Samo en način je kako vzgojite otroka tako,
da bo krenil po pravi poti in sicer tako, da sami hodite po njej.
Abraham Lincoln
Ko dandanes spremljamo ljudi na njihovih življenjskih poteh, vidimo veliko gorja, žalosti, nesreč, nasilja. Mnoge stvari je težko preprečiti, veliko pa bi jih se dalo. Z razumnim obnašanjem, s sprejemanjem drugačnosti, pogovori o težavah in dogovori. Če se dva, ki se ljubita in želita preživeti življenje skupaj, ustvarita dom in dobita še otroke, postane včasih prostor pretesen, začnejo se kopičiti številne težave, nesoglasja, premalo je »prostora pod soncem«, vse to vodi v razhod, ki je lahko miren in prijazen, pogosto pa bojno polje. Na njem sicer kdo celo zmaga, veliko pa je padcev in porazov in med vsemi bitji zagotovo najbolj trpi otrok. Čeprav sta si ga želela oba in jokala od sreče ob prvih slikah z ultrazvoka, prerezani popkovini in torti z eno svečko, je sedaj nastopil čas, da ga dobi le eden, drugi pa bo imel z njim občasne stike.
Vse lepo in prav, če je temu res tako. A, življenje prinaša tudi razočaranja. Nova zveza, moški ali ženska, v trikotniku ali izven njega, premoženje, ki se ga ne da razdeliti čez noč, vsaj ne pošteno, bremena staršev po eni ali drugi strani in še marsikatero gorje vsakdana, vse to vpliva na nedostojen razhod. Boj za vrt, uto, avto, bančni račun, se začne, dobiva vse širšo podobo bojnega polja. Vmes je otrok. Eden, dva, celo trije ali več. Kako jih deliti, kje bodo živeli, s kom se bodo videvali?
Še vedno prevladuje miselnost, ki ima precej teže, da je mati tista, ki otroka ni le rodila, pač pa tudi dojila in vzgajala v prvih letih življenja ter se mu posvečala mnogo bolj kot oče. A, prihajajo tudi sodobni očetje. Taki, ki so ob otroku ne le s kamero v roki, ko je potrebno posneti porod ali prve rojstne dneve, pač pa tudi tako, da ga vodijo v vrtec, na dodatne dejavnosti, se z njim učijo in preživijo marsikatero uro, so v pomoč ženi, veliko in produktivno sodelujejo pri »razcvetu« družine. Naenkrat pa starša zaživita na dveh naslovih in kako se dogovoriti za srečanja čez vikende in počitnice? Kdaj bo otrok pri komu in kako bosta to sploh uskladila? Pogosto je težko celo v primerih, ko družina živi skupaj, kaj šele, ko ni več možno.
Kako zagotoviti, kdo je pravi, kdo nagaja, kdo misli resno in kdo ne? Težave za centre za socialno delo, družinska pravdna sodišča, številne izvedence in še najbolj, za ubogega otroka.
Kdaj bomo presegli miselnost, ki je še kako staromodna, da je dobra mati le tista, ki ob razvezi obdrži otroka? Ste kdaj sploh slišali, da bi kdo rekel, da je tako dobra, da je otroka »pustila« očetu? Vse polno je vprašanj in ugibanj zakaj se je to zgodilo, kaj je z njo narobe. Na tej poti bo potrebno narediti še veliko korakov. Osveščati, pomagati vsem, tudi ženskam, ki »izgubijo« otroka. Zato je vsekakor najboljše skupno starševstvo, a kaj, ko ga je tako težko doseči. Lahko bi ga v času, ko se je družina še razumela, pozneje, v spopadih in bojih, pa je to praktično nemogoče. Tako pa dan za dnem spremljamo hude boje očetov, da bi otroke vsaj videli, slišali, z njimi govorili, kaj šele preživeli vikend ali dva.
»Klic po očetu« je slišati iz marsikaterega slovenskega doma in težko si je predstavljati koliko pravd teče prav zaradi tega, koliko kartuš je izpraznjenih zaradi tožb, pritožb, mnenj in koliko solza prelitih tudi s strani slovenskih očetov, ki se borijo in borijo, a včasih ostajajo kot »hlapci Jerneji« na svoji poti iskanja pravice. Kako ugotoviti, seveda čim hitreje, da oče ni bil nasilen, da ni surovo ravnal z otroki ali jih celo spolno zlorabljal? Vsako prijavo je treba jemati resno in do bridkega konca ne veš »kdo pije in kdo plača«. Še zlasti, ker zna moška roka resnično tudi trdo udariti in jim nasilje ni tuje, ne do žena in niti do otrok. K sreči po novi zakonodaji nasilje pomeni tudi prisostvovanje otroka v spopadu staršev za premoč, nadvlado, za svoj prav. Otroci so mu pač izpostavljeni že, če živijo v taki družini.
Zakaj v zakonodaji grožnja, da v kolikor se starša ne moreta sporazumeti kje bo otrok in ne upoštevata odločitev sodišča o stikih, ne pomeni tudi grožnje odvzema otroka? To bi marsikaj spremenilo.
Res pa je, da otroka, ki je žrtev nasilja ali zlorabe, nikakor ne smemo izpostavljati nadaljnjim dogodkom, ki bi mu neizmerno škodili. Zato je izpeljava kazenskih postopkov, ki to dokažejo, včasih celo ne, nujna. Morala bi biti izjemno hitra, saj posledično lahko pomeni prepoved stikov ali stike pod nadzorom.
Če bi ljudje govorili resnico in le resnico, če bi prijavljali le dejanja, ki so resnično storjena in nikoli ničesar zlorabljali, potem ne bi imeli tako velikih težav tako dolgih in zapletenih postopkov, toliko pravd, ki uničujejo že tako prizadete otroke.
Kako jih torej v takih primerih zaščititi, kako staršem dopovedati, da niso njihova lastnina, da so jih dolžni spremljati na poti življenja in jim pomagati, da odrastejo in lahko zaživijo povsem samostojno, sicer pa jih bodo te rane in kasnejše brazgotine spominjale na boj, ki ni bi potreben? Zato ni škoda ne časa in ne truda, da bi tu naredili korak naprej. Da bi osveščali in osvestili ljudi, ki danes, ta hip stopajo na pot pravde za uboga bitja, da je vsekakor boljši dogovor, ker je iskanje pravice na sodiščih lahko dolgotrajno in težko. Nikoli pa niti ne vemo, če bomo pravo pot našli.
Tako je potrebno o teh hudih problemih govoriti. Starše, ki se ne uspejo dogovoriti, pa pred odločanjem družinskih sodišč, napotiti na pot »šole starševstva« in mediacije. Tam se bo pokazalo komu je resnično mar za otroka in komu gre le za prestižno zmago in nadvlado nad drugim staršem. Marsikdo bo odnehal še preden bo začel, saj bo zatrjeval, da »učenja« ne rabi ali ne bo škoda časa in truda za resničen napredek v poznavanju čustev in ranljivosti bitja, ki je njegov otrok.
Družba mora reagirati in preprečiti »boje«, ki ji ne bi smelo biti, saj uničujejo te in prihodnje generacije.
Lahko jim daš svojo ljubezen, ne pa svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.
Lahko spraviš pod streho njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše prebivajo v hiši jutrišnjega dne.
Kahlil Gibran
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
