Bojevnik luči je oprezen pri ljudeh, ki so prepričani, da poznajo pot. Ti zmeraj zaupajo svoji presoji, zato ne razumejo ironije, s katero usoda riše življenja posameznikov. Ko na vrata potrka neizbežno, žalostno tožijo.
Bojevnik luči ima svoje sanje. Te so njegovo vodilo. Vseeno pa se nikoli ne slepi, da je pot lahka in da so vrata na široko odprta. Zaveda se, da Svet deluje kot alkimija. »Razbij in znova sestavi svojo energijo glede na okoliščine.«
So trenutki, ko je treba nekaj storiti, in trenutki, ki jih je treba preprosto sprejeti. Bojevnik jih zna prepoznati.
(Paulo Coelho – Priročnik Bojevnika luči)
Prav je, da razmišljanja o begunski krizi začnem tam, kjer se je pravzaprav vse začelo, pred leti na Lampedusi. Tisoči na čolnih, mnogi so potonili, nekateri se rešili. Zelo na hitro in od daleč smo spoznali njihove žalostne usode. Niso se nas dovolj dotaknile, da bi ukrepali in ljudem, ki so morali zapustiti domove, hitro in učinkovito pomagali. Ustavili vojno, ki jih je pregnala z domov, začeli in končali politična dogovarjanja in od velikih besed, ki so jih polna prenekatera evropska politična usta, končno prešli k dejanjem.
Sledili sta Turčija in Grčija. Dolga in mučna pot do Madžarske in vstopnica za Evropo. Povabilo kanclerke Merklove in trume ljudi, ki so prihajale po srečo v obljubljeno Indijo Koromandijo, predvsem v Nemčijo, pa tudi v Avstrijo in daleč na sever.
Tudi ta pot se mnogih ni dotaknila tako, kot bi se morala. Skupine revežev so potovale drugod, niso bile v bližini. Meje so bile odprte in do Orbanovega ograjevanja z bodečo žico prijazne. Takrat pa se je vse obrnilo. Nova pot je vodila prek Srbije, Hrvaške in Slovenije. Bodečo žico smo obsojali in se nad njo zgražali.
Varuh je aktivno spremljal vse valove migrantov, od prvega, ki je potekal organizirano, in drugega, ki je zaradi obsega prinesel večji kaos, do vseh naslednjih, ko so se stvari umirile, a so kljub temu prinesli veliko vprašanj, dilem, zahtev, pobud in nasprotovanja. Celo sovražnosti, ki je niti zdaj ne manjka.
Brali in poslušali smo vse mogoče: da so poslani, da spremenijo podobo Evrope, in da jim ne gre zaupati, da sta njihova vera in odnos do žensk drugačna, da je med njimi veliko revežev, vendar tudi nevarni skrajneži. Sledili so pozivi z ene in druge strani: od tega, da jih je treba ustaviti že v Turčiji, urediti njihove razmere doma in jim ne vzbujati lažnega upanja, pa do zahtev po vračanju, strožji azilni zakonodaji, nezdruževanju družin in integraciji. Ljudi, ki se želijo rešiti smrti in oditi drugam, v lepše življenje, pa niso ustavile niti ponekod nemogoče zimske razmere.
Prihajajo novi in novi. Situacijo države obvladujejo zelo različno. Nekatere se izmikajo, ker niso na migracijski poti, druge spreminjajo zakonodajo, tretje ljudem jemljejo premoženje, ker želijo plačilo stroškov, četrte pa jih (še) nemoteno sprejemajo.
Sestali so se zunanji in notranji ministri, pa predsedniki vlad in modreci vseh vrst. Na prižnico je stopil tudi papež in v letu usmiljenja spomnil na reveže, begunce in brezdomce, na vse tiste, ki nimajo, ki ne zmorejo, ki morajo od doma. Pozval je predvsem katoliški svet, spregovoril pa je tudi drugim in jih opomnil, naj bodo strpni. Izjemen papež!
Ko smo upali na dobre novice iz Bruslja in od drugod, je naš državni zbor sprejel novelo > Zakona o obrambi, ki omogoča, da se vojski, »če to zahtevajo varnostne razmere«, podelijo policijska pooblastila. Vse lepo in prav, bi lahko rekli, saj je napisan za hude čase. Toda nujno ga je bilo podrobneje pregledati. Po temeljiti presoji razlogov za in proti smo pri Varuhu zahtevali oceno ustavnosti prvega, drugega in tretjega odstavka 37.a člena, ker so te določbe po našem mnenju v nasprotju z zahtevo po jasnosti in določnosti, postavljeno v 2. členu Ustave. Predlagali smo tudi zadržanje izvajanja spornega odstavka. Pravniki bodočih »pasti« ne moremo in ne smemo prezreti.
Vlado smo zaprosili za informacije, kako je zamišljeno sodelovanje vojske s policijo oziroma izvajanje izjemnih pooblastil. Sprejeli smo sicer za pobudnike prav tako sporna pojasnila o skladnosti 37.a člena Zakona o obrambi z Ustavo, saj gre tudi po našem mnenju za nalogo sodelovanja vojske in policije pri zagotavljanju nacionalne varnosti Republike Slovenije, torej notranje varnosti. Obramba države je skladno s 124. členom Ustave primarno namenjena varovanju nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja, vendar se strinjamo, da to nikakor ne pomeni, da Slovenska vojska v miru ne bi smela izvajati nobenih drugih nalog, povezanih z nacionalno varnostjo.
Ne strinjamo pa se s stališči vlade, da so vsa štiri pooblastila vojski, ki jih dopušča 37.a člen Zakona o obrambi, tudi določno opredeljena. Zakon namreč določa izjemna pooblastila vojski in njeno širše angažiranje - opozarjanje, napotovanje, začasno omejevanje gibanja in sodelovanje pri obvladovanju skupin in množic -, kar se izvaja pod pogoji, predpisanimi za policiste. Res se naša država srečuje z obsežno migrantsko oziroma begunsko problematiko zaradi množičnega vstopanja tujcev v državo in to zahteva učinkovito ukrepanje za obvladovanje varnostne situacije. Določila o novih pooblastilih pripadnikov vojske pa so po naši presoji nedorečena in nejasna oziroma pravno težko določljiva. Na to so opozorili že zakonodajno-pravna služba državnega zbora in nekateri poslanci. Posegajo v svobodo gibanja oziroma varstvo osebne svobode, pravic zasebnosti in nekaterih drugih pravic. Formulacija pooblastil je po naši presoji presplošna in ohlapna, dopušča preširoko razlago, pa tudi ne določa obsega uporabe pooblastil. Potrebna je jasna ureditev odgovornosti za morebitne kršitve.
Ali to pomeni, da bo vojska svoja pooblastila izvajala samostojno in ne v neposrednem sodelovanju s policijo ter kakšna so njihova razmerja nadrejenosti oziroma podrejenosti? Dodatna pooblastila vojski odpirajo tudi vprašanje usposobljenosti in ustrezne opremljenosti, saj gre za povsem nova delovna področja. Bolje je torej preprečevati kot reševati. Ko bodo problemi že tu in se bomo spraševali o ustavnosti, bo morda prepozno. Zato je bila Varuhova zahteva nujna.
Za vlado in državni zbor obstaja hitra rešitev: uskladitev in poprava novele, da ne bo dopuščala nikakršnih dvomov, ker bo jasno in določno obravnavala sprejeti predpis in s tem zadostila načelom pravne države.
Drugi izziv za Varuha kot institucijo in zame osebno je bila pobuda za vložitev zahteve za presojo ustavnosti oziroma zakonitosti 8. člena Zakona o nadzoru državne meje. Pobudniki, povečini Belokranjci, so navajali, da Republika Slovenija ni v vojni, niti ni razglašeno izredno stanje, zato je ograjevanje Slovenije poseg, ki omejuje lastninsko pravico, pravico neomejenega uživanja javnega dobra in svobodo gibanja. Postavitev ograje se jim zdi sporna z več vidikov, saj pomeni velik poseg v vodni režim, veliko gospodarsko škodo, škoduje pa tudi gospodarski dejavnosti.
Člen 8 Zakona o nadzoru državne meje namreč omogoča poseganje v lastninsko pravico, ne določa pa pogojev za tak poseg in nadomestila v naravi. Begunci lahko ograjo pomendrajo ali prerežejo, zato jim vstop v Slovenijo lahko preprečita le vojska in policija. Predlagali so, da vlada preveri potrebnost ograjevanja meje z bodečo žico in odredi odstranitev že postavljene, mi pa naj vložimo zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti 8. člena in predlagamo razveljavitev te določbe, vložimo pa tudi predlog za začasno odredbo o prepovedi nadaljnjega ograjevanja meje.
Tudi tu smo opravili poizvedbe. Nismo se zadovoljili le z odgovori vlade, temveč sem si slovensko-hrvaško mejo tudi sama ogledala. Pa žice ni bilo več, vsaj ne na obiskanih mestih. Ostali so samo sledovi in razdeljeni ljudje. Hudo jim je zaradi žice, ki je tam bila, ker spominja na neke druge čase, ker predstavlja mejo, ki je bila (že) čedalje bolj odprta. Po drugi strani pa se bojijo, da bi begunci spet nenadzorovano in v večjem številu prehajali mejo tako, kot so jo, dokler jih niso začeli prevažati z vlaki v Dobovo. Sprašujejo se kaj bo, če ... Teh če-jev je veliko.
Vlada je pojasnila dejanske in pravne razloge za odločitev o postavitvi izbrane tehnične ovire in sredstev. Države članice EU, med njimi Hrvaška, Slovenija in Avstrija, so primorane vzpostaviti učinkovite ukrepe za obvladovanje nadzorovanega prehajanja schengenske meje. Za uspešno izvedbo nalog policisti lahko uporabljajo zemljišča in vodne površine ne glede na njihovo lastništvo. Gre za zaščito prebivalcev in njihovega premoženja, varnost migrantov ter vzdrževanje javnega reda in varnosti. Ukrep je po mnenju vlade nujen, neizogiben in primeren za dosego navedenih ciljev. Menijo, da ni čezmeren, upoštevan je bil predvsem varnostni vidik.
Ker nam Zakon o varuhu človekovih pravic v 26. členu omogoča, da vsakemu organu posredujemo svoje mnenje z vidika varovanja pravic in temeljnih svoboščin o vsaki zadevi, ki je kjerkoli obravnavana, ne glede na vrsto in stopnjo postopka, smo na vlado naslovili nekaj izrecnih predlogov. S tem smo seveda dali prav tudi pobudnikom.
Vsem oškodovanim je namreč treba zagotoviti ustrezno možnost povračila škode, saj je sodna pot zapletena, stroškovno in časovno pa zelo zamudna. Omenili smo hitrejše poti, ki bi vključevale tudi možnost sklepanja sporazumov in mediacijo. Vlado smo pozvali, naj pretehta upravičenost omejitve dostopa do javnega dobra povsod tam, kjer je ukrep postavitve čezmeren, ponovno pa naj prouči, ali izvedba ukrepa pomeni tudi čezmerno omejitev svobode gibanja.
Naši zaključki so, da v danih okoliščinah odločitev o izbiri žičnate ograje z rezili kot tehničnega sredstva za nadzor, brez testa sorazmernosti, lahko pomeni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Rezila so prispodoba žalostne preteklosti.
Računamo na načeli pravičnosti in dobrega upravljanja, da bo vlada situacijo razrešila v dobro državljanov, predvsem s sprejemom ustreznih ukrepov in v najkrajšem možnem času. Sama pa pričakujem tudi sprejem pri predsedniku vlade.
Mediji so korektno povzeli vse teze in vsebino naše novinarske konference. Odziv nekaterih ljudi, zlasti gospoda Matevža Krivica, je bil seveda pričakovan. Videti pa je, da skuša razumeti situacijo, ki je Varuha ob tehtanju razlogov za vložitev obeh zahtev za oceno ustavnosti spodbudila k temu, da reši, kar se rešiti da, in to čim prej.
Gospod Krivic je v svojem prvem odzivu v nekaj medijih zapisal: »'Nič' bi bil popoln poraz pravne države – 'vse' bi bil (v naših razmerah) čudež – to, kar smo zdaj od varuhinje dobili, pa sicer ni ne tič ne miš, ampak nekaj pa vendar je.«
Čez nekaj dni se je v razmišljanju na mnenjski strani Dela spraševal, ali naj prvo kritiko ublaži ali zaostri, saj je oboje možno. Sklenil je, da ne bo zaostroval, kar je zelo spodbudno. Pohvalil je naša opozorila, se dotaknil pooblastil vojski in spregovoril tudi o žici in ograji na meji. Pozornost je preusmeril na vlado in ustavno sodišče, kamor smo ne nazadnje pisali tudi mi. Prav na njih je, da zadeve ocenijo in spremenijo!
Kot varuhinja imam povsem mirno vest. Nisem naredila vsega, kar so pobudniki predlagali, ker je bilo pričakovanj z vseh strani veliko in so si bila včasih diametralna, ampak to, kar se je meni in našemu celotnemu kolegiju zdelo pošteno, pravično in primerno težki situaciji. Stvari so namreč zelo resne in nikoli ne vemo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Ne vemo niti, na koga v Evropi se lahko zanesemo.
Novela Zakona o obrambi je v določenem členu nejasna in jo je treba precizirati, pri ograji, meji, žici, tehničnih ovirah ali kakorkoli temu rečemo, pa biti konstruktiven. Nevarnost je tu, ljudje od vlade zahtevajo mir in varnost, vlada o tem odloča in prevzema odgovornost. Na drugi strani pa so tudi pravice ljudi. Kdaj in koliko jih omejiti in ali je to (že) nujno potrebno? Kakšna je pravična odškodnina in kako jo doseči? Vse to so vprašanja, ki lahko pomirijo ene in druge.
Čas namreč prinaša nove migrante, nove poti in ovire. Menim, da za rezila, ki jih je naša država kupila pri Madžarih, na meji ni prostora, ker so grozljiva za ljudi in živali, za domačine in tujce, za dve sosedski državi in Evropo prihodnosti. Jo bomo z njimi res še imeli? Spominjajo na mračne čase naše preteklosti, na holokavst, taborišča, na bodečo žico okoli Ljubljane. Ali res prinašajo tako potrebno varnost? Bomo izključno z njimi res vse rešili? Kje je modrost voditeljev tega sveta?
Lažje je govoriti, težje storiti. Nedvomno ima vlada izredno težko nalogo. Kako narediti to, česar ni zmogla, hotela ali znala niti Evropa? Kako zaščititi lastne ljudi, kako pomagati tujim, kako usmeriti tokove le prek zaznamovanih in urejenih prehodov? Če bi bilo preprosto, bi vlada rešitev zagotovo že našla. Tako pa jo, sem prepričana, išče in se uči. Tudi na lastnih napakah, ki jih človek lahko naredi tudi v prizadevanju, da bi delo opravil dobro in hitro. Čas namreč lahko pokaže drugačne poglede.
Če bi kot preroki vedeli, kaj bo čez mesece in leta, bi bilo veliko lažje. Če državo ogradimo, vstanejo protestniki in aktivisti. Če pustimo Slovenijo odprto, brez meja, le z vojsko in policijo, ki jo je zagotovo premalo, in vse možne prehode, se zgrozi drugi pol. Tamkajšnji prebivalci nenadoma ne želijo več tako odprte, svobodne in evropske meje.
Današnje evropske meje žal niso več take, kot smo si jih želeli, se jih navadili in jih cenili. Ali so strahovi upravičeni? Ali so apetiti nekaterih drugačni, kot jih prikazujejo?
Nestrpnost nima meja. Zagon in polet dobi takrat, ko so ljudje in časi nestabilni, ko ni pravih odgovorov, ko ni pomoči, ki bi jo morala zagotoviti tudi evropska skupnost, ne le država. Zakaj »skupnost«, če vsak lahko dela po svoje, v nesreči pa ostane skoraj sam? Razmišljati je treba zdaj, trenutek in kraj sta popolnoma prava. Ali morda Evropi, ki naj bi bila naša »družina«, zmanjkuje poguma, elana, znanja in včasih celo zdrave pameti? Kdo je »pameten« in kdo ni, bo pokazal tudi čas. Takrat bo lahko govoriti »za nazaj«.
Mirno lahko spimo le s čisto vestjo. Naj na to pomisli vsak, ki o čem odloča!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
