Preden sežete po telefonu, da bi poklicali svoje bližnje ali taistemu zapisovalcu najbližjo psihiatrično ustanovo, naj vas pomirim, da gre znova za nekoliko lahkotnejši zapis o pravu oziroma (ob)pravni praksi, kot je bil tisti o lirični plati prava izpred nekaj mesecev. Ker je v domačih logih vse od znamenite višnjegorske sodbe, o kateri je vestno poročal že Jurčič, nekoliko težje najti ustrezne primerke pravovarstvenih presežkov, zopet posegam na tuje – le da tokrat, kot se izkaže, tujina v svojih prizadevanjih za boljši jutri misli tudi na nas.
Predmet spora
V jedru oziroma protonu zgodbe je CERN, Evropski center za jedrsko fiziko, v katerem so tik pred dokončanjem večletnega projekta izgradnje velikega hadronskega trkalnika (pokojni Douglas Adams bi bil ponosen), peklensko drage naprave in odra veličastno zahtevnega fizikalnega eksperimenta. V trkalniku oziroma pospeševalniku LHC, približno 30 km dolgi krožni cevi približno 150 metrov pod zemljo, v kateri je vakuum celo bolj vakuumski od tistega v vesolju, bodo fiziki s celega sveta (tudi iz Slovenije!) pospeševali protone do hitrosti, skoraj enake svetlobni, ter jih skušali zaleteti enega v drugega. (Za občutek hitrosti – protoni bodo 30 km dolgo pot po trkalniku opravili v približno 90 mikrosekundah, v eni sekundi pa bodo to pot opravili več kot desettisočkrat.) Ker bodo protoni še dodatno nabiti z energijo, bodo trki privedli do neslutenih reakcij – in ustvarili okoliščine, podobne milijoninki sekunde po velikem poku – s katerimi bo morda moč preveriti nekatere najsodobnejše fizikalne teorije in iskati odgovore na simpatično nerazumljiva vprašanja sodobne fizike.
Ogrevanje
Ko bo trkalnik konec leta začel obratovati, naj bi do njega imelo dostop 7000 znanstvenikov iz 80 držav. Ni pa mi znano, ali naj bi bila med njima tudi dva ruska znanstvenika iz moskovskega Matematičnega inštituta Steklov, ki sta nedavno opozorila, da bi trkanje delcev s tako veliko energijo lahko privedlo celo do vrat v prihodnost oziroma možnosti prihoda obiskovalcev iz vesolja. Tako velika količina energije naj bi namreč ukrivila čas in prostor ter omogočila potovanje skozi čas. Kritiki te teze so takoj začeli opozarjati, da bi potemtakem že do sedaj videli veliko obiskovalcev iz prihodnosti, a potovanja naj bi bila po Einsteinovem pojmovanju fizike (kolikor ga eksperimenti z LHC ne bodo ovrgli) mogoča le do tiste točke v preteklosti, ko se je pojavil prvi časovni stroj. Če se bo LHC izkazal za časovni stroj, sodelujoči fiziki ne bodo doživeli le simulacije preteklosti, temveč tudi zanimivo okno v prihodnost.
Veliki pravni pok oziroma črna luknja
Res pa ta prihodnost morda ne bo tako zelo dolgotrajna. Po mnenju drugih kritikov projekta LHC naj bi namreč tovrstni trki potencialno privedli do nastanka črne luknje, ta pa bi pogoltnila ves svet! Po nekaterih teorijah strun naj bi do takih črnih lukenj res lahko prišlo, a naj bi – kot je že leta 1974 pisal Stephen Hawking – takoj izparele; po mnenju Walterja Wagnerja in Luisa Sancha pa naj bi bile take črne luknje stabilne in kljub začetni majhnosti vztrajno rasle, dokler ne bi na koncu v njej izginili vsi: vi, jaz, Evropska unija in celo Havaji, kjer sta se gospoda Wagner in Sancho odločila ukrepati.
Na ameriškem Okrožnem sodišču na Havajih sta namreč vložila tožbo v zadevi Sancho & Wagner v. US Department of Energy, Fermilab, CERN, National Science Foundation & Doe Entities 1-100, s katero zahtevata ustavitev gradnje in uporabe LHC, vse dokler toženci ne bodo opravili ustrezne presoje vplivov na okolje in vse dokler LHC v skladu z industrijskimi standardi ne bo spoznan za relativno varnega. Poleg nespoštovanja ameriških zakonov tožba tožencem očita tudi nespoštovanje previdnostnega načela Evropskega sveta (sklepam, da gre za resolucijo Evropskega sveta o previdnostnem načelu iz leta 2000) in akcijskega načrta Komisije »Znanost in družba«, v katerih Komisija omenja smernica za obladovanje tveganj pri projektih z znanstveno negotovostjo.
Resna pravna analiza
Poleg dvoma v pravno moč »evropskih« pravnih virov, na katere se sklicujeta tožnika, bi lahko bralec podvomil tudi v smiselnost zatrjevanja nespoštovanja ameriških zakonov proti projektu in združenju, ki sta v Švici. Prav tako se zdi izguba energije razmišljati že sploh o pristojnosti havajskega okrožnega sodišča za švicarski projekt oziroma evropsko združenje s sedežem v Švici. Tudi tožnika sama naj bi priznala, da bi bilo morda pametneje vložiti tožbo v Franciji ali Švici, a sta zaradi nižjih stroškov to raje storila na Havajih. (Ja, prav ste prebrali – če želite kaj privarčevati, pojdite (živet) na Havaje.)
Če ste pravnik, ki je kdajkoli gojil skrite upe, da bo lahko sodeloval pri projektu LHC, ste si morda že obliznili prste, a nemara prehitro – CERN vsaj zaenkrat ne razmišlja o tem, da bi se sodbi resno posvetil, tako da lahko zaenkrat ostanete kar doma.
S stališča CERN se s tožbo nemara res nima smisla ubadati: bodisi do črne luknje ne bo prišlo in bo tožbo zavrnila fizikalna stvarnost, bodisi nas bo črna luknja res vse pojedla in bo tožba zavržena zaradi pomanjkanja dimenzije, v kateri bi jo lahko obravnavali. Vprašanje pa je, ali tovrstni podvigi – kjer nekaj, kar se dogaja zgolj 150 metrov pod Ženevo, lahko teoretično ogrozi cel svet – nemara vendarle ne postavljajo pod vprašaj klasičnih predstav o sodni pristojnosti.
Kar me je – saj gre vendar za resno pravno analizo – spomnilo na neko drugo sodno zadevo, v kateri je tožnik sprožil tožbo proti Satanu in njegovim služabnikom, ki naj bi »na njegovo pot namerno postavljali prepreke in tako privedli do njegovega propada« ter s tem kršili njegove ustavno varovane pravice – glej Mayo v. Satan and His Staff, 54 F.R.D. 282. Med razlogi za zavržbo tožbe se je sodišče močno oprlo tudi na pomanjkanje dokazov o tem, da naj bi toženec sploh sodil v krajevno pristojnost sodišča, oziroma tožnikova pomanjkljiva navodila glede tega, na katerem naslovu oziroma kako naj se tožencu vroči sodni poziv.
Ja, tako je pravo – včasih se zdi, da je po svojih učinkih brezmejno, spet drugič pa se izkaže, da je brezmejna zgolj domišljija tistih, ki se nanj obrnejo po pomoč...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
