Toda tovrstne politične ljubezni je očitno na naših domačijskih zapečkih vse manj, ker se duši pod pezo sedmih naglavnih grehov in še katerega bi lahko dodali. Kot je lucidno komentiral novinar dr. Janez Markeš, je absolutni zmagovalec prvega kroga letošnjih predsedniških volitev prejel od vseh volilnih upravičencev več kot neverjetnih 56 odstotkov glasov, to pa je bil “tisti slovenski državljan, ki se volitev ni udeležil.” Drugi krog je bil še “boljši”, ker so volilni abstinenti pridobili dodatna dva odstotka, kar je zelo slabo za katerokoli državo in demokracijo.
Kaj vpliva na volivce, da raje ostajajo doma kot da bi se odpravili na volišča (apatija, razočaranje nad politiki, socialne razmere …?), po kakšnih kriterijih izbirajo svoje favorite, poleg argumentirane programske vsebine, medijske in algoritmične nalezljivosti, lobijev, strankarsko-politične pripadnosti (levici, desnici, namišljeni sredini ali skrajnežem), kakšne vzvode uporabljajo politiki za pridobivanje glasov? Nisem politični analitik, toda tudi tisti, ki to res so ali se s tem ponašajo, večinoma razglašajo neuporabne “resnice”, ki so jasne povprečno izobraženemu in splošno razgledanemu državljanu. Zato bi si želel(i) več profesionalnosti in manj populističnih izjav, kajti odgovori so bili že zdavnaj strokovno dognani in se dokaj predvidljivo ponavljajo, tule pa si na kratko oglejmo le dva “prijema”, ki sta zanimiva tudi pri opravljanju pravniških poklicev: holistična (celostna) retorika in socialno vplivanje.
Holistična retorika presega govorništvo, javni nastop, nastopajočega ali avtorja besedila, ker vključuje tudi njegova pota doživljanja, preden kaj domisli, izreče in zapiše ter se spontano ali nezavedno odzove. Sleherni govorec se za vsak javni nastop pripravlja vse življenje in to ne samo zavedno, pri čemer mora upoštevati nekaj temeljnih pravil stroke kot so prepletanje znanja, vrlin in veščin (rem tene, verba sequuntur), Aristotelovo simbiozo etosa, patosa in logosa, posebnosti formalnega in neformalnega govora, komunikacijske kompetence, multikulturnost, strukturiranje vsebine napisanega govora, mimiko, gestiko, držo, stojo, gibanje, dihanje, empatijo, simpatijo, retorične modele in obrazce, bonton, osebno dostojanstvo, slog, stil in še kaj. Hkrati moramo upoštevati, da le sedem odstotkov medosebne doživljajske resničnosti sporočamo z besedovanjem, v preostalih stikih pa komuniciramo drugače, recimo z lastnimi zgledi, pristnim stikom, molkom, konkludentnimi dejanji, umetnostjo, nasmehom in tako naprej, skratka celostno, z žarčenjem osebnosti, telesa, uma in duše. Potice, zobati nasmeški, naperjenost zoper “sistem” in nasploh ekstremizem, napadalnost, obtoževanje, poceni fore, patetično recitiranje naučenih izjav in izvotljeno strankarsko zaledje se praviloma ne obnesejo, ker je ljudstvu bolj všeč ravno pravšnja mešanica politične izkušenosti, zdrave pameti, mednarodnega ugleda, prikupnega videza, spravljivosti in dostopnosti.
V politiki imamo opravka tudi s socialnim vplivanjem, ko delovanje ene osebe usmerja ravnanje druge ali je predpogoj za njeno obnašanje. Posameznik ali skupina (ne)hoteno z lastno izpostavljenostjo ali namerno akcijo povzročita spremembo kognicije, čustev ali vedenja pri drugih ljudeh. Gre za dvosmeren proces, v katerem predstavlja pomemben vidik odpornost na vsiljevanje socialne moči in sposobnost avtonomnega ravnanja kljub pritiskom.
Kadar se oseba pozitivno odzove na implicitno prošnjo ali zahtevo in se vede temu primerno, resnično stališče pa zadrži zase, govorimo o komplianci. Politik recimo zagrozi zaposlenim v svojem delokrogu (na občini, v upravnih organih …), da bodo trpeli posledice, če ne bodo oddali podpise zanj, in jih pri tem z najtesnejšimi somišljeniki preverja, pri anonimnih volitvah pa se pokaže njihova pristna volja, ker jih nihče ne more nadzorovati, zato je oddanih glasov za šefa bistveno manj kot podpisov.
Ogromen potencial ima identifikacija ali poistovetenje, pri kateri gre za spremembo stališča in vedenja pod vplivom nekoga, ki nam je všeč, bodisi kar samega politika, ki ga poznamo iz medijev in z družbenih spletnih portalov, ali/in zaradi njegovega druženja s popularnimi športniki, glasbeniki, filmskimi igralci, manekenkami, svetovno znanimi politiki in preostalo estrado.
Robert B. Cialdini v svoji izvrstni knjigi Vplivanje: psihologija prepričevanja (UMco, Ljubljana 2015, prevedla Jedrt Maležič) piše o všečnosti zaradi fizične privlačnosti, podobnosti, komplimentov, stikov, sodelovanja, pogojevanja in povezovanja, denimo vremenarju pripisujemo grdo vreme, znane osebe enačimo z izdelki in politike s slavnimi nepolitičnimi osebami.
“Torej želimo, da bi športne ekipe, za katere navijamo, zmagale, da bi lahko dokazali lastno večvrednost,” pravi Cialdini, ampak vprašanje je, komu jo poskušamo dokazati.
”Sebi, zagotovo,” ugotavlja, a hkrati tudi vsem drugim, kajti v skladu z načelom povezovanja velja, “da bo v primeru, če se obdamo z uspehom, če smo z njim celo površinsko povezani (na primer glede na kraj, kjer stanujemo), narasel naš družbeni prestiž.” Nagnjeni smo, da se poskušamo “okopati v slavi in javno raztrobiti svojo povezavo z uspešnimi drugimi,” in obratno, želimo se izogniti “zatemnitvi v senci poraza drugih.” Navijači domače ekipe se pogosto prerinejo pred televizijske kamere in evforično kričijo z visoko privzdignjenimi kazalci “Mi smo prvaki!” in “Kdor ne skače, ni Sloven’c”, največkrat v prvi osebi množine, kar pomeni najtesnejše identificiranje z zmagovalnim moštvom.
Cialdini sklene, da je želja po sončenju v tuji slavi značilna za ljudi s skrito osebnostno pomanjkljivostjo – s slabim dojemanjem samih sebe, kar lahko spretno izkoristijo politiki.
Naslednja zvrst socialnega vplivanja je internalizacija ali ponotranjenje. To je proces sprejemanja norm, ki jih postavijo za posameznika pomembne druge osebe ali skupine, recimo politične stranke. Strankokracija je nalezljiva in marsikomu razvodeni privzgojene vrednote in mu zamegli pogled na resničnost, zato so neodvisni politični kandidati praviloma onemogočeni že na samem začetku kariere, ker nimajo strankarske podpore v podobi ideologije, mreže, piarja in glasovalnega stroja. S tem sta tesno povezani konformnost, ko človek kloni pod bremenom zapovedanih norm, čeprav ima svoja stališča, in poslušnost oziroma vdanost legitimnim (toda ne nujno legalnim) avtoritetam, kar je nekoč odmevno preučil ameriški psiholog Stanley Milgram, genetsko ukoreninjenost pa je dokazal Jonathan Haidt.
Kot navaja Cialdini, so v neki raziskavi opazovalci z vsakim povišanjem akademskega statusa določene osebe - na primer asistent je napredoval v docenta - zaznali njegovo domnevno povečano telesno višino, povprečno za en centimeter na stopnjo, tako da naj bi bil redni profesor za pet centimetrov višji od študenta, kar je seveda iluzija, govorim iz lastnih izkušenj (in se pri tem smejim, da ne bom tipkal smeškota). O pomenu višine v politiki piše Malcolm Gladwell, avtoriteto pa vzbujajo tudi drugi atributi kot so oblačila, nakit in avtomobili.
V političnem koloseju se prav tako srečujemo s psihološko reaktanco, z odporom do zmanjševanja svobode, kajti ko čutimo, da je naša prosta izbira omejena ali ogrožena, si iz potrebe, da bi ohranili svoje svoboščine (blago, storitve in osebe, ki jih povezujemo z njimi), le-te zaželimo še bolj kakor prej, včasih do obsedenosti. Kar je mlačno, postane bistveno bolj privlačno zgolj zato, ker bo kmalu postalo nedosegljivo, na primer “gorečnost brezbrižnega ljubimca se razplamti s pojavom tekmeca.” Zato ne preseneča, če nas pretirano nagovarjanje k volilni udeležbi ali izvolitvi konkretne osebe kvečjemu odvrača; na tem fenomenu sloni obratna psihologija, s katero nekoga navidezno prepričujemo, naj izbere nasprotno od tega, kar dejansko hočemo, potem pa ta “iz inata” izbere prav to, kar je naš cilj. Tako je možno manipulirati z otroci, potrošniki, učenci in volivci, denimo nekdo javno odreče podporo drugemu, da ga razbremeni domnevne medsebojne povezanosti, zato se ljudem “žrtev” zopet prikupi in jo podprejo.
Cialdini med univerzalne principe prepričevanja (“orožja vplivanja”) in sprožilne dejavnike uvršča še načelo kontrasta, kjer je logika zelo preprosta: prvo poskušamo prodati znatno dražji izdelek ali storitev, da sklenemo kupčijo za nekoliko cenejšega, toda še vedno dražjega kot je bila prvotna kupčeva želja, ali za začetek plasiramo šokantne novice, da potem malo manj slaba vest izpade dokaj dobro. Tako se trguje tudi z ljudmi in v politiki. Zaradi učinkovanja recipročnosti utegne celo nezaželena usluga povzročiti občutek “zadolženosti”, kajti splošno pravilo je, da je oseba, ki se do nas vede na določen način, upravičena do podobnega povratnega dejanja.
Med socialne vplive strokovnjaki uvrščajo še zavezanost in doslednost, kajti “gon po tem, da smo (videti) dosledni, je izjemno zmogljivo orožje, zaradi katerega pogosto delujemo na načine, ki so v očitnem nasprotju z našimi najboljšimi interesi.” Na primer, prodajalci igrač v božičnem času ponudijo le omejeno količino najbolj povpraševanih izdelkov, da jih starši zaradi “razprodanosti” kupujejo tudi po praznikih, ko so spet v izobilju, da le izpolnijo obljubo otrokom. Zato ne smemo podcenjevati peticij, pisnih zaobljub, priseg in etičnih kodeksov, glede katerih je Dan Ariely dokazal, da zmanjšujejo nepoštenost, politiki pa jih lahko uporabijo sebi v prid, denimo z apeliranjem na politično in polpreteklo zgodovinsko pripadnost.
Na nas takisto vplivajo družbeni dokazi, ker smo nagnjeni k zaznavanju nekega dejanje kot bolj primernega, kadar ga storijo drugi, radi oponašamo, se zgledujemo in posnemamo, v dobrem in slabem, kar je značilno za psihologijo množice. Petindevetdeset odstotkov ljudi je oponašalcev in samo pet odstotkov pionirjev, kar je zopet sila mikavno za politike in druge voditelje, ki želijo obvladovati manjše ali večje družbene skupine, od neke gospodarske družbe do države.
Skočimo za hipec še v literaturo, h bolgarskemu pisatelju Aleku Popovu (Misija London, Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, prevedla Eva Šprager), ki je bil takole neusmiljen do “svojih” politikov:
“V zadnjih letih je Varadin od blizu opazoval ljudi, ki so vodili državo, in odkrival procese, ki so neizprosno potekali v vseh njih, skoraj brez izjeme. Oblast jih je izsesavala od znotraj kot ostrige: obrazi so se jim lepili na lobanje, njihove oči so postale okrogle in nepremične, pripravljene, da vsak trenutek izskočijo kot šibre. Tudi njihova čutila so se spremenila: stara so zakrnela, na njihovem mestu pa so se pojavila nova, ki so bolj spominjala na čutila kuščarjev in žuželk. Najprej so izgubili sposobnost poslušanja, ko ta ne bi mogli dognati pomena besed, kmalu niso več videli – gledali so skozi ljudi, kot da bi bili stekleni. Zaupali so vibracijam, ki so jih pošiljali v vse smeri, in čakali, da se vrnejo k njim, prinašajoč in formacije o okolju. […] Potem so poročale. Objekti so bili živi in neživi. Živi so se delili na podrejene in nepodrejene. Nepodrejeni na sovražne in nevtralne. Sovražni na šibke in močne. In močnih se je bilo treba paziti.”
Shakespeare je bil bolj prizanesljiv do politikov kot do pravnikov, ki bi jih dal prek svojih protagonistov kar pobiti, v njegovem duhu pa tudi dandanes drži nadvse nežna trditev, da je preveč politikov, ki v eni minuti izustijo več, kakor bi mogli zagovarjati v enem mesecu. No, tudi v naši stroki se najdejo takšni.
Socialna psihologija bržkone tudi mene podzavestno preparira in mi poosebljene številke na volilnih lističih izbira, zavestno pa se poskušam odločati na podlagi politikove modrosti, izobrazbe, izkušenj, sočutnosti, etičnosti, prijaznosti, zanesljivosti, doseženih uspehov, izpolnjenih obljub, karizmatičnosti, morebitnega osebnega poznanstva in objektivne pragmatičnosti. Žal politika večino ljudi strokovno in duhovno dokaj iznakazi, tudi pravnike, vključno z mano. Osel gre menda le enkrat na led, jaz sem šel že večkrat, zategadelj imava oba raje solidnejšo podlago …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
