Hergovich v svoji raziskavi, ki jo je ta teden predstavil na prvi nacionalni konferenci Spodbujamo Zelena delovna mesta v Ljubljani, problematizira definicijo zelenih delovnih mest evropskega statističnega urada Eurostat. Prav to sicer uporablja večina evropskih držav.
Definicija evropskih statistikov zelena delovna mesta opredeljuje glede na cilje podjetij. Tako je na primer pri podjetju, ki ustvari 20 odstotkov prodaje z nakupovanjem zelenih izdelkov, zelenih 20 odstotkov delovnih mest, pojasnjuje Avstrijec.
"Zaradi tega je definicija zelenih poklicev nemogoča. Nadzornik je na primer lahko zaposlen na zelenem delovnem mestu ali pa ne - odvisno od klasifikacije podjetja, v katerem dela," opozarja.
Kot ugotavlja Hergovich, sicer večina zelenih delovnih mest nastaja zaradi le petih dejavnikov: ekološkega kmetovanja, zbiranja odpadkov in ravnanja z odpadnimi vodami, obnovljivih virov energije, javnega prevoza ter toplotne izolacije. Sam k tej peterici, četudi Eurostat tega dejavnika pri zelenih delovnih mestih ne upošteva, dodaja še javni prevoz, "saj ima visoko okoljsko vrednost".
Vsi ti dejavniki pa kljub drugačnemu splošnemu prepričanju ne pomagajo nujno v boju zoper brezposelnost, verjame. Proti brezposelnosti se tako po njegovih besedah denimo ne gre boriti z ekološkim kmetovanjem. Priznava sicer, da je le to bolj časovno intenzivno kot konvencionalno kmetijstvo, a to delno izničita neplačano delo družinskih članov in daljši delovni čas.
"Poleg tega je dohodkovni učinek ekološkega kmetovanja negativen, saj je ekološko pridelana hrana dražja od konvencionalne, zaradi ekološkega kmetovanja pa se izgubi tudi nekaj delovnih mest v industriji gnojil," dodaja.
Hergovich med stereotipi ruši tudi tistega, ki zelena delovna mesta povezuje s kakovostjo. Kot pojasnjuje, so trije največji sektorji zelenih delovnih mest kmetijstvo, gradbeništvo ter upravljanje z odpadki in odpadnimi vodami.
Za večino zelenih delovnih mest je značilno težko fizično delo, pri nekaterih zelenih delovnih mestih pa se delovne razmere lahko izkažejo tudi kot tvegane za zdravje, trdi.
"Če naj so zelena delovna mesta delovna mesta prihodnosti, ne smejo predstavljati zdravstvenega tveganja in morajo biti ustrezno plačana, tako da bodo ljudje od njih lahko živeli," poziva.
Avstrijec zavrača tudi miselnost, da zelena delovna mesta vedno koristijo okolju. Zaposleni v javnem prometu na primer niso vključeni med zelena delovna mesta, tisoči v avtomobilski industriji pa so. "S tega vidika bi izbira avtomobila namesto javnega prevoza zvišala število zelenih delovnih mest. Po tej definiciji bi zvišanje števila delovnih mest povzročilo tudi povečanje količine odpadkov," izpostavlja.
Med področji, ki dejansko omogočajo združevanje dobrih učinkov na zaposlovanje in okolje, omenja toplotno izolacijo in javni prevoz.
V tej luči izpostavlja tudi ukrepe, kot je skrajšanje delovnega časa, "ki ne pripomore le k znatnemu znižanju brezposelnosti, ampak je povezano tudi z manjšo porabo virov in manjšimi emisijami toplogrednih plinov", in investicije v vrtce, šole, zdravstvene domove, ki lahko pomagajo pri reševanju socialnih problemov, ne da bi pri tem ogrožale okolje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
