebino," je prepričana Klinetova. Kot primer boljšega pristopa je izpostavila ZDA, kjer se ob obsodbi storilcu tovrstnih kaznivih dejanj običajno določi tudi psihološko obravnavo ali obiskovanje psihoterapije.
V svoji dolgoletni tožilski praksi je Klinetova doživela različne primere spolnega napada na mlajšega od 15 let. Tožilka, ki sicer poudarja, da ni usposobljena za "profiliranje" storilcev kaznivih dejanj, ugotavlja, da imajo storilci tovrstnih kaznivih dejanj vendarle nekaj skupnih točk: ponavadi je šlo za moškega, ki je navezal stik z mamami deklic, preko njih pa prišel do njihovih hčerk.
Tudi primeri spletnih zlorab mlajših od 15 let imajo nekatere skupne značilnosti, je izpostavila. "Storilci so bolj infantilni in si denimo ne upajo poiskati normalne zveze z žensko svoje starosti. So pa seveda tudi taki, ki so poročeni in imajo celo svoje otroke," je še dodala.
Ljubljana, 10. januarja (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
