Kot izhaja iz sodbe, primer zadeva državljanko Sirije in državljana Egipta, ki sta avgusta 2015 vstopila na ozemlje EU z vizumom, ki ga je izdala Hrvaška. Po krajšem bivanju v tej državi sta prestopila slovensko mejo s ponarejenima grškima osebnima izkaznicama. Osebi so nato sprejeli v azilni dom v Ljubljani, pri notranjem ministrstvu pa sta vložili prošnji za azil. Sirska državljanka je bila ob vstopu v Slovenijo noseča. Slovenski organi so njuni prošnji zavrnili in ju želeli vrniti na Hrvaško, na kar sta se pritožila.
Kot so navedli na notranjem ministrstvu, so prosilkini pooblaščenci ves čas postopka trdili, da bi morala Slovenija zaradi njenega zdravstvenega stanja prevzeti odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito prosilke in njenih družinskih članov. Vendar je Sodišče EU v svoji odločitvi izrecno zapisalo, da okoliščine konkretnega primera niso take, da bi državo članico zavezovale, da uporabi diskrecijsko klavzulo glede na razlago 4. člena listine EU o temeljnih pravicah.
Sodišče je poudarilo, da morajo organi države članice in njena sodišča pred predajo odpraviti vsakršen resen pomislek glede učinka predaje na zdravstveno stanje osebe, kar pomeni, da morajo izvesti vse potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja osebe potekala tako, da bo omogočeno ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja.
To obveznost državam članicam nalaga dublinska uredba sama, ki določa, da mora država članica pred predajo prosilca odgovorni državi članici posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje pravni red EU.
Sodišče je odločilo, da tudi če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni prosilca za mednarodno zaščito s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja odgovorni državi članici ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, to še ne pomeni, da mora država članica prevzeti odgovornost za obravnavo prošnje, temveč mora zgolj odložiti izvršitev predaje osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo.
Kot poudarjajo na notranjem ministrstvu, je odločitev sodišča izredno pomembna tudi z vidika nedavno sprejete novele zakona o tujcih. Ta določa, da se namera tujca za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vložena v spremenjenih razmerah na področju migracij, po uveljavitvi odločitve DZ, ne glede na določbe zakona, ki ureja mednarodno zaščito, zavrže kot nedopustna, če v sosednji državi članici EU, iz katere je tujec vstopil, ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in tujca napoti v to državo. Navedeno pa med drugim ne velja v primeru, kadar bi zdravstveno stanje tujca očitno onemogočalo izvedbo tega ukrepa
Sodišče EU ugotavlja, da dublinska uredba s tem, ko onemogoča predajo prosilca v državo članico, kjer so sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ščiti temeljne pravice prosilcev. Na tej predpostavki temelji tudi postopek, ki ga predvideva novela zakona o tujcih, poudarjajo na notranjem ministrstvu.
"Ker ta iz ukrepa izvzema tujce, katerih zdravstveno stanje bi onemogočalo izvedbo tega ukrepa, pa zakon ustrezno naslavlja tudi okoliščine dejanske izkazane nevarnosti, da bi se z osebo v državi, v katero bo napotena, ravnalo nečloveško ali ponižujoče, pri čemer je sodišče postavilo standard teh okoliščin in potrebno postopanje države," dodajo v sporočilu za javnost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
