Kot kolumnist sem seveda nenehno na preži, da preverjam aktualnost objavljenih besedil. V zadnjem tednu sem bil tako vesel kar nekajkrat. Med drugim je v torek Sodišče Evropskih skupnosti izdalo sodbo v zadevi C-345/06 Heinrich, o kateri sem tu pisal že pred slabim letom, v četrtek pa neizogibno nenavdahnjeno sodbo v zadevi C-402/08 Komisija v. Slovenija, s katero se je tudi naša država prelevila v tisto, kar sem označil kot »naravno stanje države članice«.
Prav tako pa me je komentator nekega drugega zapisa opozoril na to, da se je z odstopom M. S. El Naschieja z mesta urednika vsaj malo začela reševati usoda kvantificirano opevane, a vsebinsko polnohibne revije Chaos, Solitons and Fractals, ki sem jo pred časom omenjal v eni od kolumn kot lep dokaz možne nedoslednosti kvantificiranih meril znanstvene uspešnosti.
Zgodba bi se lahko končala tu, če se ne bi izkazalo, da je odstopljeni urednik, očitno dokaj premožen mož, začel sprožati pravne postopke proti tistim blogerjem in drugim kronologom njegovih publicističnih podvigov, ki so prvi in najglasneje opozarjali na zavajajočo podobo njegove znanstvene odličnosti, v Nemčiji, Veliki Britaniji in morda v kratkem tudi v ZDA (nekaj informacij o tem je na voljo prek te objave). Zato zgoraj omenjeni komentator sprašuje, ali je tovrstne zapise mogoče jemati kot razžalitev po evropskih ali ameriških pravnih standardih, ali pa gre za znanstveno kritiko, ki bi morala biti izvzeta iz dometa prepovedane razžalitve.
Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da ne gre za moje področje, tako da pišem bolj na podlagi prebranega, zlasti pa ne bom ugibal o praktičnih vidikih tovrstnega tehtanja med sprejemljivostjo kritike v imenu svobode izražanja in družbenih interesov na eni ter prepovedjo razžalitve v imenu varstva časti in dobrega imena v slovenski praksi, ki je ne poznam dobro (še najbolj sem se nekoč seznanil s sporom o knjigi Modri e Matjaža Pikala, ki je v iskanju ustreznega ravnovesja med dvema temeljnima pravicama romal tudi do Ustavnega sodišča).
Po eni strani so si ureditve nemara v marsičem podobne: vse prepovedujejo razžalitev kot tako oziroma dopuščajo možnost pregona in odškodnine (pri nas se kazenski pregon denimo začne na zasebno tožbo), prav tako pa za razžalitev ne štejejo resne kritike, znanstvenega dela in podobnih družbenih dejavnosti, pri čemer je tovrstna obramba lahko omejena s pogojem, da so bile potencialno žaljive besede izrečene oziroma zapisane brez namena zaničevanja (gl. npr. 158. člen KZ-1).
Obenem pa med ureditvami obstajajo tudi dokaj velike razlike, ki so odvisne od stopnje varovanja svobode izražanja in nemara povezane s splošnim dojemanjem narave pravic (ali gre za bolj vertikalno dojemanje razmerja med posameznikom in državo, kot v primeru ZDA, ali za bolj horizontalno dojemanje med posamezniki, kot marsikod v Evropi). Ravno v tej luči lahko izredno pomembno vlogo igra internet, zlasti če lahko zaradi globalnega obdelovanja in pregledovanja besedil tožnik izbira jurisdikcijo, v kateri bo sprožil postopek zaradi razžalitve.
V ZDA je stopnja varstva svobode izražanja denimo občutno višja kot v Združenem kraljestvu (kjer večji del dokaznega bremena pade na toženo stranko), zaradi česar številne prizadete osebe – od hollywoodskih zvezd prek milijarderjev-kar-tako do domnevnih podpornikov terorizma – izberejo prav britanska sodišča za vlaganje sporov proti avtorjev domnevnih razžalitev. Britanska ureditev je bila tako že večkrat kritizirana, češ da prekomerno omejuje svobodo izražanja, tako s strani Združenih narodov kot v luči Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Pri tem pa je možnost končnega uspeha tako ali tako sekundarnega pomena. Pogosto zadošča že zastrašitev, pomagata pa tudi visok strošek za samo vodenje postopka obrambe pred obtožbo razžalitve in pretnja še večjih stroškov, ki bi jih tožena stranka morala povrniti tožeči stranki, če bi slednja s tožbo uspela. Premožni tožniki lahko torej uspejo že samo s tem, da brez posebnega ozira na stroške toženo stranko (denimo ne preveč premožnega avtorja nedolžnega malega bloga) zasipa s pravnimi dopisi in zahtevami. Kot kaže, ima tudi El Naschie očitno dovolj pod palcem, da si lahko privošči tovrstne stroške.
Povedano si zasluži še dve pripombi. Prvič, avtorji nedolžnih malih blogov v takih primerih niso povsem nemočni, saj imajo veliko robinhoodovskih pomočnikov – avtorjev drugih blogov, ki jim kaj radi priskočijo na pomoč v nepokorščinsko obarvanem uporu zoper močne in vplivne. To se je do določene mere zgodilo tudi v primeru urednika nesrečne revije Chaos, Solitons and Fractals.
In drugič, da je vendarle dobro imeti pred očmi meje, znotraj katerih avtorja res nesporno varuje ideja resne kritike brez namena zaničevanja. Ena od strani z besedili o početju El Naschieja, ki so se spremenila, je denimo pred spremembo vsebovala naslednji odlomek:
»Torej, naj povzamem (kolikor razumem).
1. Opravka imamo s čudakom [crackpot].
2. Omenjeni čudak je urednik revije – revije, ki je morda nekoč vsebovala resna dela, a ki je sedaj v celoti posvečena objavljanju trčenosti [crackpottery].
3. Omenjeno revijo izdaja priznana, čeprav nekoliko hudobna, založniška hiša.«
V tem besedilu je avtor resni znanstveni kritiki (odsotnosti) kakovosti El Naschiejevega dela in založnika dodal še nekaj liričnih izrazov. Morda ga v tem marsikdo razume in se tudi sam ne bi mogel upreti uporabi podobnih izrazov, za katere se mu zdi, da si jih El Naschie in Elsevier zaslužita. Vseeno pa gre za izraze, ki gredo nekoliko dlje od gole znanstvene kritike in se lahko bralcu zdijo žaljive.
Morda je prav zato omenjeni odlomek izginil s spletne strani, hkrati pa lahko služi tudi kot nauk tistim, ki ne bi radi v imenu svobode izražanja z osebnim vložkom iskali meja med dopustnim in nedopustnim. Seveda lahko porečete, da gre nemara tu za ravno tisto »žaljivo izražanje«, ki je v kontekstu resne kritike dopustno in ga denimo pri nas varuje 3. odstavek 158. člena KZ-1 – a vendar se je treba zavedati, da se v tem primeru že podajate na bolj spolzki teren dokazovanja, kako žaljive so besede, kako resna je kritika in kako verjeten je namen zaničevanja, oziroma težavnega in predvsem dragega tehtanja med dvema temeljnima pravicama v sodnem postopku.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
