Okrog vseh dreves
se lahko loviš.
Za vsemi drevesi
se lahko skrivaš.
Na nobeno
se ne naslanjaj!
Ne veš katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
nažagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je,
ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita, spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten
in sam.
Neža Mavrer
Pravimo, da ima vsak vsaj koga, ki mu je bližji kot ostali, kateremu lahko zaupa tudi večjo skrivnost, pa ga ne bo izdal, ker mu je resnični prijatelj. Nekateri imajo sicer več takih oseb, a vprašanje je ali so vse na istem rangu ali so katere njemu bližje in iskrenejše, druge pa bolj oddaljene. Pravijo tudi, da si prijatelje lahko izbiraš sam, v nasprotju s sorodniki, ki jih dobiš in so, kakršni pač so. Težko jih spreminjaš, mnogim ne moreš zaupati, v ožjih in širših družinah lahko vlada le navidezno prijateljstvo, solidarnost, strpnost, …
Pogosto se družine in njihove vezi skrhajo ob smrti najbližjih, ko se pokažejo številni interesi in boji za poslednji kos kristala, denar, zlato in cekine, take in drugačne. Zato pogosto mnogo bolj trdno držijo skupaj prenekateri prijatelji, ki od malega rastejo skupaj, se veselijo številnih dogodkov in ti priskočijo na pomoč; so skupaj v dobrem in slabem. Niso družina in vendar mnogim pomenijo več kot to.
Dan za dnem krojimo odnose, v katere stopamo, tako tiste doma, ki so včasih že rahlo zguljeni, obrabljeni, utečeni, porušeni ali prijazni. Pa tudi one zunaj doma, zlasti v službi, kjer preživimo veliko, morda celo preveč časa. Tam se pravzaprav vidi marsikaj. Ljudje prihajajo od vsepovsod, z različnimi vzorci vedenja in življenja, s pogosto različnim statusom, finančno podporo ali celo bazo, kot bi rekli temelju življenja. Nekateri imajo vse ali skoraj vse, drugi malo ali skoraj nič.
A vendar ugotavljamo, da tisti, ki bi se morali najbolj veseliti, biti srečni in zadovoljni ter pomagati drugim, pogosto niti ne cenijo tega kar imajo, kar jim je skoraj v zibelko položeno. Hrepenijo po nečem drugem, nedosegljivem, po tem kar imajo drugi.
Splošno znano je, da ima lahko človek veliko prijateljev, ko je slaven in bogat, ko ima nekaj in je nekdo in malo, ko se znajde v nesreči. Prav to pa je trden in najbolj gotov preizkus prijateljstva. Ko ostaneš sam, ko ti ne gre najbolje, … te marsikdo, celo najbližji, hudo razočara.
Zato je zgodba o drevesu, ki je trhlo in nagnito, pogosto tako resnična. Tako nas pesem neizmerno prizadene in da misliti. Da gre kljub temu, da smo večkrat »padli« ali bi se nam to skoraj zgodilo, verjeti v dobre odnose in v to, da se da pobrati in iz tega marsikaj naučiti. Da smo lahko po padcu celo močnejši in imamo izkušnje, zaradi katerih nam naslednjič ne bo več potrebno ležati na tleh, morda celo pasti na kolena, pač pa ostati vzravnani. Psiha pogosto ne zdrži pritiskov. Lomijo se kopja, naša notranjost je polna ran in brazgotin. Nekatere se odpirajo, nekatere zapirajo, ostajajo spomini na težke dogodke in pogosto nam je hudo.
A, vredno je že vnaprej vedeti, da naša pot ni vedno gladka, da vsi ljudje, četudi se smehljajo, niso prijazni, pošteni, dobronamerni. Da ima lahko marsikdo na obrazu nasmeh, pa bi rad grizel in uničeval, da je to le njegova krinka. In prav teh zakrinkanih obrazov kar mrgoli. Hodijo mimo nas, živijo tu in ne tam daleč in vendar nam ničesar, prav ničesar kar je dobro, ne privoščijo.
Zato je tako pomembno, da svoje otroke naučimo tudi porazov, ne le vzponov, lepih ocen, krasnega okolja in »postlanega doma«.
Ko smo tako v številnih kolumnah, govorili o človeku in njegovih značajskih podobah, pogosto tako podobnih živalskim, smo se tudi marsičesa naučili. To je sicer nedokončana zgodba, o tem se da še pisati in govoriti, pa tudi razmišljati, potihem ali naglas. In prav je, da so zgodbe le okvir razmišljanja, da nam basni dajo svoj nauk, ki ga sami nadgradimo, da se o tem pogovarjamo in opazujemo.
Prav opazovanje našega življenja nam bo izjemno koristilo. Ugotovili bomo, da smo si tako različni, da živijo na svetu ljudje z visokim finančnim ali umskim potencialom, pa tudi drugačni. In vendar včasih pogosto srečnejši od prvih. Da moramo sprejeti in razumeti vse, da si zaslužijo spoštovanje in da tisti, ki jih narava morda ni obdarila z vsem, s čimer bi jih morala, nosijo bogato in veliko sporočilo; svet se vrti in na njem ljudje. In vendar bo nekega dne potrebno sestopiti, vse zapustiti in oditi, tja, kjer se nekaj dogaja ali morda ne. V največjo skrivnost človeštva. V smrt, o kateri je bilo toliko zapisanega ali rečenega.
Ali prinaša dejanski konec ali ne, ne moremo odgovoriti. Ali premine le materija ali tudi duh? Ali je pomembna vera, ki jo gojimo in naš odnos do smrti? Kakor kdo, bi rekli. In vendar smo kot kaže na tem svetu, le na krajšem potovanju.
Zato bi za zaključek iz knjige Prerok Kahlila Gibrana zapisala nekaj misli, ki govorijo o daru in o tem kako pomembno je darovati. Poudarjati dobro, sejati plemenitost in pomagati ljudem. Brez tega bo svet sicer tako prazen.
Dobro je dajati, če vas kdo prosi, še bolje
pa je, če dajete nenaprošeni, iz razumevanja.
Za človeka odprtih rok je iskanje tistega,
ki bo dar sprejel, večja radost od darovanja.
Mar je na svetu kaj, kar boste zadržali zase?
Vse, kar imate, bo nekega dne darovano.
Darujte torej zdaj, da bo čas darovanja
vaš, ne šele vaših dedičev.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
