Ob vzpostavitvi prvega stika s Portugalsko in Portugalci vas zna zavesti občutek, da bo šlo vse kot po maslu. Že na lizbonskem letališču vam bodo naključni neznanci za vsako ceno želeli odstopiti sedež na letališkem avtobusu, še zlasti, če boste s sabo priročno imeli kakega manjšega otroka. (Lahko je vaš, po potrebi pa tudi od kakega sorodnika z zadostno kilometrino, da je že opravil z najtežjo etapo nege in vzgoje.) Letališče je tudi tako rekoč v centru mesta, tako da vas bo Lizbona takoj omrežila s toplim podnebjem, prijetnim vetričem z oceana in seveda občasnim prometnim kaosom, med katerim boste lahko začeli občudovati prijetno zmes (skoraj) mediteranske duše in germanske glave, ki večinoma preveva portugalski živelj. Ljudje bodo do vas prijazni, vino bo dobro in poceni … tukaj se človeku dobro gode, porečete. A pazite, pod površjem se skriva nekaj pasti, ki prežijo na neukega turista. Naj navedem par najpomembnejših.
Portugalska birokracija
Vam povem, ne bi verjel, če ne bi sam doživel, a tule birokracijo jemljejo smrtno resno – ko so v igri papirji, ni pri sogovorniku najti nobene mediteranske topline, samo hladnokrvni pogled sumničavega uradnika. Kako se soočiti s to prepreko? Gre, če se le držite naslednjih treh preprostih načel, ki jih bom ponazoril s primeri.
(1) Oborožite se z nasmehom in potrpljenjem.
Na Portugalsko smo prišli z avtom (kupljenim par let prej v Sloveniji), kar je bilo že samo po sebi baje hudo tvegano početje, še posebno za tiste, ki bi tako kot jaz v zahtevanih šestih mesecih želeli avto ustrezno registrirati po portugalskih pravilih. S tem me je učinkovito seznanil nek drugi tuji profesor na isti univerzi, ki je tedaj na Portugalskem prebival že vrsto let, s katerim sem imel naslednji kratek pogovor o mojih načrtih z avtomobilom:
On: »Ne, tega nikar ne stori, ne rini avta na Portugalsko!«
Jaz: »Prepozno, avto je že tu, pripeljal sem se z njim.«
On: »Pošlji ga nazaj!«
Jaz: »Je res tako hudo?«
On: »Po par mesecih sem poklical enega od svojih sinov in mu rekel: 'Sine, odlična novica! Podarim ti svoj avto. Le en pogoj za to je: da ga prideš iskat na Portugalsko in ga odpelješ od tu.'«
Ker sam tedaj še nisem imel otrok z vozniškim dovoljenjem, mi je preostala le trnova pot uradne registracije. Res je postopek vzel nekaj mesecev, vrhunec pa je dosegel, ko sem po dolgem teku čez poligon birokratskih ovir na ustrezno upravno enoto prišel z osemnajstimi različnimi listinami, pa mi je uradnica razložila, da še vedno ni povsem zadovoljna in bi rada, da dokumentaciji priložim še dve. Verjamem, da taki ljudje obstajajo, a do danes nisem spoznal še nikogar drugega, ki bi na podoben način uradno »uvozil« v tujini kupljeni avto.
(2) Če se le da, bodite iz Evropske unije.
Ko sem po prihodu želel prijaviti bivališče na lizbonskem naslovu, so me prijazno napotili na ustrezno upravno enoto. V stari, dotrajani stavbi sem naletel na dolgo vrsto prosilcev in po dolgem čakanju prišel do uradnice, ki mi je hitela razlagati, kaj vse da moram še predložiti, potem ko bom naslednjič prišel na upravno enoto: pogodbo o zaposlitvi, pa izpis iz kazenske evidence …
»Izpis iz kazenske evidence?« sem jo nejeverno vprašal.
»Seveda,« mi je rezko odgovorila.
»Kar naj bi veljalo tudi za državljane drugih držav članic Evropske unije?« sem nejeverno dodal. (Navsezadnje se s pravom EU celo nekaj malega ukvarjam.)
»Hopla, čakajte malo,« je odgovorila, medtem ko si je jela ponovno ogledovati moj potni list. »Slovenija …?«
»Ja!« sem odgovoril z nasmehom in potrpežljivo (gl. točko 1 zgoraj). »Bolj ali manj ponosno že dobrih devet let.«
»Aja, tako!« se je tudi ona nasmehnila. »Gospod, saj vam sploh ni treba priti sem na upravno enoto. Vi lahko vse uredite v mestni hiši.«
In res: šel sem v mestno hišo, sodobno, zračno stavbo, kjer me je v avli čakal avtomat, na katerem sem si izbral želeno storitev in dobil čakalni listek, ko sem z očmi našel elektronsko desko, na kateri se izpisuje vrstni red obravnave listkov, pa se je že oglasil oni znani pisk in na tabli se je pokazala moja številka: čas čakanja – 3 sekunde, celotni postopek pa pet minut.
(3) Če vam uradnik ne da želenega odgovora, se nič ne razburjajte – le na kak drugi dan se vrnite in poskusite srečo z drugim uradnikom.
Ko se nam je v Lizboni pridružil novi družinski član, smo najprej dobili rojstni list v portugalščini, za potrebe komunikacije s slovenskimi oblastmi (in avstrijskim veleposlaništvom, ki je priskočilo na pomoč z izdajo začasne potne listine) pa sem želel dobiti še mednarodno potrdilo na konvencijskem obrazcu. A kaj, ko sta mi uradnica na lizbonski upravni enoti in njena šefica pojasnili, da lahko tak obrazec iz nekega povsem nerazumljivega razloga žal izdajo le portugalskim državljanom, ne pa tujcem. (Torej ne ravno tistim prosilcem, ki bi tako mednarodno potrdilo najbolj potrebovali.)
V tem primeru ni zalegla ne potrpežljivost (gl. točko 1) ne posedovanje državljanstva EU (gl. točko 2), a k sreči sem imel na zalogi še tretji nasvet. Povprašal sem, ali taka potrdila izdaja še katerakoli druga institucija, in res dobil naslov centralnega registra osebnih stanj. Za vsak slučaj sem se najprej doma oborožil s konkretnimi členi mednarodnih sporazumov, ki bi jih v sili lahko začel deklamirati, a za to ni bilo nobene potrebe: na drugem naslovu se je že prva mimoidoča uradnica nasmehnila, mi čestitala za rojstvo otroka in po dveh minutah vnašanja podatkov natisnila mednarodni obrazec.
Portugalski jezik
Med pohajkovanjem po portugalskih ulicah vas bo morda prevzelo brenkanje kake kitare pouličnega glasbenika ali nadobudnega ansambla pri nastopu v enem izmed lokalov, morda tudi kaka prelestno milozvočna pevka (ali pevec) fada, ki vam bo z neznanimi besedami – in tišino med njimi – razprla dušo. To pa je lep jezik, porečete, ob njem se človek lahko nostalgično sprosti. Nak!
Ja, seveda, ko se ga človek navadi, je portugalski jezik zelo lep. A se ga zlepa ne navadiš! Najhujšo napako lahko naredite, če poprej – ali, jojmene, sočasno – premorete še kaj znanja francoščine. Sorodni jeziki si že tako delajo preglavice, kaj šele portugalščina in francoščina. Naj vam dam le dva – skoraj vseprisotna – primera:
(1) Naglasna znamenja
Naglas izgovorite ime »Inês« in besedo »também« (tudi). Seveda ste ju izrekli ravno narobe: Inês se izgovori kot »inéš«, ker v portugalščini strešica pomeni naglas, ki ga v francoščini predstavlja ostrivec, também pa – recimo nekaj takega – kot »tambêj«, ker v portugalščini ostrivec pomeni naglas, ki ga v francoščini predstavlja strešica.
Ta preglavica se pojavlja ves čas. Najbolj sem se zabaval, ko sem kdaj moral kaj razlagati o babicah in dedkih. Babica se namreč zapiše kot »avó«, dedek pa kot »avô«, ampak (gl. zgoraj) »avó« se seveda izgovori kot »avô«, »avô« pa kot »avó«, pri čemer se potem še nekoliko nepričakovano – tudi Portugalska je namreč ujeta v čekanih preživetega paternalizma – starim staršem skupaj reče »avós«, kar bi neukega tujca še dodatno navedlo na misel, da je »avó« dedek. (Druge dvojice, kot recimo starši, se namreč poimenujejo po moški obliki – oče je »pai«, mama je »mãe«, starši pa »pais«.)
(2) Samoglasniki
Še z mano? Super.
Če ste prej pri besedi »também« skušali izgovoriti zadnji »m«, ste tudi naredili začetniško napako. Ta »m« je nosni »n«, tako ali tako pa je treba v portugalščini požreti čim več črk na koncu besed – naš ljubi Campo Pequeno je tako najbolje izgovoriti kot »kampekenu«.
In, seveda, »o« na koncu besede se izgovori kot »u«. Če želite glasno suvereno reči »o«, je najbolje poiskati zapisani diftong »ou« – se pravi ravno tisti diftong, ki v francoščini označuje »u«.
(Opravičilo lingvistom za ponesrečeno poenostavljanje jezikovnega bogastva portugalščine, ampak za potrebe kolumne sem se že tako ali tako spet razpisal.)
(3) Onkraj izgovarjave
Portugalščina vam bo brez zadržkov delala preglavice tudi sicer – kot recimo onim kolegom, ki so prišli na obisk Portugalske in se z najetim avtom spraševali, zakaj je treba po znakih sodeč parkiranje na javnih parkirnih mestih v mestu plačevati od torka do sobote – kar seveda ni držalo, le da so Portugalci tradicionalno začeli teden šteti z nedeljo in ponedeljku rečejo »segunda-feira« (torej kot drugi dan v tednu) ter tako naprej do petka, ki je »sexta-feira« (šesti dan v tednu, ne peti (quinta-feira), ki je seveda četrtek).
V edino uteho nam je lahko dejstvo, da jezik sem ter tja dela preglavice tudi samim Portugalcem, še zlasti, kadar morajo sami operirati v kakem tujem jeziku. Kaj hitro sem se pri svojih predmetih denimo naučil prepoznati izdelek portugalskega študenta, kadar se je v besedilu pojavil kakšen »lažen prijatelj«, beseda, ki ima v portugalščini drugačen pomen kot v angleščini.
(V ilustracijo še zadnji primer: nekoč sem prebiral nek krajši sestavek za vadbo v prvem tednu predavanj, v katerem je študent zapisal nekaj podobnega zvezi »European Union pretends to ensure the protection of human rights, and to that effect …«. Ko sem se s študentom dobil na sestanku, sem mu povedal, da je ta misel mikavno provokativna, a da morda vendarle ni želel reči, kako da se Evropska unija pretvarja, da zagotavlja varstvo človekovih pravic (kar je pomen glagola »pretend« v angleščini), temveč da Unija želi zagotavljati varstvo človekovih pravic (kar je najbolj običajen pomen glagola »pretender« v portugalščini).)
Tako. Oboroženi s tovrstnimi nasveti nimate več izgovorov – do Portugalske je le 2600 kilometrov …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
