Dobro je biti brez napak,
ni pa dobro biti brez izkušenj.
Bagehot
Varuhova naloga je nadzor vsakokratne oblasti, a prav oblast ga izvoli. Seveda z ustavno večino, da uradno ni ne "naš" in ne "vaš". Zato ne bi smelo biti niti "kupčkanj in igric", če se hkrati voli več visokih državnih funkcionarjev. A kako to izpeljati brez najmanjše trohice dvoma? Sedaj, ko zaključujem svoj šestletni mandat (zame" kupčkanja" leta 2013 ni bilo), lahko z veliko mero objektivnosti, kančkom tako nujne subjektivnosti ter glede na preštevilne izkušnje in odzive že ocenim, kako je biti Varuh v Sloveniji.
Izvoljena sem bila z rekordnimi 82 glasovi od 86 prisotnih poslank in poslancev, kar je pomenilo skoraj 95-odstotno podporo in dobro popotnico za delo. Ali se je to tudi v resnici poznalo, je seveda stvar ocene in ocenjevalcev.
Čeprav me je pred 12 leti za varuhinjo človekovih predlagalo na stotine ljudi, tako povsem običajnih kot tudi društev, združenj in organizacij, mi k sreči prvič ni uspelo. K sreči pravim sedaj, ko pomislim, kako težko bi se bilo vračati tja, kjer sem pred tem delala, potem pa nadzirala njihovo delo. Torej ne le na tožilstvo, pač pa v celotno pravosodje. Za sedanji mandat se sama nisem niti potegovala, zanj me je predlagal predsednik republike, potem ko od vseh 25 tedaj prijavljenih nihče ni prejel zadostne podpore v parlamentu. Sprejela sem izziv.
Kot Varuh si zagotovo nakoplješ sovraštvo, negodovanje, napade in še marsikaj, saj odločitve in zavzeta stališča, kakršnakoli že, nekomu niso povšeči. Vedno znova nekomu in če si, s svojim kolektivom vred, strokoven in pravičen, se ta "nekdo" precej menjuje. Ne nazadnje, imaš štiri namestnike in okoli 20 strokovnih sodelavcev, pod vsa njihova stališča pa se vedno podpisuješ sam in s tem prevzemaš celotno breme odločitev in tudi odgovornosti. Hvalijo in grajajo te tudi zaradi tega. Prav sodelavci morajo biti zato visoko usposobljeni strokovnjaki, ki ti brez sleherne politične motiviranosti in "fige v žepu" ponudijo stališča, ki ti, ko ti novinarji ob koncu mandata vzamejo "prstne odtise", prinesejo tako pozitivne kot tudi negativne točke. Vse to moraš preprosto sprejeti. Saj si se vendar podpisoval in tudi njihova mnenja sprejel za svoja. Kdaj z večjo vnemo in kdaj celo z rahlim dvomom. Institucija namreč lahko deluje le kot celota. In tako je tudi prav.
Pomembno pa je, da so "prstni odtisi" popolni in ne kažejo povsem zamegljene, popačene in nepoštene slike mandata. Če nekdo izvzame zgolj dva ali tri primere od 20.000, ki jih je Varuh obravnaval v šestih letih, je lahko situacija celo "zrežirana" in se sprašuješ, kaj je njen cilj. Odgovorov je več, a dobri poznavalci ti pravega ponudijo takoj in razlogi takrat postanejo očitni. Vsaka opcija in vsak medij, zlasti zelo prepoznavni, bi lahko to storili in isti primer bi lahko bil deležen kritike celo z obeh strani. Kako bi ti torej lahko sploh uspelo, da je tvoje delo (beri: delo institucije) pohvaljeno? Pomembna je namreč celota in ne le želeni izseki.
Poglejmo si le nekaj odmevnih zadev, v katerih je bil Varuh povprašan za mnenje, s katerim se kasneje ena stran zagotovo ni strinjala.
To je hkrati odlično izhodišče za poslanska in novinarska vprašanja novim kandidatkam in kandidatom za to funkcijo. Vsi se še spominjamo silnih debat okoli
cepljenja naših otrok. Vlada je ponudila zakon, ki bi necepljenim otrokom preprečil vstop (le) v javne vrtce. Ocenili smo, da to ne bi nedopustno posegalo v pravice otrok, bi pa reševalo življenja nekaterih in da rešitev sploh ne bi bila slaba. Zaradi takega stališča naših strokovnjakov sem bila deležna tako hudega in širokega odziva nasprotnikov, da ga skoraj ne pomnim. Celo zelo osebnega - v smislu vprašanj o plačilih s strani farmacevtov itd. Z namestnikom sva se odločila, da na pogovor sprejmeva nasprotnike zakona. Ne nazadnje je prav Varuh tisti, ki mora prisluhniti vsem. Pogovorili smo se z zdravstvom in starši, ki so imeli slabe izkušnje. Zgodbe so se nas dotaknile in od predlagateljev smo pričakovali le dodatno angažiranje. Visoko strokovno in popolno. Zakon je ostal v predalu. A, treba ga bo obravnavati. Z razlogi za in proti, tako kot se v demokraciji mora. Prostora za politične točke tu ni.
Pa je sledilo vprašanje o tem, ali bi se moralo
proti gripi vsako leto cepiti celotno zdravstveno osebje. Ocenili smo, da bi bilo to vsekakor pomembno sporočilo, tako z vidika zaupanja v cepivo kot tudi preventive pred okužbo pacientov, a težko bi zatrdili, da pri cepljenju proti gripi obstaja beseda: MORAJO. Sledil je napad, da bi to besedo Varuh preprosto moral uporabiti. Prihaja čas gripe in morda bi veljalo stališče zaostriti. Se pa seveda sprašujem, in to upravičeno, ali ne bi ravno tisti zdravniki, ki to vneto zagovarjajo, "nalili čistega vina" svojim kolegom?! Lahko Varuh njihovo silno razdvojenost in celo nekomunikacijo okoli mnogo vprašanj nadomesti z odločno zahtevo? Pohvalim pa lahko gesto sedanjega ministra za zdravje, gospoda Fakina, ki se je prav na dan prihoda k Varuhu cepil proti gripi in s tem vsaj simbolično prispeval k širjenju zavesti o pomenu te odločitve.
Razdvajala so tudi
muslimanska pokrivala, predvsem razlogi za njihovo prepoved. Zakonsko to pri nas namreč še ni urejeno, obstajajo razlogi za in proti. Javnost je precej razklana, a vse več je takih, ki bi prepoved uzakonili.
Pa preidimo na
molitve pred ljubljansko porodnišnico. Odzvali smo se hitro in nedvoumno. Splav je ustavno in zakonsko dovoljen, predpisani so vsi postopki in poti nazaj ni in niti ne sme biti. Shod je bil sicer napovedan, a vprašanje, kako vpliva na ženske, ki se za splav odločajo, včasih celo, ker bi tako rade rodile, a zarodek v telesu umre. Hudo, tu ni prav nobene dileme. Spet se nekateri niso strinjali, saj je rodnost premajhna in vse preveč splavov, nekateri jim pravijo kar umori.
Kaj pa
obrezovanje otrok? Ocenili smo, da ga državna blagajna lahko plačuje le, če je medicinsko pogojeno, in da nedvomno predstavlja poseg v otrokovo telo. Gnev in bes se še nista polegla. Smo res ravnali tako napačno?
Bi morali
krst prestaviti na starostno mejo, ko bi se otroci lahko sami odločali, ali to odločitev prepustiti staršem po rojstvu? Menili smo, da imajo starši to pravico, in stališče natančno utemeljili. Nasprotniki so nas zasuli s kritiko.
Nazadnje so nam starši očitali, da ne opazimo
kršitev pravic otrok, kadar učitelji stavkajo. Stavka namreč spet grozi. Seveda smo takoj opozorili na star jugoslovanski zakon o stavki iz leta 1990 in nujno prenovo, da ne bodo kršene pravice otrok in niti učiteljev, ki imajo seveda pravico do stavke. Brala sem, da varuhinja omejuje stavko učiteljev, da je Štrukelj presenečen in da gre za naš enostranski pogled. Ostajam brez komentarja, le zgrožena. Kako je mogoče tako jasno stališče povsem spremeniti? Vse je mogoče, pa ne le v oddaji z istim imenom.
Najbrž niste pozabili niti naših stališč o
konfesionalni dejavnosti v šolah, pa tistih o
enakem financiranju javnih in zasebnih šol, ker je taka odločitev ustavnega sodišča, pa o
totalitarnih znakih, zlasti zvezdah,
sovražnem govoru, kršitvah pravic invalidom, smernicah za poročanje o otrocih, pa o
narodnih skupnostih, kršitvah delavskih pravic, o založenih oporokah, o katerih smo poročali prvi, o
stanju v posebnih socialnovarstvenih zavodih, ko smo spisali kar posebno poročilo, pa o stanju v našem
zdravstvu,
pravosodju, policiji, upravi in posebej inšpekcijah ter še o marsikaterih zanimivih in aktualnih temah. Pozabiti niti ne gre na tako imenovana »koroška dečka«, ko so mi celo očitali, da sem ju kar vzela. Hudo je predvsem to, da v najbolj občutljivih zadevah ne moreš in ne smeš povedati vsega, kar veš, drugi pa govorijo tudi to, česar sploh ne vedo. Javnost pa verjame in te iz dneva v dan napada. Za vsako temo, ki je kakorkoli lahko sporna. In številne so takšne. Pravzaprav skoraj vse, ki pridejo v medije.
Starejšim smo namenili leto 2018 in v Državnem svetu RS organizirali v trenutku poln posvet. Tako je bilo tudi lani, ko smo se posvetili vprašanjem ob izteku življenja. Predvsem
paliativi, pa tudi evtanaziji, pri katerih boli že beseda. A dobivamo tudi pisma, kot je bilo tisto od dr. Pleterskega, ki je prosil za njeno ureditev, ker njegovo življenje ni bilo več vredno tega imena. Odpiramo take, ki razdvajajo javnost in celo strokovnjake.
Kaj pa otroci s posebnimi potrebami? Dala sem jim vidnost, jih podpirala, obiskovala, kot nastopajoče vabila na vse dneve človekovih pravic, prihajali so tudi na prakso k Varuhu, kar šest jih je že bilo. Ko so zaigrali v Slovenski popevki in očarali prav vse, sem se odzvala na negativno kritiko, ki je še najbolj prizadela njihove starše, a si s tem prislužila uničujoč članek. Pa ne le jaz, tudi dr. Bužanova, ki me je branila. Vzrok? Ni neznan.
Kresalo se je tudi ob mojih
udeležbah na nekaterih verskih obredih, ki so predstavljali zgolj in samo spoštovanje vseh ver. Je tudi to očitek o
protokolarnih dogodkih, ki naj bi imeli pri meni celo prednost pred drugimi?
Je kdo pozabil, da vsako leto izpeljemo ali se udeležimo okoli 500 dogodkov in je protokolarnih le 20-30? Je celo to je preveč? Bi se morala opravičiti za vse proslave, diplomatska srečanja in druge slavnostne dogodke, ki Varuhu kot instituciji priznavajo pomen (in tudi zato prejemamo vabila)? Opravičiti se moram za kar 80 odstotkov prejetih povabil. In vem, da morda kdo tega celo ne razume, a klonirati se ni mogoče. Torej bi lahko rekli, da se udeležim premalo takih dogodkov, a očitki nekaterih so drugačni. Le zakaj?
Izbrisani. Zgodba z več kot 25-letno brado. Obravnavali smo jo vsi varuhi doslej. Ali sprejeti končno zakonsko urejeno odškodninsko shemo, ki nikoli ne bo pravična za vse, ali oditi na ustavno sodišče? Težko odločitev je sprejel celotni kolegij, obširno in zelo natančno obrazložitev - katere "kritični" del smo lahko prebrali v Objektivu izpod peresa novinarke Mete Roglič - pa je zelo obširno spisal taisti namestnik, ki je prav njej podal oceno vseh štirih varuhov. Upam, da se sedaj, ko je v pokoju, celo ne sramuje. Nositi odgovornost ni lahko, kritizirati pa.
Menda je v mojem mandatu vse šlo precej gladko, brez napadov oblasti, s prevzemanjem lažjih tem in hvaljenjem oblastnikov. Ali sam pisec res to verjame, je morda zaveden ali sploh ni prebral naših poročil? Spisana so na več kot 3000 straneh. Državi in njenim institucijam je namenjenih več sto priporočil. V zadnjem, za leto 2017, kar 76. Res pa je, da smo na mojo željo
uvedli tudi pohvale. Ali ni spodbujajoče, da tiste, ki spremenijo svojo odločitev, se opravičijo, povrnejo škodo oziroma ravnajo v duhu dobrega upravljanja, vidimo in pohvalimo? Je lahko v tem sploh kaj slabega? Je, če se nekdo tako odloči.
Ne gre pa seveda pozabiti in znova pohvaliti, da
oblast Varuha vse bolj spoštuje. Je tudi to slabo? Vsa priporočila so bila v mojem mandatu (doslej) sprejeta brez glasu proti, vlada je celo uvedla dodatno odzivno poročilo. Bi morali to spregledati? Prvič doslej smo začeli pregledovati tudi
uresničevanje starih priporočil, pa čeprav so bili nekateri zaposleni, tudi upokojeni namestnik, mnenja, da to ni (več) naša stvar. Ko jih sprejme državni zbor, naj bi se odgovornost prenesla nanj. Sama menim, da moramo še vedno preverjati, kako se uresničujejo. Prvič smo pred dvema letoma
začeli iskati tudi kršitve človekovih pravic in kršitelje. Težka in povsem nova naloga za strokovno službo, ki je zahtevala dodatno poglobljeno delo. Ostala pa je seveda povsem spregledana. Zaenkrat.
Po prizadevanjih treh varuhov in številnih priporočilih smo šele
lani dobili novelo Zakona o varuhu, ki nas približuje statusu A, za kar smo že zaprosili. Po desetih letih projekta zagovorništva otrok smo
dobili še samostojno notranjo organizacijsko enoto zagovorništva. Bi morali popljuvati ministra Klemenčiča? Si morda ministrstvo ne zasluži vse pohvale? Si jo in pri tem vztrajam. Tudi če komu ni všeč.
Zaslužijo si jo tudi poslanke in poslanci, ki so novelo sprejeli. Vložili smo
osem zahtev za oceno ustavnosti različnih zakonov, tudi na tako zelo pomembnem socialnem področju, a problematizira se zgolj ena, Zakon o tujcih, o katerem sploh še ni odločilo ustavno sodišče. Menda naj bi zahtevo vložili zaradi pritiska določenega dela javnosti. Že tedaj sem se na ta namigovanja ostro odzvala in pojasnila, da je Varuh samostojen in neodvisen. Ravno tako bi na nas lahko »pritiskali« podporniki zakona in nasprotniki vložitve zahteve za presojo ustavnosti. Pa niso. Torej, kljub pojasnilu nekateri vedo več kot mi sami. Kako temu pravimo? Kako bo po odločitvi sodišča, znam napovedati. Vsaka bo razklala politiko, tako kot jo je sprejetje zakona. Tudi Varuh bo deležen kritike, če uspe ali če ne. Tako pač je.
Pa smo že pri tujcih, migrantih in azilantih. Ali ni to težka tema, ki je Varuha doletela po vseh letih prvič? Čez Slovenijo so potovali tisoči in tisoči, spremljali smo vse dogodke, obiskovali centre, mladoletnike brez spremstva, opozarjali državo in na tem področju vložili dve zahtevi na ustavno sodišče in ne le eno. Prva, v zvezi z državno mejo, je že bila zavrnjena.
Vsako zahtevo za oceno ustavnosti vložimo, ker menimo, da je tako prav, in vsako odločitev najvišjega varuha zakonitosti preprosto spoštujemo. Ne, čas zadnjih šestih let ni bil miren in pravljičen. Spomnimo se še okolja in vseh tem, ki smo se jim posvečali. Gorelo in smrdelo je povsod. Z nevladniki se nismo srečevali le pri Varuhu.
Prva sem uvedla terenske obiske po vsej Sloveniji. Kdor želi, to vidi, kdor ne, preprosto spregleda. Na mednarodni konferenci smo lani podpisali deklaracijo o sodelovanju številnih varuhov.
Kaj pa
romsko vprašanje? Vsi varuhi so mu namenjali veliko pozornosti, a ostalo je precej nerešeno. Spet nehvaležna tema. Sama menim, da je za državo sramota, da nekateri živijo v človeka nevrednih razmerah, brez vode in elektrike, še huje, če gre za nič krive otroke. Ko to omenim, se na spletu vsuje plaz, naj jih vzamem kar k sebi domov. Mar Romi niso ljudje, ki si zaslužijo to, kar je za nas tako samoumevno?
Ko so nas spraševali o tem, ali bi moralo novo zakonsko določilo staršem, ki ne pošiljajo otrok v šolo, odvzeti otroške dodatke, je bil pristojni namestnik mnenja, da bi bila to kazen za otroke in ne starše. Po vseh odzivih in zadnjem, ki ga je pred kratkim v Grosupljem predstavil eden izmed romskih udeležencev, mislim, da bi se to moralo zgoditi. Rekel je tako: "Ne poznate razmišljanja nas Romov. Če mlad ali odrasel človek ugotovi, da bo dobil socialno podporo in vse preostale ugodnosti, tudi če ne bo hodil ali pošiljal otrok v šolo, pač ne bo hodil. Naši ljudje stalno preračunavajo. Storijo to, kar se bolj splača."
Torej, starše je treba spodbuditi, da otroke pošiljajo v šolo, pa čeprav le zaradi otroškega dodatka. Pomemben je namreč cilj.
Vsi romski otroci bi morali hoditi že v vrtec. Ko sem prebrala, da novinarkini sogovorniki moje
delo ocenjujejo za birokratsko, pa sem se celo nasmejala. Morda gre za pravno oceno nekaterih dejstev, ki jih ni mogoče spremeniti v zgodbo s srečnim koncem. A poglejmo si oceno kršitev, kjer je na vrhu lestvice prav načelo dobrega upravljanja. Gre torej za naš najpogostejši očitek, da uradniki slabo upravljajo. Tej temi smo posvetili celo okroglo mizo ob enem izmed zadnjih dnevov človekovih pravic. Na smeh gre zagotovo tudi zaposlenim pri Varuhu, ki so vsa leta mojega mandata, dan za dnem, zasuti z mojimi željami, celo zahtevami po nebirokratskem delu. Le kdo je torej tisti, ki ima prav nas za birokrate?
Tu je še tema
LGBT-skupnosti. Varuh si vseskozi prizadeva za njihove pravice, podprli smo novi zakon in tudi zagovornika načela enakosti, ki je prav v tem mandatu postal samostojna institucija. Ni bilo lahko. Sestajali smo se z različnimi predstavniki, ki so državi očitali diskriminacijo, in sprejeli pobudo za vložitev zahteve za oceno ustavnosti številnih zakonov. Rešitev na mnogo področjih je nato končno ponudil novi zakon. Ostaja pa še
nerešeno vprašanje posvojitve otrok s strani istospolnih parov. Zanimivo za vse kandidate. Prav o tem se bo pri Varuhu še treba odločiti. Ustavno sodišče?
Pa pride najprijaznejši intervju, v katerem sem povprašana po »ženskem dotiku« v vodstvu institucij ter o ženskih in moških lastnostih. Prijaznemu osebnemu mnenju je sledil protest in očitek, da ni moških in ženskih lastnosti, ker jih ne sme biti, prav tako pa ni ženskega dotika. Čeprav sem predstavnike protestnikov takoj sprejela na pogovor, kjer smo se prisotni iz Urada varuha poučili o transseksualnosti, tretjem spolu in drugi problematiki, zgodbe kar ni konec. Izmed stotih intervjujev, ki sem jih dala, so izbrani stavki zgolj in edino tega.
Vsekakor pa je navedeno dober preizkus za vse, ki bodo kot kandidatke ali kandidati za Varuha poskušali prepričati samostojno vejo oblasti. Pošteni odgovori na številna vprašanja jim ne bodo tlakovali poti v »nebesa«. Morda, tako kot meni, le v »pekel«. A pomembno je, da imaš mirno vest.
Lepo, a težko in zelo odgovorno je braniti že pridobljene človekove pravice in ni mi žal za obdobje, ki mi je to nalogo namenilo. Hvala vsem tistim, ki so mi jo pred šestimi leti zaupali.
Opravljam jo po najboljši vesti, poštenju in znanju. Tako kot vsi naši zaposleni. Ali ni to dovolj?
Zavist ima energijo bumeranga;
zgrizla bo pošiljatelja in ne prejemnika.
Neznani avtor
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
