Ti primerki so žal dokaj pogosti – skoraj ne mine dan, da ne bi bral ali poslušal o kakem novem, ki je v želji po zaslužku lomastil skozi nadležno goščo moralnih zapovedi družbe ali se plazil po robu njenega pravnega reda. Naj gre za »uspešne« gospodarstvenike s pogorišči njihovih smelih ambicij (članov tega kluba že pri nas zlepa ne zmanjka, ravno te dni se presoja ustreznost nove prijave za članstvo) ali okretne podjetnike, ki zakonitost razumejo kot igro, ki jo je treba čim bolje odigrati oziroma izigrati (o enem takem poskusu izigravanja zakonov nas te dni opozarja Matevž Krivic), v trenutkih posebne čustvene slabosti oziroma, priznajmo, naivnosti se mi ob takih primerih ne postavlja zgolj vprašanje, ali bo pravni red takim lisicam uspel stopiti na rep, ampak najprej že vprašanje, zakaj si ti ektotermni amnioti ravno s takim početjem grejejo kri.
Povedano drugače, odgovorite si na naslednje vprašanje: Če bi bili gotovi, da lahko s tem zaslužite veliko denarja in da vas ne bodo ujeli, ali bi sami storili nekaj nezakonitega?
Vprašanje bi vam lahko pomagalo odpraviti dvom, če ste morda zaskrbljeni, da tudi sami ne bi zapadli podobni skušnjavi. Pa verjetno niti ni najboljše. Človeka sili v razmislek, ali je zanj vsako nezakonito početje tudi že napačno, in si lahko zamisli okoliščine, v katerih bi ga njegov moralni kompas silil storiti nekaj nezakonitega. (V praksi se te dni ljudje s takimi vprašanji ukvarjajo ob zgodbi naključnega študenta ruščine in ruskega leposlovja, v teoriji se lahko vrnemo k Radbruchovi formuli nepravičnega prava.) Morda bi ga lahko preoblikoval takole:
Če bi bili gotovi, da lahko s tem zaslužite veliko denarja in da vas ne bodo ujeli, ali bi sami storili nekaj, zaradi česar bi bilo tisoč ljudi ob zaposlitev in petsto družin ob stanovanje?
Ali pa, če želite, ali bi bili za svoj materialni uspeh pripravljeni tvegati – ali kar vede žrtvovati – življenja 20.000 severnih medvedov? S tem vprašanjem ne želim odpirati razprave o globalnem segrevanju in usodnosti človeškega početja za prihodnost planeta (ko bi nam recimo kdo lahko očital, da v svoji brezbrižnosti vsi počnemo ravno to, da s svojim življenjskim slogom marsikateri del narave potiskamo v smer izumrtja) – še vedno merim le na vaše osebno razmišljanje in odločanje. Ali bi, ob predpostavki, da ponudba drži, zavestno žrtvovali 20.000 severnih medvedov za svoje osebno blagostanje?
Ali, končno, vprašanje, na katerega je skušal odgovoriti tudi Hollywood, ideja pa naj bi izvirala že iz začetka 19. stoletja: ali bi pritisnili na gumb skrivnostne škatle, če bi vam neznanec zatrdil, da boste v tem primeru sami prejeli milijon dolarjev, neka vam neznana oseba pa bo izgubila življenje?
Ta vprašanja so bolj kot ne nerealna – k sreči take škatle ni (poanta te zgodbe je namreč tudi v tem, da škatla nato potuje naprej, k drugim osebam, za katere ste vi sami neznanec), k sreči je tudi težko biti povsem prepričan, da vas roka pravice prej ali slej vendarle ne bo dohitela. A se mi vendarle zdi strašljivo, ko si ob spremljanju novic o barabah in barabinih, banditih, koristoljubnih lakomnežih in objestnih ljudomrznežih predstavljam, koliko ljudi bi na zgornja vprašanja odgovorilo pritrdilno.
Se lahko za upanje zatečemo k naravi? O tem je pred dvema stoletjema pisal že Kant, ko je iskal poroka za zagotovitev trajnega miru in svetovnega sožitja, na nekaj podobnega pa v zadnjem času kažejo tudi evolucijske in sorodne študije: altruizem in sodelovanje se na dolgi rok baje splačata že ekonomsko, vsekakor pa se splačata v evolucijskem smislu. Bo evolucija pometla z moralno nedoraslimi člani naše skupnosti, če že sami ne zmoremo? Ne vem – predlagam, da se o tem slišimo čez kakih dvajset generacij.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
