Takšen status sodišče priznava vsem tistim ljudem, ki se s svojim javnim delom trudijo za ažurno spremljanje družbenega dogajanja, preiskovanje, raziskovanje, analizo in komentiranje tega dogajanja, pa za njegovo popisovanje v delih, namenjenih javnosti – informiranju, obveščenosti, znanju in vedenju javnosti. Strasbourško sodno priznanje takšnega statusa tistim, ki to počnejo/mo in posledično prisiljujoče nujna sodna zaščita tega statusa pred nacionalnimi sodišči je normativni dogodek, veliko pomembnejši od – na primer - svetovnega izbora besede leta. Gre za normativno institucionalizacijo (s sodnim pravotvorjem) nadvse pomembne, nujne in nepogrešljive oblike neformalnega nadzora v družbi – na najvišji nadnacionalni ravni, četudi bi upravičeno pričakovali, da bodo to že mnogo prej storila vsaj nacionalna ustavna sodišča.
Včasih kdo od pravnikov ali predstavnikov drugih poklicev javno izreče pomislek o tem, da je mogoče govoriti o obstoju več pravnih držav v – pravosodni – praksi. Seveda ne dobesedno, ampak v smislu prevelike razlike med možnostmi, ki jih imajo različni ljudje glede učinkovite pravne in sodne zaščite njihovih pravic in interesov. Predvsem z ozirom na njihovo premoženjsko stanje in z njim povezani družbeni vpliv. Na decembrski okrogli mizi desetih najvplivnejših pravnikov leta 2017 je varuhinja človekovih pravic tej tezi pritrdila. Torej ne gre le za otipljivi vtis, da vendarle obstaja najmanj več različnih odtenkov tistega, kar na papirju, teoretično, formalno in glede na ustavni vzpostavlja eno samo, za vse enako in do vseh enakopravno delujočo pravno državo. Kadar ta, formalno vzpostavljena pravna država s svojimi nadzornimi in kaznovalnimi mehanizmi določenih ljudi niti ne doseže prav zaradi njihovega premoženjskega, ekonomskega in/ali političnega okolja in zaledja, se ne kaže samo njen drugi in drugačen obraz, ampak dejansko ne deluje – kot pravna država z vladavino prava.
Enako velja, kadar sodna veja oblasti kaže večjo odločevalsko naklonjenost močnejšim strankam v postopkih (npr. delodajalcem). Še bolj to velja, kadar jo kaže v odnosu do državne administracije in v škodo posameznika. Primeri, ko vsebinsko jasna in nedvoumna načela in pravila iz ustave in v zakonodaji kršijo formalni varuhi pravne države – in to so vse veje oblasti, ne le (četudi prav posebej) sodna, pa tudi policija in tožilstvo -, pa morajo biti razumljeni kot ekscesi negacije pravne države. Še toliko bolj vladavine prava.
Problemov pravne države je več. In nobenega ne bi smeli spregledati. Niti tistega, na katerega me prav posebej spomnijo javno izrečene opazke mnogih ljudi o tem, da imajo pravniki prepogosto različna mnenja, ali da imajo včasih trije pravniki štiri ali več mnenj, ali da so pravniki kdaj brez mnenja, četudi ravnajo, kot bi mnenje imeli in ga zastopali. Mnenja. Mnenja? Ne prepoznam problema v različnosti mnenja. Le zakaj bi to označevali kot problem? V naravi človeške družbe je imeti različna mnenja, tudi prepričanja.
Problem je, če se različnost mnenj v družbi, seveda tudi pri delovanju pravne države in sodne veje oblasti, ne manifestira kot lastnost demokratičnega političnega procesa, družbe odprtega duha, etike pluralizma in dobrovernega uresničevanja svobode izražanja. Predvsem pa kot odraz strokovne, poklicne in oblastne odgovornosti ljudi z izoblikovano osebnostjo, mišljenjsko suverenostjo, sposobnostjo presojanja in voljo do prepričljive osebne integritete. K temu gre prišteti tudi moralno zavest in osebno etiko glede sprejemanja kritike, poslušanja kritike, mišljenja o kritiki in ravnanja v skladu z razširjenim poljem možnosti za pravilno in dobro ravnanje, ki ga ponuja premišljena, stvarno utemeljena, dobroverna in odgovorna kritika. Glede tega pa se ne smemo slepiti: ta, prav ta problem obstaja in je še kako velik.
Nanj me spomni tudi vsakokratni študij ameriške (ustavno)pravne teorije, sodnih precedensov in ogledovanje video gradiva na to temo na spletu. Posebej glede precedenčnega pravotvorja Vrhovnega sodišča ZDA in vloge zastopnikov strank pred sodišči – odvetnikov in tožilcev. Zanima me tisto, kar tudi sam razumem kot jedro in odločilno (najstveno) lastnost prava: jasnost, razumljivost in razumnost pravnih pravil, intelektualne (umne) razsežnosti pravnega reda, veščina argumentacije, moč argumenta, razpravno in deliberativno iskanje, presojanje in izpostavljanje najboljšega argumenta v danem primeru, intelektualna izzivalnost morebitnega kasnejšega nadomeščanja prejšnjega najboljšega argumenta z novim in boljšim argumentom, natančen študij sodniških odločitev in ločenih mnenj k odločitvam senatne večine, soočanje teorije s prakso in aplikacija teorije na življenjske primere iz prakse itd. Predvsem pa dobra splošna razgledanost predstavnikov pravniških poklicev, posebej sodniškega, njihova izobraženost, kakovost logičnega mišljenja, pristna razumnost (prepričljiva zdrava pamet), sposobnost vživljanja v življenjski položaj posameznika in zavest, da sodno odločanje pomeni odločanje o ljudeh, njihovih usodah in problemih, ne o statističnih spremenljivkah in stvareh. Končno pa – odločilno – globoko spoštovanje do ustave.
In ko po tem pomislim, koliko primerov nikoli ne bi smelo priti pred sodišče, ker so pravni odgovori na pravna vprašanja jasni in nedvoumni, in ker bi takšen nastop pred sodiščem moral biti sankcioniran kot žalitev sodišča, se počutim nelagodno. Še bolj nelagodno se človek počuti, ko se na ustavno sodišče naslovijo pobudo za presojo ustavnosti očitno protiustavnih zakonskih rešitev. Ali pa ustavne pritožbe zoper sodniške odločitve, ki so očitno protiustavne, prepogosto kar ustavnopravno nevzdržne. Tedaj ne omahujem s pojasnilom, da ne gre za problem različnosti mnenj, niti za problem interpretativnih in aplikativnih odtenkov pri iskanju pravilnih pravnih odgovorov na pravna vprašanja; gre za problem pravne ignorance, nespoštovanja ustave, nizke stopnje razvoja moralne zavesti, psiholoških in čustvenih bremen, ki onemogočajo intelektualno presojanje in etično pokončnost, ipd. gre za posledice kroničnega in slepotnega birokratizma (ki ga v svojih knjigah – med drugimi – sijajno analizirata Z. Bauman in D. Graeber).
Kaj se grem? Zakaj ponovno naslavljam to, isto, že tolikokrat naslovljeno vprašanje? Saj to skoraj nikogar, razen peščice ljudi, že dlje časa -očitno- niti malo ne zanima. Morda prav zaradi njih. In zaradi sebe. Izmika se mi odgovor na to vprašanje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
