Izraz je menda vse pogosteje mogoče zaslediti v ameriški sodni praksi. V znamenju želje po lahkotnejšem razvedrilu, ki ji ne morejo ubežati niti tamkajšnje najbolj prestižne pravne revije, sta leta 1993 ugledna pravnika Alex Kozinski in Eugene Volokh v prestižni reviji Yale Law Journal objavila članek z naslovom Lawsuit, Shmawsuit, v katerem sta poročala, da se je izraz chutzpah pojavil v 231 zavedenih sodnih odločitvah, prvič leta 1972 ob opisu vloma v šerifov urad za krajo orožja.
Moje podobno iskanje po bazah ameriških sodišč pred petimi minutami je ponudilo 532 zadetkov, zadnje tri v mesecu maju. Med zadetki je denimo sodba v zadevi Yates proti Mestu New York in dr. iz leta 2006, v kateri je gospoda Yatesa pohabil 200-kilogramski sibirski tiger, ki ga je skupaj z aligatorjem skrival v svojem stanovanju v petem nadstropju neke stanovanjske hiše, tako da je končal v bolnišnici; ker so nekaj dni kasneje po več pričevanjih o tigru policisti vdrli v stanovanje, da bi pomagali živali in zaščitili druge stanovalce, pa je Yates tožil mesto in policijo, ker da so v stanovanje vstopili brez sodnega naloga.
A naj bo dovolj ameriške sodne prakse, izraz chutzpah (ki se izgovori hucpa) je aktualen tudi pri nas in drugod po svetu.
Iz slovenskih logov se denimo spomnim dogodkov izpred par let, v katerih se ni posebej proslavil ugledni zdravnik Jože Balažic. Kot je tedaj razkril spletni časnik Metina lista, je Balažic v zborniku zdravniškega srečanja objavil kratek prispevek o homeopatiji, ki ga je skoraj v celoti zgolj prekopiral iz nekega drugega članka, leto dni prej objavljenega na spletni strani Skeptik.si.
Če bi šlo zgolj za to, da bi še enega (pa kolikorkoli uglednega že) avtorja več ujeli pri plagiatorstvu, potem si sam te epizode verjetno niti ne bi zapomnil, vsekakor pa ne bi prišla v poštev v kolumni o chutzpah. A kaj, ko se je Balažic na razkritje odzval s pojasnilom, da je šlo za napako z napačnim citiranjem, zagrešeno v časovni stiski, ki da je na sami predstavitvi na srečanju ni ponovil. Ravno s tem pojasnilom je namreč svoj greh začinil z odlikami izraza chutzpah.
Pojasnilo sporoča, da je šlo za nenamerno napako, ki da je zgolj posledica nerodnosti. Pred očmi bralca naslika podobo nekoliko raztresenega, a v osnovi poštenega in dobronamernega akademika – samopodobo, ki jo rade volje kot priročen alibi posvajamo skoraj vsi, ki smo blizu akademskim vodam. (Sam vsako elektronsko pismo, ki mu pozabim pripeti obljubljeno priponko, slavim kot dokaz mojih akademskih talentov.)
Če Balažicevo pojasnilo vzamemo povsem resno, potem je svoj prispevek sprva nameraval, a nato zgolj zaradi šlamparije povsem nehote pozabil opremiti s pojasnilom, da je skoraj v celoti dobesedno prekopiran. Kar je torej nameraval storiti, je, da bi v tiskani različici priznal, da v resnici ne objavlja svojega besedila, še več, da o homeopatiji bodisi ne zna bodisi ne utegne zapisati prispevka s svojimi besedami, ampak v dobrobit bralcev zbornika (in udeležencev srečanja?) ponuja zgolj rahlo dopolnjen ponatis spletnega članka nekoga drugega.
Se nam to zdi smiselno? Bi Balažic torej kot povsem sprejemljivo razumel prakso, ko bi ljudje s knjižnih polic jemali svoje priljubljene klasike in jih prepisane objavljali pod svojim imenom, a z ustrezno uvodno opombo, da gre pač za bolj kot ne dobesedni prepis izvirnega avtorja?
Verjetno ne. Bolj verjetno se zdi, da je šlo za nerodno in še dodatno nesmiselno reakcijo, ki nam je lahko v uteho zgolj v tem smislu, da potrjuje, da tudi ugledni strokovnjaki ne samo grešijo, ampak svoje grehe nato še težko priznajo in se iz godlje skušajo izvleči z izgovori, pa četudi so ti slišati nekoliko butasti. Oziroma, lepše rečeno, chutzpah.
A naj bo dovolj o Balažicu, ki se glede te epizode morda predvsem veseli dneva, ko se bo lahko pridružil več kot 1000 Slovencem, ki so pri Googlu že skušali uveljaviti svojo pravico biti pozabljen.
V zadnjih tednih sem namreč skupaj z vami priča docela novim razsežnostim lastnosti chutzpah. Plagiatorji kratkih prispevkov in blokovski gojitelji sibirskih tigrov so v primerjavi z njimi kot kaki skromni, plašni, resnicoljubni (ali resničnostljubni) taborniki. Akterjev je več, a v glavni vlogi nastopa Sepp Blatter.
Ja, saj vem, nogometa imate že vrh glave. Tudi jaz. A v zadnjih tednih so še najbolj zakrknjeni, vsega hudega naveličani ciniki privzdignili obrvi in pogledali proti Zürichu, proti luksuznim hotelom delegatov svetovnih nogometnih zvez in proti sedežu organizacije FIFA, ambicioznemu kompleksu s petimi nadstropji od sedmih pod zemljo. (V modrosti, ki bi mu jo lahko zavidali voditelji Turkmenistana ali kakšni od bolj premetenih zlikovcev v Bondovih filmih, je Blatter menda izjavil, da bi morala v prostorih, kjer se sprejemajo pomembne odločitve, svetloba prihajati od zbranih ljudi.)
Zgodbo nemara poznate, a poskusite prešteti, kolikokrat vas bo ob njej prijelo, da kihnete chutzpah. Afera je izbruhnila na plano, ko je ameriški FBI s pomočjo skesanca, nekdanjega visokega nogometnega funkcionarja Chucka Blazerja – ki ga je Putin primerjal s Karlom Marxom in ki je na elitni lokaciji na Manhattnu poleg svojega za slabih 4000 dolarjev na mesec najemal še dodatno stanovanje zgolj za svoje mačke – uspel pridobiti več posnetkov pogovorov z drugimi vpletenimi funkcionarji FIFA.
Tik zatem je bil Sepp Blatter ponovno izvoljen za predsednika FIFA. Med izjavami po izvolitvi je menda ponudil tudi tele dragulje: »Smo na prelomnici. Moramo se zbrati in iti naprej. Ne moremo nenehno nadzirati vseh v nogometu. […] Ljudi ne moreš kar tako prositi, naj se obnašajo etično.« Mimogrede, s tem je nemara meril na vas in name, ne na svoje podrejene in funkcionarje v raznih odborih FIFA. Že prej pa se je menda tudi zavezal, da je odgovornost pripravljen »nositi na svojih ramenih« in da bo »od jutri naprej« začel zdraviti Mednarodno nogometno zvezo.
To je rekel človek, ki je za zvezo FIFA začel delati leta 1975, leta 1981 postal njen generalni sekretar in leta 1998 njen (sedaj že petkrat izvoljeni) predsednik. O katerem je, ko je leta 2012 Parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela kritično resolucijo o neustreznem upravljanju športov in še zlasti nogometa, parlamentarni poročevalec v priloženem obrazložitvenem memorandumu poročal o finančnih nepravilnostih in milijonskih izplačilih od osemdesetih let naprej ter zapisal, da si je težko predstavljati, da Blatter zanje ne bi vedel. O organizaciji, ki je pod pritiski že nekaj let nazaj vzpostavila posebni etični odbor in preiskovalca, nekdanjega ameriškega tožilca Garcio, ki se je odločil raziskati tudi dodelitev svetovnih prvenstev Rusiji in Katarju in ki je lani o svojem delu pripravil 350-stransko poročilo, ki pa ga FIFA nato ni dovolila objaviti v celoti, ampak izdala zgolj kratek povzetek, ki mu je Garcia oporekal, češ da je netočen in zavajajoč, ter zaradi tega odstopil s svojega položaja. In tako naprej. A Blatter naj o takih izoliranih početjih, če je do njih res prišlo, menda ne bi čisto nič vedel.
Vse bolj je recimo očitno, da je pri odločanju o svetovnem prvenstvu, ki ga je na koncu dobila Južna Afrika, prišlo do plačila deset milijonov evrov kot podkupnine za funkcionarje FIFA. Je res mogoče, da Blatter, ki je bil že desetletja v vrhu zveze, o tem ne bi nič vedel? Nekdanji predsednik UEFA in Blatterjev tekmec za predsedniško mesto FIFA Lennart Johansson si tega recimo ne more predstavljati: »Generalni sekretar je pošiljal milijone dolarjev v Ameriko in potem Blatter trdi, da tega ni vedel. On ve vse, kar se dogaja, zato mu ne verjemite. Izplačilo [je bilo] tako veliko in on, ki nad vsem skupaj izvaja zelo tesen nadzor, bi o tem moral vedeti, to je nesmisel.« Korupcija je bila in v njej so bili udeleženi njegovi najtesnejši sodelavci, a ob pomanjkanju kronskega dokaza njihov voditelj vztraja pri svoji nedolžnosti…
Ob vsem tem je težko ne pomisliti na krasen prizor iz filma Casablanca, v katerem stotnik Renault šokirano ugotavlja, da v Rickovem baru poteka kockanje.
A tudi Sepp Blatter ve, da slika pove več kot tisoč besed. Navsezadnje je FIFA plačala veliko večino stroškov za snemanje filma o svoji »zgodbi o uspehu« pod naslovom United Passions, propagandnega poloma, ki ga je pomagal posneti Gerard Depardieu in je na premierni konec tedna (petek/sobota) v desetih kinematografih ZDA zaslužil vsega skupaj 607 dolarjev.
Zato je, ko je nekaj dni po izvolitvi vendarle napovedal svoj odstop, kmalu zatem Blatter na Twitterju objavil fotografijo, na kateri sedi za svojo pisalno mizo, pod sliko pa je pisalo: »Med trdim delom na reformah…« Še pred tem je moral ob vrnitvi na sedež zveze pretrpeti desetminutni stoječi aplavz 400 zaposlenih. Če ob tem pomislite na formalno prazne ovacije, ki so jih v delovanju političnega aparata deležni kaki običajni politični voditelji ali brezupni diktatorji, se motite: če že komu, naj bi bil Blatter podoben Kristusu, ali pa vsaj posebej izjemnim državnikom kova Winston Churchill ali Nelson Mandela. (Da je Blatter ostarelega Mandelo menda prisilil k obisku finalne tekme kljub temu, da je Mandela žaloval za smrtjo pravnukinje tik pred začetkom turnirja, te prispodobe verjetno ne more skrhati.)
V tem se skriva tudi strah onih, ki svarijo pred prehitrim zadovoljstvom, da se Blatter dokončno umika. Ko je Evropski parlament v četrtek sprejel resolucijo, v kateri je obsojal »sistematično in nagnusno korupcijo«, je pozdravil Blatterjev odstop, a še ni povsem gotovo, da se Blatter res namerava umakniti. Afriške in azijske nogometne zveze ga menda vztrajno prepričujejo, naj ne odstopi.
Da ta sporočila vsaj do določene mere potencialno prihajajo ravno od tistih nogometnih funkcionarjev, ki so od finančnih nepravilnosti pri delovanju FIFA tudi sami imeli koristi, je seveda le še eno od motečih dejstev, ki ga je v vzporednem svetu FIFA očitno še nekaj časa mogoče zanikati. V tem vzporednem svetu je Blatter nedolžni oče nogometa, ki požrtvovalno in nesebično skrbi za razvoj igre v manj razvitih članicah, kot tak pa je občasno tudi tarča neutemeljenih zarot ljubosumnih tekmecev ali posameznih nogometnih držav. Na take zarote pa obstaja le en možen odgovor: chutzpah.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
