Če bi sedeli v kaki zakajeni pivnici in hlastali za poglobljenimi pravnimi razpravami, bi lahko skupaj s Hartom, Razom in drugimi velikani pravne teorije razmišljali o tem, ali je pravo neločljivo povezano ali celo pogojeno s prisilo. A zakajene pivnice je – hvalabogu – danes težko najti, v prednovoletnem času pa vsaj v privilegiranem (in maloštevilnem) družbenem sloju bralcev tega kolumnista verjetno tudi ni veliko takih, ki bi po preštevilnih prazničnih pojedinah in odvečnih kosih potic še hlastali za čimerkoli, zato se lahko zamislimo nad bolj enostavnimi praktičnimi primeri.
Se še spomnite časa kakih dvajset let nazaj, ko se je uvedla obvezna uporaba varnostnih pasov v avtomobilih? Sam imam v spominu prispevek v televizijskem dnevniku, v katerem so s kamero svoje mnenje o novi obveznosti delili naključni avtomobilisti na nekem mejnem prehodu. Vsaj eden od vprašanih voznikov ji je odločno nasprotoval in se vprašal, od kod državi predrznost, da se takole vmešava v polje njegove svobode in osebne odgovornosti. Nemara tudi ni bil edini, ampak je predstavljal večjo skupino avtomobilistov, ki so se zmrazili ob misli, da bodo morali prijetno izkušnjo vožnje po cesti skaziti z uporabo varnostnega pasu – menda je v ZDA leta 1981 varnostni pas uporabljal le vsak deveti uporabnik avtomobilov.
(To vem, ker se je danes težko spomniti reči, o kateri ne bi bilo moč kakega uporabnega podatka najti v petih sekundah z uporabo spleta – tule je spletna stran, na kateri izvemo, da se je raba varnostnega pasu v ZDA dvignila z 11 % leta 1981 na skoraj 85 % leta 2010, s čimer da se je rešilo na sto tisoče življenj. Omenjeni spletni zapis te ocene ne podkrepi s številkami, a če si želite bolj numeričnega dokaza tega dejstva, potrebujete zgolj nekaj poenostavljanja in logičnega sklepanja iz razpoložljivih podatkov: če je bilo leta 2009 zgolj dobrih 15 odstotkov uporabnikov avtomobilov, ki niso bili privezani, prispevalo več kot polovico od 23.000 smrtnih žrtev nesreč (med uporabniki vozil, torej brez nesrečnih pešcev ali kolesarjih), potem se letni učinek uporabe varnostnih pasov zgolj v ZDA meri v nekaj deset tisoč prihranjenih življenjih med uporabniki pasov, ali pa v slabih deset tisoč izgubljenih življenjih med onimi, ki uporabo zavračajo.)
Zdi se, da v takih primerih prisila deluje: zgolj dejstvo, da je danes razmerje sil skorajda obrnjeno in da namesto enega od devetih varnostni pas uporablja šest od sedmih potnikov, pa čeprav morda nekateri od starejših ljubiteljev potovalne torzne svobode med zapenjanjem še vedno potihoma zakolnejo, že pomeni številna rešena življenja. Med mlajšimi uporabniki, ki onih časov niti poznali niso, pa verjetno ne preklinjanja ne upiranja niti ne boste opazili, saj so se rodili v svet, kjer je varnostni pas nekaj naravnega. (Podobno bi študente morda lahko »prisilili«, da bi kot nekaj naravnega sprejeli idejo prisotnosti na predavanjih in priprave nanje, če bi oboje za nekaj generacij študentov dejansko uvedli kot prisiljujočo obveznost, tako da bi vsak novi bruc prišel na univerzo marljivih starejših kolegov, ne pa na univerzo, kjer razpasla kultura akademske svobode že spodjeda tako njegove starejše kolege kot sem ter tja tudi kakega profesorja.)
A vsega se ne da doseči s prisilo. Spomnim se uglednega kolega slovenista Marka Stabeja, ki je v eni od razprav o oblastnih prizadevanjih za nego slovenskega jezika svoja razmišljanja strnil v kratko poanto, ki je šla nekako takole: jezik moraš preprosto imeti rad. Kar je zelo res. A vsaj nekatera od oblastnih (in »oblastnih«) prizadevanj tako v bolj normativno naravnani slovenistični stroki kot v (pa četudi docela dobrohotni) jezikovni politiki in normodajnem delovanju državnih oblasti so želela to ljubezen doseči na silo. Po tej poti pa se težko pride do ljubezni in veliko lažje do priskutnosti.
Razen, seveda, če ste preveč nekritično brali Orwella in prišli do zaključka, da morate ljudi zgolj bombardirati z udarnimi slogani (vojna je mir, svoboda je suženjstvo, nevednost je moč) in bodo besede meso postale. Tako so očitno postopali v neki ameriški zdravstveni organizaciji, kjer so morali delavci sodelovati v vrsti čudaških verskih obredov, med katere je sodila tudi obveznost, da svojim nadrejenim govorijo »Rad te imam«. To je novica za ono staro rubriko »Saj ni res, pa je«, kot kaže, pa proti pričakovanjem snovalcev te izvrstne prakse tudi ni privedla do želenih učinkov – namesto da bi svoje nadrejene iz vsega srca vzljubile, so tri zaprepaščene uslužbenke letos poleti zoper njih sprožile sodni postopek.
Če ste pravnik ali razmišljujoč državljan, ste letos morda razmišljali tudi o tem, na kakšen način sta povezana pravo in politična odgovornost. Ne bom pogreval dodobra (a še ne do konca) prežvečenih zgodb o tem, kdaj kakšno politikovo početje zadošča za politično upokojitev in kdaj za kazensko obsodbo; a tudi tu so razprave pogosto potekale vsaj v luči spraševanja o tem, v kolikšni meri bi se morali, mogli ali smeli zateči k pravni prisili za usmerjanje, dopolnjevanje ali nadomeščanje politične morale. Da je kolateralna škoda teh razprav splošno razkrajanje vere v pravosodje in posledično tudi vrsta nebrzdanih in pogosto nespoštljivih napadov na sodstvo, redna sodišča in ustavno sodišče, z ene in druge strani političnega spektra, je morda končni požetek, vsekakor pa žalostna samoobsodba slovenske družbe. Pravo ne dela.
Na koncu se spet vrnemo k človeku. Jedro in izhodišče jezikovne politike bi moral biti človek, ne jezik, pravi Stabej. Tudi bistvo prava je človek, ne pravo (ali država, ali sodstvo) – človek kot naslovnik in človek kot soustvarjalec. Mi vsi. V tem oziru je pravo zgolj upajoče prizadevanje, njegovo upanje pa živi ali umre z ljudmi, ki ga gojijo in sprejemajo kot nekakšno dolžnostno upravičenje.
Naj se to upanje v prihajajočem letu okrepi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
