Če so deležni spoštovanja, se otroci učijo, da so tudi najmanjši,
najranljivejši in najbolj nemočni vredni spoštovanja, in to je
lekcija, ki se je svet mora nujno naučiti.
(L. R. Knost)
Prejšnji teden smo praznovali teden otroka, kot vsako leto na začetku oktobra. Takrat se o otrocih govori, piše, razpravlja, se jim še bolj posveča. Tokrat je bil žal tudi v znamenju fotografij in videoposnetkov, ki so prikazovali nasilje v enem od zasebnih zavodov (ni šlo za pravi vrtec). Posnetki so pretresli Slovenijo in odprli številna vprašanja. Komu vse starši zaupajo svoje otroke, kako vedeti, kaj vse se z njimi dogaja, kakšna je odgovornost nas odraslih, če in ko izvemo, da za otroka ni dobro poskrbljeno, ali se res nekateri zaposleni bojijo prijaviti nasilneže, pa naj gre za starše ali koga drugega? Kako je z nadzorom v različnih ustanovah? Ga je dovolj in ali je povsem ustrezen? Je bilo snemanje dovoljeno? Bi brez njega kdo verjel, kaj se tam dogaja? Cilj je upravičil sredstvo.
Ni nujno, da se nasilje takoj »pozna« na otroku, zlasti če je psihično, pa tudi spolno, o katerem otrok iz strahu, nevednosti, bojazni, da bo koga prizadel, molči. Celo njegovi prikriti klici na pomoč so lahko preslišani in prezrti. Vzrokov zanje je lahko veliko in starši, ki nasilja ne povzročajo, jih nemočno iščejo. Spoprijemajo se s sramom, strahom, mnogo vprašanji - kakšne bodo posledice odkritja, kaj bo, če se motijo. Storilci so običajno močni, saj si sicer tega ne bi upali početi. Če in ko zmanjka trdnih dokazov, so namreč oproščeni in imajo spet prosto pot do otrok. Kako se tedaj ti počutijo?
Nikoli ne bom pozabila človeka, ki je bil obsojen zaradi zlorabe lastnega sina. Po odhodu na prestajanje kazni ga nisem več videla in prav tako ne nikogar od njegovih najbližjih. Šele čez mnogo let sem izvedela, da ga je na Dobu obiskovala žena, ki nikoli ni verjela v zlorabo (vsaj uradno) in je tja vozila tudi otroka. Bilo je pred desetletji in upam, da se danes kaj takega ne dogaja več. Sprašujem se, kako se je otrok počutil, kaj vse je slišal o krivdi in kakšne posledice ima.
To ni bila edina mati, ki ni verjela svojemu otroku, ki je prikrivala zločin moža ali partnerja, ki je bila tiho, ko bi morala govoriti, prijaviti, pričati in zaščititi nič krivega otroka.
Skoraj ni odraslega, ki ne bi čutil posledic zaradi hudega nasilja, ki ga je preživel v otroštvu. Kakšne so, je seveda odvisno od marsičesa, vseh niti ni mogoče predvideti, brez ustrezne in zgodnje terapije pa so zagotovo hude in trajne.
Pozabiti ne morem starejše gospe, ki se mi je zaupala, potem ko je že pokopala oba starša, ki sta ji uničila življenje. Oče z nasiljem in mati s prikrivanjem. Po pripovedi se je počutila veliko bolje. Spraševala sem se, kako to, da je ni nihče videl, slišal, jo kdaj o tem povprašal. Pomoč zanjo je bila prepozna. Ostala je sama s svojo bolečino.
Tudi zato se je treba vedno vprašati, kaj povzročimo s tem, ko molčimo, ko se delamo, da ničesar ne vidimo, ko otroke puščamo same in čakamo, da se zgodi čudež. Ne bo se, in tudi če bo nasilje razkril kdo drug, bomo moralno odgovorni za njegovo prikrivanje. Ni se treba spraševati, ali bomo s tem storili kaznivo dejanje opustitve ovadbe, ki je predvideno za najhujša kazniva dejanja, saj bomo najmanj moralno krivi. In to bo dovolj.
Kadar govorimo o težavnih otrocih, o njihovih motnjah, nasilnem vedenju in še marsičem, se je treba vprašati predvsem o vzrokih in razlogih. Vsak otrok si zasluži našo pozornost, še posebej tisti, ki so nameščeni v ustanovah, ki so morda njihov »prvi« dom, ker drugega, pravega nimajo. Če te zatajijo, je toliko hujše.
Predolgo, že nekaj let čakamo na poseben pedopsihiatrični oddelek, žal neuspešno. Opozarjamo na težave pri obravnavi otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter tudi otrok s hudimi psihiatričnimi težavami, saj zanje še vedno ni ustreznih namestitvenih zmogljivosti za nudenje pedopsihiatrične strokovne pomoči. Najprej ni bilo ustreznih prostorov, ko so jih uredili, ni bilo zagotovljenih sredstev, potem so ta prišla, in zdaj (še) ni dovolj primernega kadra. Apel vladi in pristojnemu ministrstvu, ki se prav zdaj zelo trudi, da bi čim prej zagotovilo pogoje za njegovo delo. Verjela bom, ko bom na tem oddelku videla prve otroke. Prevečkrat sem bila namreč naivna in čakala na ta dan. Vedno znova.
Spominjam se tudi medijskih pogromov v primerih nekaterih otrok ter zapisov in celo razkritij osebne identitete kot tudi groženj. Vsi smo točno vedeli za šolo, ki jo je otrok obiskoval, kdaj celo videli otroka, starše, učitelje, ravnatelje ali vsaj izvedeli, kdo so. Eno od štirih temeljnih načel Konvencije o otrokovih pravicah je, da se mora pri vseh odločitvah vedno upoštevati največja otrokova korist. In novinarji morajo pri pripravi in objavi prispevkov, v katerih so udeleženi otroci, vedno upoštevati to načelo. V zadnjem primeru so upoštevali Smernice za poročanje o otrocih. Nikjer nismo prepoznali otrok, njihovih staršev, prijaviteljice. Še tako velika radovednost tega namreč ne upravičuje. Zanje lahko izvedo le organi odkrivanja in pregona ter sojenja, ko do njega pride. Omenjene smernice za poročanje medijev so bile sprejete leta 2013, pri njihovem oblikovanju pa je ustvarjalno sodeloval tudi Varuh človekovih pravic RS, in vesela sem, kadar jih novinarji pri svojem delu spoštujejo.
Seveda pa to ne pomeni, da o teh primerih mediji ne bi smeli poročati. Prav odkritje zahteva odločen odziv in seznanjanje javnosti, da se to ne sme dogajati in da se niti ne bi smelo zgoditi. Tako lahko mediji celo preprečijo nova tovrstna dejanja, spodbudijo prijave, opogumijo priče in tako pomagajo otrokom. Po odkritju zadnjega primera so menda prijave kar deževale. Predvsem pa objave v medijih prispevajo k ozaveščenosti javnosti in tudi oblasti, da sprejme učinkovitejše ukrepe za varovanje pravice otrok do življenja brez nasilja v javnem in zasebnem življenju.
Žal pa pri Varuhu poznamo tudi primere, ki so po razkritju dobili ime in prepoznavnost po vsej Sloveniji, šlo je za deklice in dečke, ki nikoli ne bodo pozabljeni. Nikoli. Ker smo zadeve preiskovali zaradi otrok samih, smo bili dolžni seznaniti javnost vsaj z okvirnimi ugotovitvami. Še posebej zaradi zelo različnih informacij, ki so se bliskovito širile po medijih. Želeli smo predvsem ugotoviti, kako so bile spoštovane pravice otrok. Kršitve pravice do mirnega družinskega življenja so povzročili prav tisti, ki so nas pozneje obtožili, da smo povedali preveč. Bi lahko manj? Lahko celo ne bi nič, a kako bi se potem končalo? Tako, kot bi si želeli tisti, ki so zadevo (pa ne le enkrat) spravili v medije, se nenehno fotografirali, hiteli pripovedovati o krivicah, sodelovali v sprevodih simpatizerjev. A kdo bi sicer verjel, da smo svoje delo res temeljito opravili? Povedali bi lahko še več, a smo izredno pazili, da nismo. Pa čeprav sem bila sama pogosto deležna opazk, kritik, stališč, ki se niso ujemala z dejanskim stanjem. Zaradi vseh teh otrok se je splačalo. In ponovno bi storili enako. Varuh v skladu z zakonom praviloma ne obravnava zadev, o katerih tečejo sodni ali drugi pravni postopki, in ne more spreminjati sprejetih odločitev, lahko pa vsakemu organu posreduje mnenje o zadevi z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zadeve lahko odpira in preučuje tudi na lastno pobudo.
Ko gre za otroke, torej ne smemo molčati, a kršitve naj preučujejo le poklicani za to. Hitro in učinkovito. Javnost naj izve to, kar mora, kar ji pomaga do spoznanj o resničnosti še vedno prisotnega krutega ravnanja z otroki, jo seznani z neustreznimi in zavržnimi praksami ter tako prispeva k preprečitvi morebitnih ponovitev in streznitvi storilcev, za katere mnogokrat ne vemo. Ker se vse to dogaja za zidovi domov in kdaj celo v institucijah. Tokrat so mediji odigrali svojo pozitivno vlogo in zdaj so na potezi drugi.
Prepričana sem, da smo bili dobro obveščeni. Izvedeli smo dovolj, da se je v nas prebudilo zgražanje in hkrati temeljit premislek o tem, kdo skrbi za otroke zunaj našega doma. So vredni našega zaupanja, smo dovolj pozorni na počutje otroka in ali pristajamo na nelegalne oblike varstva in plačevanja ter zakaj? Kako delujejo nadzorni mehanizmi in ali so dovolj učinkoviti? Kdo in kako oblikuje politiko varstva, vzgoje in izobraževanja otrok v lokalni skupnosti? To so vprašanja, o katerih bo treba spregovoriti tudi pred bližajočimi se lokalnimi volitvami.
Predvsem pa narediti vse, da se kaj takega ne ponovi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
