Pri vračilu je v program blagajne vnesla napačne in vrnjenim artiklom neustrezne številke računov, ki naj bi bili podlaga za vračilo denarja iz blagajne, s čimer je kršila interna navodila tožene stranke. Ugotovilo je tudi, da je tožnica 14. 2. 2015, ko je ob zaključku blagajne ugotovila za 10,00 evrov in še nekaj plusa, bankovec za 10,00 evrov vzela iz blagajne in ga spravila v hlačni žep. Sodišči sta se tudi strinjali, da je bila pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, ki sta bila vročena tožnici 20. 2. 2015 na domu, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa 27. 2. 2015, vročena pravilno.
V pravočasni reviziji je tožnica uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.
Vrhovno sodišče je s sodbo št. VIII Ips 208/2016 zavrnilo revizijo. Poudarilo je, da tožničin očitek, da sodišče ni izvedlo dokazov z izvedencem in zaslišanjem priče, ni utemeljen. Tožnica je sodišču predložila zdravniško potrdilo, ne pa tudi druge zdravstvene dokumentacije, iz katere bi izhajale psihične težave ali morebitne druge zdravstvene težave tako hude intenzitete, da se upravičeno ne bi mogla udeležiti zagovora oziroma sploh odpreti in prebrati pisne obdolžitve in vabila na zagovor. To, da tožene stranke ni obvestila, da se zagovora ne more udeležiti oziroma je ni prosila za preložitev zagovora, ker je bila v zelo slabem psihičnem stanju in ni o ničemer razmišljala ter ni niti odprla kuvert in prebrala vsebine, je prvič omenila šele, ko je bila zaslišana. Iz navedenega torej izhaja, da postavitev izvedenca psihiatrične stroke ni bila predlagana za ugotovitev dejstva, ki ga tožnica zatrjuje v reviziji. Zaslišanja priče pa tožnica sploh ni predlagala temveč ga je predlagala tožena stranka. Zato neizvedba navedenih dveh dokazov ne more predstavljati bistvene kršitve.
Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi morala tožena stranka počakati na zaključek bolniškega staleža in tožnici vročiti vabilo na zagovor ter izredno odpoved v prostorih delodajalca, ker tako določa 88. člen ZDR-1. Delavcu, ki je odsoten z dela zaradi bolezni, na delovnem mestu vročitev pisanja ni možna. Po drugem odstavku 88. člena ZDR-1 se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročata praviloma v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu delodajalca, ki je dostopna delavcu. Tožena stranka se je odločila za osebno vročitev in jo izvedla v skladu z določbami ZPP o osebni vročitvi. ZDR-1 in ZPP osebne vročitve po pooblaščenem vročevalcu ne izključujeta. Vabilo na zagovor in izredna odpoved sta bila tožnici vročena v stanovanju, kar potrjuje tudi sama. Ob vročitvi je izjavila, da pisanja ne bo prebrala in ga je pospravila v predal regala (zabeležka na vročilnici). Glede na to, da ji je bilo pisanje osebno vročeno in je na vročilnici zabeležen tudi razlog odklonitve podpisa, je presoja sodišč druge in prve stopnje, da je bila vročitev opravljena, pravilna. Tožnica je po opravljeni vročitvi pravočasno uveljavljala sodno varstvo, s tem pa je bil dosežen tudi namen osebnega vročanja.
Sodišče je nadaljevalo, da je delodajalec načeloma dolžan delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor, vendar zakon določa tudi izjemo, in sicer če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (drugi odstavek 88. člena ZDR-1). Taka okoliščina je tudi zdravstveno stanje, zaradi katerega se delavec ni sposoben zagovarjati - le tega pa navaja tožnica sama.
Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče revizjo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
