Demokracija je ob vseh svojih vrlinah od nekdaj vsaj deloma tudi njihova talka. Po eni strani je Radbruchova dragocena dobrina, ki edina zagotavlja pravno državo in ki jo je po Aristotelu potemtakem najbolje moč udejanjiti, ko vsi ljudje kar najbolj sodelujejo pri vladanju: v enakosti se rodi in enakost povrne. Po drugi strani je taista enakost za mnoge tudi njena odločilna hiba, zaradi katere bi denimo Platon in Hobbes vedno raje živela v monarhiji, prvi pa celo v oligarhiji: nekateri ljudje so pač pametnejši ter bolj moralni od drugih in ti bi morali vladati.
Takšno stališče se dandanes kaj rado prelevi v – za nekatere snobistično, za druge realistično – kritiko zmožnosti volivcev, da bi si sploh znali izbrati dobre voditelje. Kot je v svoji odmevni Ekonomski teoriji demokracije že leta 1957 ugotavljal Anthony Downs, ima velika večina volivcev nasploh zelo malo razlogov za boljšo informiranost, tega pa (vsaj v dvostrankarskih sistemih kova ZDA) ne spodbujajo niti same politične elite, ki imajo raje iracionalne volivce.
Slednji jim seveda ne ostanejo dolžni: pisatelj H. L. Mencken je tako nekoč zapisal, da je »dober politik v demokraciji ravno tako nepredstavljiv kot pošten vlomilec«. V demokraciji je nemara s politično naklonjenostjo podobno kot z ljubezensko – vedno je boljše, če je obojestranska. Angleški poslanec liberalne stranke Frank Owen je tako nekoč opisal svoje razmerje z volivci: »Leta 1929 so me modri, daljnovidni volivci mojega rodnega Hereforda poslali v Westminster [britanski parlament], dve leti kasneje pa so me ušive barabe brcnile iz njega.«
Poanta vsega tega ni, da bi bila tudi po mojem mnenju demokracija slaba ideja; čeprav lahko pomaga razložiti, zakaj se bodo njeni zagovorniki včasih zatekali k sorazmerno zadržanim slavospevom, kakršna je denimo ona slavna Churchillova izjava, da naj bi bila demokracija »najslabša oblika vladavine z izjemo vseh drugih oblik, ki so jih od časa do časa tudi preizkusili«; ali zakaj so med najbolj prepričljivimi argumenti v podporo demokratični ureditvi in upoštevanju interesov kar največjega števila ljudi svojevrstni »negativni« strateški argumenti kot tisti Amartye Sena, denimo da v zgodovini v nobeni državi z demokratično ureditvijo in sorazmerno svobodnim tiskom ni prišlo do večje lakote. Ne, poanta je zgolj ta, da v demokratičnih ureditvah nenehno prihaja do trenja med načelno idejo enakosti kot osnovnega vodila politične oblasti in praktično (ali pragmatično) potrebo po iskanju pravih voditeljev.
Pri tem je nemara posebej zanimivo, da so v zavesti političnih skupnosti njihovi največji voditelji tisti, ki so uspeli egalitarnost politične skupnosti preseči in voditi v svojo smer; čeprav volivci od svojih izvoljenih predstavnikov sprva pričakujemo, da bodo ravnali v skladu z našimi pričakovanji, retrospektivno najbolj cenimo tiste, ki so jih spremenili. Ti so tisti, ki si, pa četudi včasih šele posthumno, zaslužijo napredovanje iz statusa »politik« v rang »državnik«. Istega leta, ko so herefordski volivci Franka Owena kot svojega predstavnika poslali v britanski parlament, da bi tam zastopal njihove interese, je Walter Lippmann v svojem Predgovoru k morali zapisal, da se politik začne preobražati v državnika, ko »preneha poskušati zgolj izpolnjevati ali zamegljevati trenutne želje svojih volivcev, ampak se nameni doseči, da bodo spoznali in sprejeli svoje skrivne interese, ki so stalni, ker se skladajo z dejstvi in jih je moč uskladiti z interesi njihovih sosedov«.
Med različnimi opisanimi značilnostmi dobrega voditelja (po mnenju Dona LeDuca, dekana neke ameriške pravne fakultete, so to denimo vizija, osredotočenje, močna volja, pogum, celovitost, perspektiva, razsodnost, iznajdljivost, vztrajnost in sposobnost delati s skupino) res prednjačijo tiste, ki se nanašajo na njegovo sposobnost, da oblikuje in ne zgolj izpolnjuje zastavljene cilje skupine ali skupnosti, ki jo vodi. Leta 1952 je o političnem vodenju pisal Alfred Driscoll, guverner New Jerseyja, in opeval politične kvalitete udeležencev ustavne konvencije v Philadelphii, ki so se po njegovem zavedali treh temeljnih načel: (1) da je pomembneje imeti prav kot biti popularen (teza, ki jo danes predsedniški pred-kandidat Barack Obama sicer skuša postaviti na glavo s svojim sloganom, da je »pripravljen imeti prav na dan 1«); (2) načela precedensa, po katerem ne zavračamo starega, dokler ne dokažemo, da je novo boljše oziroma ustrezen substitut; ter (3) da je vedno treba iskati ravnovesje med različnimi posamezniki in skupinami.
Leta 1952 je zaživela tudi prva, sedaj že pokojna skupnost evropskega povezovanja, Evropska skupnost za premog in jeklo, ki je s seboj vred prinesla tudi prvo generacijo velikih evropskih državnikov. Rodila se je iz Schumanove deklaracije, ki je opevala čas na skupni proizvodnji premoga in jekla zgrajene dejanske solidarnosti evropskih narodov, ko bo »vojna med Francijo in Nemčijo ne zgolj materialno nemogoča, temveč tudi nepredstavljiva«, z retorično kombinacijo idealizma in realizma, ki jo je Joseph Weiler označil za vrlino pravega državnika, ki z nogami trdno stoji na tleh, a obenem z glavo vidi onkraj oblakov.
Jean Monnet, Robert Schuman in Paul-Henri Spaak so prvi veliki državniki evropskega povezovanja, ki so si ga zamislili in začrtali začetek njegovega razvoja, čeprav včasih daleč od pozornosti ali seznanjenosti širše javnosti. Prvi je bil pri tem celo tako uspešen, da sta mu dva britanska avtorja posvetila knjigo z naslovom Velika prevara: Skrivna zgodovina Evropske unije. Tretji pa je enega svojih najodličnejših »skritih« trenutkov slave doživel leta 1955 na ključnem srečanju šesterice v Messini, kjer je v zadnjem trenutku prepričal francoskega zunanjega ministra Pinaya, da je ta kljub izrecnim navodilom francoskega političnega vrha, naj se ne pogovarja o ničemer drugem razen Euratomu, privolil v nadaljnja pogajanja o EGS. (Tudi Pinay bi si tako s strani današnjih evrofilov morda zaslužil večje pozornosti in kakšne državniške avreole.)
Podobno vlogo so v zgodovini evropskega povezovanja že dobili avtorji ponovnega političnega zagona povezovanja v osemdesetih letih, François Mitterrand, Helmut Kohl in Jacques Delors, vsi dolgotrajni in trdno ustoličeni voditelji, ki so si lahko privoščili nekaj državniške drže, ne da bi jih ta stala političnih položajev. Mitterrand in Kohl naj bi tako včasih politične zastoje razrešila tudi tako, da sta si privoščila oddih od svojih svetovalcev in sama prišla do osebnega kompromisnega sporazuma, ki sta ga potem z avtoriteto uveljavila v svojih političnih taborih.
Zdi se, da si vse od priprave spodletele ustavne pogodbe naprej marsikdo v Evropski uniji želi novih evropskih državnikov, ki bi jo znali popeljati v (še) boljši jutri. Nekaj (samo)kandidatov se je že pojavilo, a vsaj do danes še nismo našli pravega. Le kaj – in kdo – se nam obeta?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
