(Op.: Tako je, tisti bralci, ki ne marate nogometa, lahko to skrajno resno kolumno takoj odvržete v spletni koš, ker je namenjena izključno temu športu. Ob pričakovanju zaključnih tekem in vročini, v kateri pišem to kolumno, kaj drugega žal niti ni moglo priti v poštev. Vendarle pa se morda splača potrpeti, saj boste šele po spodnjih odstavkih zares razumeli širši družbeni pomen nogometa. Pravzaprav je ta kolumna prav za vas – nekakšen vodič z naslovom »Vse, česar si nikoli niste želeli izvedeti o nogometu, zaradi česar vam niti na kraj pameti prišlo, da bi koga vprašali«.)
Zgodba naj bi šla tako: leta 1964 je britanska laburistična stranka sicer uspela na volitvah in dobila večino v parlamentu, a ta večina je znašala le bore štiri glasove, zaradi česar je bilo njeno vladanje zelo oteženo. Leta 1966 pa je Anglija uspela zmagati na svetovnem prvenstvu, za nameček na domači grudi in po sijajni zmagi v finalu proti Nemčiji s 4:2 (po podaljških); z evforijo nogometnih uspehov pa je narasel tudi patriotizem britanskih volivcev, ki ga je po naravi stvari požela vladajoča stranka, zaradi česar je ministrski predsednik Harold Wilson po vsega 18 mesecih mandata razpisal nove volitve, na katerih so laburisti dobili veliko udobnejšo večino 96 glasov.
Kot se je izkazalo, zgodba večinoma drži, le da so bile ponovljene volitve že marca 1966, svetovno prvenstvo pa šele štiri mesece kasneje, julija 1966. Volitve torej niso mogle biti odraz uspeha na prvenstvu, dopuščena pa je možnost, da je nanje vsaj malo vplivala evforija pričakovanja. Nenazadnje tudi sama uvrstitev na tako prvenstvo ni mačji kašelj, česar se že nekaj let dobro zaveda Slovenija, ob letošnjem evropskem prvenstvu pa tudi Velika Britanija in Irska, ki ju na prvenstvu ni bilo. Kdo si ga vedi, ali Irska na referendumu morda ne bi našla tistih nekaj odstotkov manjkajočih glasov v prid Lizbonski pogodbi, če bi njena reprezentanca nastopala na prvenstvu…
(Kot je seveda tudi vprašanje, ali bi urad poljskega predsednika Kaczynskega enako trdno zatrjeval, da predsednik najverjetneje ne bo dodal svojega podpisa k ratifikaciji Lizbonske pogodbe, saj naj bi bila po irskem referendumu »mrtva«, če Poljska ne bi že izpadla s taistega prvenstva. Za nameček se tudi v Veliki Britaniji obeta sodna presoja pogodbe, na evropskem prvenstvu pa se lahko kot nekakšna zaušnica razpravam o končni meji Evropske unije zgodi, da bosta v finalu igrali Turčija in Rusija, se pravi ravno tisti dve državi, ki sta v evropskih razpravah pogosto postavljeni pred vrata »evropske civilizacije«.)
Ob povedanem bi lahko seveda na splošno razmišljali o okoliščinah, ki vplivajo na volilne izide ob tovrstnih volitvah in glasovanjih – kateri volivci bodo na volišča raje prišli v lepem in kateri v slabem vremenu, kako na relativni uspeh vpliva izbrani dan volitev in podobno. A tu se raje za hip pomudimo pri drugi plati medalje – o širšem družbenem in znanstvenem pomenu nogometa.
Pravne in politične razprave se običajno vrtijo okrog vprašanja (plačevanja) prestopov igralcev, relativni zastopanosti tujih igralcev v klubih in njihovih plačah – evropskim pravnikom bo nemara takoj na misel prišla zadeva Bosman skupaj z njenimi nasledniki. Številke so res zgovorne: Real Madrid je denimo vrsto let »kupoval« igralce za rekordne vsote, čeprav so globoko nažirale klubsko blagajno – leta 2000 je tako za prestop Luisa Figa klub plačal 56 milijonov dolarjev, čeprav je to pomenilo primanjkljaj v višini 38 milijonov dolarjev ob skupnem proračunu 111 milijonov in klubskem dolgu kar 248 milijonov dolarjev. Obenem zagovorniki nogometa pogosto trdijo, da pretiran nadzor evropskih institucij prav tako ne bi bil ustrezen: »Evropska komisija se mora naučiti,« zaključuje nek tuj članek z naslovom Evropsko pravo in nogomet: Kdo drži vajeti?, »da nogomet sicer je posel, a je hecen stari posel.«
A vpliv lahko seže veliko dlje. Denimo na področje delovnega prava in prava socialne varnosti, kjer je tudi nogomet lahko eno od testnih področij zaposlitvene enakosti: v Veliki Britaniji so pred slabima dvema letoma začela veljati nova pravila glede zaposlitvene enakopravnosti, ki načeloma tudi nogometnim klubom prepovedujejo razlikovanje glede na starost igralcev. (Arsenal je imel denimo vsaj še leta 2006 posebna pravila za sklepanje pogodb z igralci, starimi nad 30 let, kar je leta 2006 med drugim občutil tedaj 32-letni Robert Pires.)
Ko že govorimo o enakosti, nogomet ima z razvojem ženske različice pomen tudi za ženske študije oziroma študije o enakosti spolov, kot v primeru članka z naslovom Ženski in moški trenerji v očeh elitnih igralk nogometa, objavljen v reviji European Physical Education Review, kjer sta avtorici na podlagi številnih intervjujev ugotovili, da moške trenerje odlikuje preveč »moški« slog interakcije in da ženskih igralk ne jemljejo povsem resno, medtem ko so ženske trenerke boljši psihologi in z ženskim pristopom sporazumevanja primernejše za ženski nogomet, ki morda, zaključuje članek, potrebuje posebno »žensko trenersko filozofijo«.
Prav tako je nogomet narodu služil kot pomemben testni poligon v primeru »pisarniške« romantike in laganju o njej. Pozabite na Billa Clintona: leta 2004 je britansko javnost razvnela zgodba o romantičnem offsideu dveh pomembnih neporočenih vodstvenih delavcev z isto neporočeno uslužbenko angleške nogometne zveze – eden je bil šef taiste zveze, drugi pa selektor državne reprezentance. Tako kot predsednik Clinton sta se tudi omenjena vodstvena delavca ob bližnjem srečanju z možnostjo prenehanja delovnega razmerja zaradi neresničnih izjav o obstoju prepovedanega položaja naučila predvsem nauka, da o takih stvareh ni dobro lagati – a k sreči v Angliji (in marsikje drugod po Evropi) na taka vprašanja preprosto ni treba odgovoriti, pa brez odgovora tudi ni odgovornosti.
Obenem je nogomet lahko odličen poligon za preverjanje varnostnih režimov in sposobnosti organov pregona v državi gostiteljici nogometnih tekmovanj. Evropska revija European Journal on Criminal Policy and Research je tako leta 2000 objavila članek s pregledom vseh ukrepov Nizozemske za pripravo na evropsko prvenstvo, od ureditve prepovedi obiska tekem in politike glede drog do organizacije prevoza in promocije Nizozemske. Če lahko brez težav izpelješ evropsko nogometno prvenstvo, si nemara avtomatično kvalificiran za izvedbo vrha EU-ZDA (ne vem, ali velja tudi obratno, v vsakem primeru pa je predpogoj dovolj veliko število dovolj velikih stadionov). In ko že govorimo o evropskem prvenstvu leta 2000, vsaj na prvi pogled v članku niso omenjeni navijači slovenske reprezentance.
Zato pa je bil v reviji European Journal of Cultural Studies leta 2004 izpod peresa slovenskega avtorja objavljen članek z naslovom Šport, nacionalizem in spreminjajoči se pomeni nogometa v Sloveniji, v katerem avtor ugotavlja, da spremembe v opredelitvi pojma nogometa niso posledica spreminjajoče se sreče Slovenije na samih nogometnih zelenicah, temveč obstoječih razmerij moči med slovensko etnično večino in manjšinami. Ja, nogomet ne more ubežati pomenu za študije nacionalizma, tudi v Sloveniji, kjer članek ugotavlja, da je nacionalistična retorika pozabila na etnično heterogenost državne reprezentance in uspehe pripisala tipični slovenski vitalnosti. Članek sicer na pogled ne ponudi dobrega odgovora na dejstvo, da očitno Slovenci res smo vitalni, kar na nogometnih dokazujemo tudi s tem, da, kakopak, skačemo.
Problemi z nacionalizmom in na splošno z nogometnim huliganstvom se seveda žal začnejo že skoraj v zibki. Trije avtorji so tako v članku z naslovom Kako televizijski komentar vpliva na sodbo otrok o prekrških v nogometu, objavljenem v reviji Communication Research, ugotavljali, da bodo pet- in šestletni otroci ob gledanju prenosa nogometne tekme bolj kritični do prekrškov, če bo do njih kritičen tudi televizijski komentator, manj pa, če bo komentator v svojih izjavah prekrške odobraval. Kdo bi si mislil.
A dovolj o tem. Upam, da sem vam dovolj nazorno orisal pomen nogometa za teme širšega družbenega pomena. Najdemo ga na obronkih razvoja znanosti na področjih javnega reda in miru, vprašanja enakosti in načela pravne države, državljanske vzgoje predšolskih otrok, delovnega prava in vedno težko razumljivih prepovedanih položajev na delovnem mestu – ni vrag, da ni imel vsaj posredno tudi usodnega vpliva za irski referendum oziroma ustavno prihodnost Evropske unije.
Povsem za konec pa bi glede na pogostost podaljškov in streljanja enajstmetrovk na tokratnem evropskem prvenstvu vendarle vsem tistim bralcem, ki igrate za eno od reprezentanc, uvrščenih v polfinale, v pomoč pri zadnjih pripravah na polfinalno tekmo priporočil še naslednje znanstvene razprave:
1. Za igro v podaljških vam bo nedvomno prav prišel članek treh avtorjev z naslovom Učinek veščin nogometnih podaj pod delno in visoko-intenzivno lokalizirano utrujenostjo mišic, objavljen v reviji Journal of Strength and Conditioning Research, 2006, 20(1), str. 197–202. S pomočjo razprave boste dodobra razumeli problem utrujenosti mišic (ter tistih nadležnih krčev) v času podaljškov in lahko ustrezno prilagodili slog kombinatorne igre svojega moštva. Tako selektor kot petletni gledalci pred televizijskimi zasloni vam bodo hvaležni. 2. Ko ste enkrat že v podaljških, seveda kaj lahko pride do streljanja enajstmetrovk. V tem primeru skoraj ne morete brez članka z naslovom O zmagovanju v streljanju enajstmetrovk, Journal of Sports Sciences, 2000, 18(6), str. 401-409. Ta članek sicer pride v poštev zlasti, če ste sami selektor, kajti svetuje, da je ključno že vnaprej (torej pred samo tekmo) preveriti sposobnosti igralcev za izvajanje in vratarjev za branjenje enajstmetrovk, nato pa v vrata postaviti najboljšega vratarja, med peterico za izvajanje enajstmetrovk pa v obratnem vrstnem redu najboljših pet izvajalcev enajstmetrovk. Izsledki te raziskave tudi kažejo, da se posledično seveda splača razmisliti o ustreznih menjavah igralcev (in vratarjev!) v času igranja podaljška, da bi se tako dosegle optimalne razmere za izvajanje enajstmetrovk. 3. Če ste v času podiplomskega študija že osvojili znanja, nadgrajena v prejšnjem članku, pa se boste močno razveselili povsem sveže znanstvene razprave z naslovom Barva dresa izvajalca enajstmetrovke v nogometu in pogled pred izvedbo enajstmetrovke vplivata na vtise, ki jih o njih oblikujejo vratarji nasprotnega moštva, Journal of Sports Sciences, 2008, 26(6), str. 569-576.* Vratarji, ki so sodelovali v študiji, so bili pogosteje mnenja, da bodo enajstmetrovko obranili, če izvajalci niso gledali neposredno vanje in če so bili oblečeni v bel dres, manj pogosto pa, če so igralci zrli neposredno vanje v rdečih dresih. Saj ne, da bi ta članek potreboval še kak dokaz več, a če ga že, lahko kot odlično dokazno gradivo služi kar zadnja četrtfinalna tekma med Španijo v rdečih in Italijo v belih dresih (4:2 za Španijo po enajstmetrovkah). Pa naj še kdo reče, da znanost nima stika s prakso!
(*Za vsak slučaj le še ta opomba: čisto vse v kolumni navedene razprave so povsem resnične razprave v resničnih znanstvenih revijah; še več, tudi sam zlahka verjamem, da imajo svojo koristno vrednost, ki celo presega pomen za to kolumno.)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
