Pokopališče je edina dežela,
v kateri res vlada enakopravnost.
Ante Dukič
Najpogosteje ljudje razmišljajo o enakopravnosti, ko gre za spol, narodnost, raso ali vero. S pravnega vidika je namreč nedopustno razlikovanje med ljudmi brez utemeljenega razloga, saj prinaša diskriminacijo kot neupravičeno ravnanje, v posledici katerega prihaja do manj ugodnega položaja posameznika oziroma skupin. Vsi imamo enake pravice, torej smo enakopravni. Seveda pa to ne pomeni, da smo tudi enaki, saj je vsak človek neponovljivo in enkratno bitje.
Razmišljala bom o enakopravnosti spolov, torej žensk in moških, danes in tu, včeraj in tam nekje.
Ultrazvok in ugibanja je konec. Deček ali deklica. K sreči ni več toliko moških željnih »prestolonaslednikov«, saj celo na številnih dvorih razmišljajo, da bi prestol zasedla prvorojenka.
Vrtec in šola še ne prineseta razlikovanj. Fantje morda bolj intenzivno brcajo žogo, ogledujejo avtomobile, dekleta pa voznike vesp ter najstniške idole glasbenega in filmskega sveta. Medtem ko si fantje s prvim puhom neradi kupujejo deodorante in brivske aparate, pa je pri dekletih povsem drugače. Nega ni več zgolj milo. Najde se celo katera, ki iz nezdravstvenih razlogov stopi pod kirurški nož.
Če smo tam v osnovni in srednji šoli še nekako spolno enakopravni, pa se na mnogih fakultetah že vprašaš: kje so moški?
Spol glede enakopravnosti tu še ne bi smel zatajiti. Prvič pa se to lahko zgodi, ko dom okrasi diploma, ko želiš vstopiti v svet prve zaposlitve. Tu te že premerijo od glave do peta, vprašajo po družini in otrokih, pa še čem. Zgodi se, da podpišeš, da jih nekaj časa ne boš imela, predvsem pa se strinjaš z zaposlitvami za določen čas. Takimi, ki ne bodo prenesle porodniške. Zdi se, da je pojava fanta v obleki in s kravato, z znanjem računalništva, tujih jezikov, diplomo in napol narejenim magisterijem, obet dobrega kadra. Le zelo ambiciozno dekle, ki ne kaže nobene želje po družini, vsej ne pred tridesetim ali štiridesetim letom, uspe v prvem trenutku. Ali pa, če fantov zmanjka ali so z ocenami komaj desetinko nad šestico.
Če pa temu ni tako, če se resnično upošteva pridnost, ocene, sposobnost, »umetniški« vtis, ... potem se običajno zgodi, da je kolektiv zelo pogosto precej žensko obarvan. In kljub temu, da si prizadevamo za večjo rodnost in želimo, da ne bi v bodočnosti ukinili vsake druge osnovne in tretje srednje šole, ni noben šef vesel dveh otrok zaporedoma, ker to predstavlja z bolniškimi in porodniškimi podaljški skoraj petletno odsotnost. Ta ni kriza le za delodajalca, pač pa tudi za mlado nadobudno mamico, ki se po letih odsotnosti zgarana vrne na delovno mesto. Mnogi so jo že prehiteli, težko se znajde in tudi kasneje jo vsaj nekaj let spremlja več odsotnosti kot prisotnosti. Običajno, so pa so tudi izjeme. Tiste z babicami ali dobro organizacijo, ki jo je potrebno plačati.
Mlada menedžerka, poročena z enako starim ali starejšim, prav tako menedžersko naravnanim moškim, običajno lovi že tako podaljšana leta rodnosti in jih včasih nikoli več ne ujame. Je pa tudi druga skrajnost, ki se jo v zadnjem času manj prakticira; da ženska rojeva, skrbi za dom in se tiho, skozi zadnja vrata, morda tam po petinštiridesetem ali petdesetem še vtihotapi v svet, ki je bil včasih moški.
Ali nismo govorili o enakopravnosti?
Res vidimo tu in tam prizadevne moške, ki okoli 16.00 ure hitijo proti vrtcu, v avto tlačijo enega ali dva otroka, srečaš jih še kje na urgenci, redko v parku, ker se jim zelo mudi, na kakšnem tenis ali golf igrišču, kjer poslovnim partnerjem kažejo svojo nadobudno mladež, morda še urejeno soprogo, ... A, doma je likarica, pospravljalka, pa še kakšna babica, kasneje inštruktorji, ...
V sodobnem svetu učimo otroke, ne glede na spol, da znajo preživeti. Si skuhati vsaj špagete, če ne kaj več, peči na žaru, oddati obleko v čistilnico, včasih tudi srajce ali celo graditi hišo ...
Pogosto ugotavljamo, ko smo tam na sredini življenja ali bližje drugemu delu, da ni enakosti in ne enakopravnosti. Življenjska doba se je sicer podaljšala, a kljub temu v domovih za starejše občane, možakarje, ki bi praznovali osemdesetletnico, kaj šele devetdesetletnico štejejo na prste, včasih ene roke. Kje so torej moški? Bili so, imel si občutek, da so in sedaj jih marsikje ni. Ni več ...
Svetovni ekonomski forum je izvedel posebno študijo v 58 državah in ugotovil, da so skandinavske ženske še najbljižje socialni in ekonomski enakosti z moškimi, največ razlik pa je v Egiptu, medtem ko je Slovenija nekje v zlati sredini. Prav v nobeni državi pa razlik v obravnavanju niso popolnoma odpravili. Ugotovili so, da je globalizacija s povečanjem možnosti za zaslužek povzročila tudi veliko razlik. V svetu živi 1,5 milijarde ljudi z manj kot dolarjem na dan. Večina tega prebivalstva je prav ženskega spola.
Slovenija se je v teh raziskavah uspešno predstavila na področju ekonomske enakopravnosti, najslabše pa glede na politično moč žensk. Ena ministrica, nekaj poslank, tu in tam kakšna županja. Pa se vprašaš: kje so ženske?
Poznam dve vrsti dostojanstva. Dostojanstvo do
drugih in dostojanstvo do sebe. Dostojanstvo do
drugih je posledica civilizacije in kulture,
dostojanstvo do sebe pa sposobnost zavedanja
sebe kot enakovrednega drugim.
Rudi Kerševan
Zavedajmo se torej, da smo kljub razlikam in neenakosti lahko enakopravni, vendar nam to ni dano samo po sebi. Če želiš, se lahko boriš, a bitke prinašajo žrtve...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
