Dragi Dedek Mraz,
ker sem v bataljonu rdeče-belih možicljev v kičastih nakupovalnih centrih zgrešil tvojega pristnega zvezdniškega polbrata Božička – tvoj prvi krščanski bratranec Miklavž pa mi je itak prinesel le bridko šibo, ho, ho, ho, se hecam, - se tako kot pred triindvajsetimi leti zopet obračam kar nate (PP, št. 25/95). Pozni čas pisanja in tvoja naslovljena visokost nista v ničemer povezana z mojim svetovnonazorskim prepričanjem ali veroizpovedjo. To omenjam, ker nekateri cinično ignorirajo Božič v imenu ateizma, toda s tem najbrž ne dokazujejo svoje domnevne načelnosti, marveč se le (nesmiselno?) odpovedujejo starodavnemu družinskemu prazniku.
Na predvečer karmičnega leta, ki ga numerologi povezujejo z zlorabami moči in položajev, se ti vnovič oglašam iz naše majcene Cankarjeve dolinice, ki se je v času mojega prvega pisma komajda dodobra odcepila od zvez(a)nih Butal, potem je poskušala Prešerno krmariti proti Zahodu in tam tudi pristala, zdaj pa ponovno zbegano išče pravi kurz v lepšo prihodnost. Tedaj sem ti pokorno poročal o poslednjih dvanajstih mesecih slovenskega pravništva in te moledujoče nagovarjal, da ljubljanski kovačnici pravne modrosti podariš vsaj nekaj sto kvadratnih in kubičnih metrov, da se ne bodo študenti zadušili ali do smrti preznojili že pred izpiti, da sodnikom in tožilcem zvišaš plače, jim povečaš storilnosti in jih navdahneš z ljudsko prizanesljivostjo, pravnikom v upravi prepoveš birokracijo ali jo vsaj začiniš z gastronomijo, tistim v politiki pa nameniš srečno pot v nove volilne čase s posebno željo, da bi naša latinska soseda prenehala z nepremičninskim razbijanjem škatel in nas končno spustila v Union, pa ne v pivovarno ali hotel, temveč v European Union. Za mejaše sem prosil izhod na odprto morje in še kakšen trd(inov) vrh po vrhu, za nasprotnike in zagovornike jedrske energije pa odkritje popolnoma varnega in neusahljivega energetskega vrelca.
Prgišče mojih priprošenj si hvalevredno uslišal, nekaterih ne, kar je dokaj solidno glede na naraščajoče število ubogih siromakov, katerih moledovanje je slabše uslišano kot glas vpijočih v surovi puščavi. Zategadelj ti tokrat ne pišem kot Slovenec, marveč kot zaskrbljen Zemljan, eden od milijardnih prebivalcev našega usihajoče modrega planeta. Ne nameravam tarnati, kaj vse je šlo narobe v iztekajočem se letu, marveč te bom raje milo prosil, da mi v imenu Človeštva izpolniš dvanajst ključnih želja. Nemara se ti bodo zdele utopične ali neuresničljive, ampak nekoč si mi prav ti prek mojih ljubih staršev zaupal, da kjer je volja, je tudi pot in da meje možnega obstajajo le v naših glavah, ker jih ne zmoremo priključiti na srca in duše.
Če je vizija samocenzurirana ali kako drugače pragmatična in preskromna, je kvečjemu utelešena televizija, ki predvsem zabava, reklamira, indoktrinira, selektivno informira, panicira in občasno educira, premalo pa je zazrta prihodnje priložnosti. Zategadelj sem raje utopično iluzoren kot distopičen, ker je tudi naivni optimizem obetavnejši od realnega pesimizma. Ali kot nam je nekoč svetoval Charles Baudelaire, poskušajmo biti vedno poeti, celo v prozi …
Zakaj ravno dvanajst želja? Laična in prepogosto strokovna javnost zmotno meni, da dvanajst zlatih zvezdic na modri zastavi Evropske unije pomeni število ustanovnih članic, ampak teh je bilo v resnici pol manj, kasnejše širitve pa vsaj pri podvojitvi članstva niso bile prelomne ali usodne. Število 12 je dejansko prispodoba za popolnost, denimo dvanajst koledarskih mesecev, prav toliko dnevnih in nočnih ur, apostolov in antičnih Heraklejevih podvigov in še kakšen ducat (ne)česa bi se našel; domnevam, da dvanajst astronavtov na Luni, dvanajst korakov anonimnih alkoholikov, dvanajst neuresničenih sodb ustavnega sodišča, vsota števil 2019 ali črk mojega imena in priimka ter neka knjiga Dvanajst pred dvanajsto ne spadajo v ta perfektni kontekst. Za posladek se zlasti moški del milienijske generacije Y skoraj fanatično navdušuje nad mednarodno uspešnico nekoliko precenjenega kanadskega psihologa in samooklicanega "klasičnega liberalca" Jordana B. Petersona s kultnim naslovom 12 pravil za življenje: protistrup za kaos, v kateri nam na duhovit način pripoveduje o notoričnih modrostih, človeški psihi, pomembnosti discipline in hierarhije, svobodi, pustolovskem duhu in odgovornosti. Ko bom zares velik in odrasel, bom tudi jaz posnel nekaj provokativnih videov, drastično shujšal, si pustil brado, se oblekel v črtasto obleko, si nadel retro kravato in postal slaven in bogat, pri čemer tega ni treba prištevati med moje novoletne želje in zaobljube.
Tole je torej mojih dvanajstero željá, katerih izpolnitev altruistično presega moj egoizem, zato naj se zgodi še en božični čudež v podobi dvanajstih usmiljenih silvestrskih poljubov za Človeštvo:
* * *
1. Totalna razorožitev: najvplivnejši državniki naj pod okriljem Organizacije združenih narodov in s pomočjo najbogatejših korporacij, ki imajo vsaj malo človekoljubnega posluha, sklenejo zavezujoč mednarodni sporazum, s katerim bodo prenehali z vsemi vojnami in postopoma uničili orožje ali ga predelali v koristne, ljudem in naravi prijazne izdelke, recimo v bivališča, šole, mostove in ceste. Naj bodo medcelinske rakete, pehotne mine, tanki, letalonosilke, bombniki, brzostrelke, puške, pištole in preostala ubijalska nesnaga le še smrdeč zadah razpadajočega trupla dvajsetega stoletja ali kot je v nedavnem intervjuju z njej lastno iskrivo milino povedala Aleksandra Kornhauser Frazer: “Mir res ni vse, je pa brez miru vse nič.”
2. Odprava revščine: ker bo v svetovnem vojaškem proračunu letno "ostalo" okoli dva tisoč milijard ameriških dolarjev, naj se ta denar uporabi za vzpostavitev resnično pravnih in socialnih državnih ureditev v imenu sreče in blaginje vseh državljank in državljanov, za celovito odpravo planetarne revščine, kar bi rešilo tudi tragedijo migracij, za priznanje in razvoj holistične medicine, učinkovitih zdravil in homeopatskih terapij za vse oblike raka in preostale najhujše bolezni, za opismenjevanje, vzgojo in izobraževanje. Ugledni francoski ekonomist Thomas Piketty je v novem manifestu za demokratizacijo Evrope poudaril, da bi morale države EU zmanjšati neenakost med državljani in vlagati v prihodnost vseh Evropejcev. Zgraditi moramo nov model, ki bo zagotovil pošten in trajen družbeni razvoj; če želimo obnoviti solidarnost, morajo tista velika podjetja, ki so največ pridobila od globalizacije, tudi največ prispevati k financiranju javnega sektorja.
Ali ni samoumevno in edinole humano, da bi bil slehernik sit, odžejan, oblečen, spočit, zaščiten, udobno nastanjen, zdrav, šolan, zaposlen in ljubljen, mar ni vse to že zaobjeto z mogočno besedo Človek?
3. Zaščita modrega planeta: podpredsednik evropske komisije za energetsko Unijo pravilno ocenjuje, da planet, "na katerem je podnebje ušlo izpod nadzora, ne more biti varen, bogat dom." Zato je komisija sprejela dolgoročno vizijo Čisti planet za vse, katere najpomembnejši cilj so neto ničelni izpusti toplogrednih plinov do leta 2050. Svetovna podnebna konferenca v Katovicah je žal razočarala, ker so ambicioznejši cilji obtičali v interesnih zakovicah. Naj dobre namere iz bruseljskih pisarn sežejo v tvoja in druga mogočna ušesa, toda brez sodelovanja ZDA, Kitajske, Rusije in drugi brezbrižnih onesnaževalcev bodo vsa prizadevanja zgolj prekuhan bob ob neprebojno steno. Nagovori jih prosim, da se bodo začeli obnašati odgovorno in nesebično, da bo novodobni slogan ozaveščene akcije z zgledi pozival naprej k naravi in ne nazaj, da bomo retrogradnost zamenjali s trajnostnim razvojem, ki ni le zmes preventive, kurative in represije, temveč je spojina vseh ukrepov za okoljsko skrb, za varovanje in izboljševanje kakovosti okolja. Stari indijanski rek pravi: šele ko bo posekano zadnje drevo, ko bo zastrupljena zadnja reka, ko bo ujeta zadnja riba, šele takrat boste ugotovili, da se denarja ne da jesti. Klasično zlato pravilo je pomanjkljivo, ker ureja le medčloveške odnose, zato potrebujemo oplemeniteno kozmično etiko za novo tisočletje, katere bistvo je po nauku dalajlamovega tibetanskega budizma sočutno, obzirno in neškodljivo ravnanje z vsemi in vsem, torej prijazen odnos do soljudi, živali, rastlin, preostale narave in vesolja ter celo do človeških izdelkov, razen krvoločnega orožja.
4. Prenova institucij: poskrbeti je treba za prenovo EU, OZN in drugih vladnih mednarodnih organizacij, kakor tudi nacionalnih zakonodajnih, izvršilnih in pravosodnih institucij, zaradi učinkovitejšega in pravičnejšega delovanja v dobrobit vseh ljudi s poudarkom na svetovnem etosu, obči etiki in morali oziroma na brezpogojnem in samoumevnem spoštovanju skupnih vrednot. Dovoli mi, da jih za vsak slučaj ponovim: človekovo dostojanstvo s pravicama do življenja in osebne celovitosti ter prepovedjo mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, suženjstva ali prisilnega dela; pravica do svobode in varnosti; spoštovanje zasebnega in družinskega življenja; pravica sklepanja zakonske zveze in ustvarjanja družine; varstvo osebnih podatkov; svoboda misli, vesti, vere, izražanja (toda ne na rovaš človekovega dostojanstva!), obveščanja, zbiranja, združevanja, umetnosti, znanosti, izbire poklica in gospodarske pobude; pravica do dela in lastnine; pravica do azila; enakost pred zakonom in žensk ter moških; prepoved diskriminacije; kulturna, verska in jezikovna raznolikost; pravice otrokov in starejših ter vključenost invalidov; državljanske pravice in pravici do dobrega upravljanja in dostopa do dokumentov; solidarnost, sodno varstvo in tako naprej, začenši pri Sokratovih, Platonovih in Aristotelovih modrostih, Ciceronovih dolžnostih, desetih božjih zapovedi in vzajemnosti, vse do osnovne olike in omike v udejanjanju poštenosti, zanesljivosti, sočutnosti in delavnosti.
5. Politična renesansa: bistvo sleherne organizacijske tvorbe so ljudje, ki skupaj živimo na planetu okrogle oblike in ne na zašiljeni piramidi, kjer bi bili nekateri višje postavljeni in drugi nižje in kjer bi bilo le izbrancem dano domala vse, večini pa samo po koščkih in na obroke. Beseda minister v latinščini pomeni služabnik, po ustavi pa so poslanci predstavniki vsega ljudstva in ne bi smeli biti vezani na kakršnakoli navodila. Če boš uspel v tem duhu začarati politike, ti bom(o) silno hvaležni.
6. Vzgoja: vrni nam jo prosim v družine, vrtce, osnovne, srednje in visoke šole, na delovna mesta in povsod, kjer se otroci in odrasli kalimo in izobražujemo. Kot je vseskozi pogumno učil Franc Pediček in bil zaradi tega v polpreteklem političnem režimu brezobzirno onemogočen, bi morala biti sodobna paidea po antičnem vzoru vzgoja v najširšem pomenu besede in najprej funkcija človeka z namenom učlovečevanja, da bi bila zatem lahko funkcija družine, družbe, države, ideologije, gospodarstva in politike. Takšno neovzgojo naj plemeniti humanizem, vseprisotnost, psihofizičnost (mens sana in corpore sano), etičnost, združenost v različnosti, interdisciplinarnost, internacionalnost (medkulturni dialog) in prirodnost. Usodno humano vprašanje ni, kdo je najbolj nadarjen in kako ga lahko spodbujamo, temveč kaj odlikuje slehernika in kako lahko povežemo raznolike talente v simbiotično celoto.
Odločno pritrjujem vrlima poznavalcema Dušanu Mercu in mojemu očetu Milanu, da je včasih treba kršiti toge birokratske zapovedi, če želimo preprečiti, da bodo naše šole polne hinavščine do otrok. Dobre šole ne naredijo brezštevilni “dobri” pravilniki, temveč dobri učitelji in ravnatelji. Treba je delati tudi po zdravi pameti, brez strahu pred pomembnimi starši in župani, saj je učiteljstvo neverjeten poklic, katerega uspeh je odvisen zlasti od vzgojiteljeve ljubezni do otrok in njegove empatije.
7. Družina: nekoč sem že izpovedal v prazničnem vonju po cimetu in pravljični svetlobi, da zeleno božično drevesce najlepše raste v nežni družinski prsti, zato je bistvo grudnovega idiličnega vzdušja prav Družina z mogočno začetnico. Verjamem v klasično družino ženske, moškega in potomcev, toda takisto spoštujem drugačne aranžmaje, ako črpajo svojo energijo iz Ljubezni. Potreba po lepšem sožitju v družini je zdaj bolj pereča kakor kadarkoli doslej, ker se njen razkroj zažira v ostale družbene celice in jih krotoviči v pogubo. Še nikoli ni bil svet tako zelo navidezno povezan zaradi interneta in še nikdar ni bilo toliko osamljenih ljudi. Navzlic podnebnemu segrevanju se medčloveški odnosi ohlajajo in nevzdržno bližajo ledišču. Kot nas spominja Jože Ramovš, je bila družina včasih nezamenljivi del družbenega kolesja, v zadnjih dveh stoletjih pa s(m)o jo grobo odrinili od sebe zaradi zaslepljenosti z materialno blaginjo in telesnim zdravjem. Ampak družina je osnovna človeška skupina, molekula in celica, ki opravlja bistvene naloge za preživetje posameznika, obstoj človeštva in razvoj kulture, recimo zagotavlja varen dom, oblikuje človekovo osebnost, vzgaja delovne navade, nudi počitek, oddih, razvedrilo in praznovanje, oskrbuje nemočne otroke, starostno onemogle, bolne in invalidne, rešuje osebne težave in stiske v sožitju ter spodbuja duhovni razvoj in versko poglabljanje.
Z Ester sva se ob nedavnih rojstnih jubilejih medsebojno pošalila, da je zdaj seštevek najinih let enak telefonski številki 112, kamor vedno lahko pokličeva na pomoč, kajpak ne za vsako malenkost, kajti pri šestinpetdesetih se že spodobi, da naju kaj kljuva ali trga. Kakorkoli že, sva lahko brez skrbi, ker je družina najboljša reševalka!
8. Medgeneracijsko sodelovanje: prebivalstvo se zlasti v razvitih državah hitro stara, vse več je starejši oseb, obnemoglih in telesno ali duševno prikrajšanih ljudi, ki bi jih preštevilni politiki, takšni in drugačni odločilni deležniki in celo najožji sorodniki najraje pozabili in stlačili v odročne domove ali nekakšno slabo državo. Lepo prosim, pomagaj jim, kajti prihodnost ni odvisna zgolj od mladih, marveč vse bolj tudi od seniorjev, katerih izkušnje in žlahtna modrost so tako dragocene kot mladostniška svežina in norost.
9. Človekoljubna umetna inteligenca: živimo v naraščajoči digitalizirani in algoritmizirani družbi, zato nam prosim zagotovi, da bosta kapital in znanost upoštevala zakone robotike, ki so jih zapisali vizionarski pisatelji Isaac Asimov, Lyuben Dilov in Nikola Kesarovski, na nevarnosti umetne inteligence pa so opozarjali tudi pokojni genialni astrofizik Stephen Hawking in še vedno zelo aktivna milijarderja Bill Gates in Elon Musk: (i) robot človeka ne sme poškodovati oziroma mu škodovati s svojim nedelovanjem, (ii) robot mora ubogati ukaze, razen če so v nasprotju s prvim zakonom, (iii) robot mora zaščititi sebe, razen če je to v nasprotju s prvima dvema zakonoma, (iv) robot se mora v vsakem primeru jasno predstaviti kot robot in (v) robot se mora zavedati, da je robot. Vrhovni zakon se glasi, da robot s svojim (ne)delovanjem ne sme škodovati človeštvu.
Evropska komisija je imenovala strokovno skupino, ki je pred poldrugim tednom predstavila prvi osnutek etičnih smernic za razvoj in uporabo umetne inteligence. Naše ideje in predloge je mogoče še nekaj časa sporočati na spletni platformi The European AI Alliance.
10. Morska prostranstva: brez skrbi, ne prosim te ničesar glede slovensko-hrvaškega mejnega spora, ker bi verjetno tudi ti le skomignil z rameni in se opravičil, da rešitev ni v tvoji moči. Raje bi te spomnil, da čeravno oceani in morja prekrivajo kar tri četrtine površine našega planeta (ki bi se moral imenovati Ocean namesto Zemlja), jih je raziskanih le pičlih pet odstotkov. Naj se zatorej iz prastare zibelke življenja povzdignejo v rešilno Noetovo barko, saj nam lahko ob umni rabi ponudijo ogromno hrane, vode, soli, rudnin, energije, prevoznih poti in bivalnega prostora. In tudi tu, če parafraziram Alenko Artnik, svetovno prvakinjo v potapljanju na vdih, ne gre za metre globine, ampak za potovanje vase.
11. Vesolje: naj nam Neskončnost že vendarle razkrije prijazno zunajzemeljsko življenje in še kakšno skrivnost za dobro vago, smrtonosnih mikrobov in sovražnih bitji pa ne potrebujemo, ker jih imamo že dovolj! Naj nam odpre rezervno zatočišče, če se bomo na Zemlji sami sebe pahnili na rob izumrtja, toda s tem se ne smemo tolažiti in malodušno obupati nad tretjim kamnom od Sonca. Že pred pol stoletja smo zakoračili na Luno, vesoljski sondi Voyager 1 in 2 sta zapustili naše osončje in krenili v medzvezdni prostor, zgradili in v orbitah smo namestili mednarodno vesoljsko postajo in teleskop Hubble, Parker se je rekordno približal Soncu z najvišjo hitrostjo katerega koli človeškega izdelka, mednarodna skupina raziskovalcev je s sevanjem gama izmerila celotno količino svetlobe, ki so jo oddale zvezde v zadnjih dvanajstih milijardah let, z robotskimi napravami pa smo že dosegli Mars, kamor bomo po napovedih podjetnega vizionarja in milijarderja Elona Muska v naslednjih dveh desetletjih poslali prvo človeško ekspedicijo.
Nekoč sem se že spraševal, ali si lahko predstavljamo novo Zemljo na Marsu, ki ga bo mogoče teraformirati, ker sta tam led in slana tekoča voda. Tako kot Mesec bi ga morali razglasiti za skupno dediščino človeštva in na podlagi izkušenj iz tuzemskih civilizacijskih napak ustvariti pravičnejšo družbeno ureditev “Zemeljskih Marsovcev,” v kateri ne bodo dominirale mega-korporacije kot na primer dobička požrešen Lukrum v dokumentarno-fiktivni televizijski nanizanki National Geographic. Ob nedavnem pristanku Nasine sonde InSight na rdečem planetu sem kljub siceršnji zadržanosti do spletnih družbenih omrežjih čivknil naslednje dobrohotno sporočilo, ki očitno ni bilo nobenemu všeč, razen meni, a če bi koga pičil s strupeno mislijo, bi bil učinek bržkone viralen:
InSight landed on Mars, what a remarkable achievement! Hopefully, the Humanity will be capable of our own insight to realize that the solution of our survival is not to escape to other planets, but it is rather here, on Earth, within each and everyone of us.
Prosto po slovensko: da bi tudi človeštvo zmoglo Vpogled vase in dojelo, da rešitev za naše preživetje ni v pobegu na druge planete, marveč tukaj, na Zemlji, v sleherniku in vsakem od nas.
Profesorica astronomije Andreja Gomboc je nedavno zapisala, da je morda res, kar pravijo nekatere teoretične napovedati, da obstajajo posebne črne luknje – črvine, ki vodijo v druge dele našega vesolja ali celo v paralelna vesolja. Hrepeneče se sprašuje, ali lahko tudi v človeški družbi, podobno kot na obzorju dogodkov, na meji med notranjostjo črne luknje in zunanjim kozmosom, pridemo v nek nov, nemara celo boljši in lepši svet, in želim si, da ima prav, ostalo pa prepuščam tebi, vsemogočni Mrazov Dedek.
12. Duhovnost: moja poslednja letošnja želja je,da bi bili ljudje bolj poduhovljeni, kar je mnogo več kot pripadati določeni religiji ali verovati v izbranega ali zapovedanega boga.Gre za doživljanje celosti onkraj umskega operacijskega sistema, za zavedanje, ki je mnogo več kot zgolj električni in kemični procesi v možganih, ki bi jih lahko ravno s pomočjo umetne inteligence bistveno bolj razprli navzven, v enotni um ali kozmično zavest.
* * *
Dragi Dedek Mraz, tako kot je že davno pojasnil moj prijatelj Blais Pascal, sem to pismo napisal daljše kot običajno, ker imam premalo časa, da bi ga napisal krajšega. Opravičujem se, če sem ti ukradel preveč dragocenega časa, a na tvoje veselje je to vse za letos, zategadelj naj končam tako kot pred skoraj četrt stoletja, da ti ob pričakovanju tvojega prihoda in daril v paketu izpolnjenih dvanajstih človečanskih želja voščim srečno novo leto in te pustim kušnt' ino pozdraut,
tvoj vdani podanik
Zemljan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
